»Slovenija, kaj?« je ob pogledu na registrsko tablico zdolgočaseno namignil možakar v edinem odprtem kiosku na meji. Carinikov in policistov na mejnem prehodu že lep čas ni več, ostali pa so prodajalci vinjet za uporabo bolgarskih cest. Cenejše so kot v sosednji Romuniji, za nekaj evrov oziroma še enkrat toliko bolgarskih levov pa omogočajo bistveno več kilometrov avtocestnih povezav. »Koliko pa sploh imate morske obale?« je nadaljeval prodajalec, ko sem lepil vinjeto na steklo. Po odgovoru je mimogrede izračunal: »Ha, ha, potem je ima vsak na voljo kakšna dva centimetra! Pri nas pa jo merimo v stotinah kilometrov – dobrodošel na najlepših plažah Črnega morja!«

Imel je kar prav, saj bolgarske obale slovijo kot najbolj privlačno letovišče nekdanje Vzhodne Evrope že vse od konca petdesetih let preteklega stoletja. Morje sem slutil skozi zelenje ob cesti, a zagledal sem ga šele, ko se je cesta prevesila čez skale in zavila v prvo letoviško mesto na skrajnem severovzhodu Bolgarije. 

Zlata obala 

Najbolj znano turistično središče Bolgarije je Zlata obala (Zlatni pjasci), širok, več kot deset kilometrov dolg peščen pas obale severno od mesta Varna. Po legendi naj bi tod pirati zakopali zaklad, a ga nikoli več niso našli. No, za zaklad se je mnogo kasneje izkazal zlato obarvan pesek, ki neustavljivo privlači turiste. Pred pol stoletja je del obale sameval, potem pa so jo v nekaj letih spremenili v turistično središče s hoteli, vilami, igralnicami, restavracijami in trgovinami. Nekoč je bil to paradiž za dopustnike iz socialističnih držav, po padcu komunistične vlade in privatizaciji pa je postal privlačen tudi za premožnejše Evropejce. 

Večina hotelov je zgledno obnovljena, zgradili pa so številne nove in podvojili prenočitvene zmogljivosti na okoli 30.000 postelj. Termalni vrelci so omogočili razvoj zdravilišč in spa središč, številne restavracije in nočni klubi pa skrbijo, da nikomur ni dolgčas. Zgradili so tudi sodobno marino, vodni zabaviščni park, za malo kiča pa skrbita veliko panoramsko kolo in pomanjšan model Eifflovega stolpa z razgledno ploščadjo. Kljub vsemu je turistično naselje dokaj prijetno, saj je obdano z gozdovi, katerih del je zavarovan kot naravni park. Glavna cesta je speljana visoko nad obalo, med hoteli pa je veliko parkovnih površin in nakupovalnih ulic rezerviranih za pešce. 

Za lačne poskrbljeno

Ko vas zagrabi lakota, se je kar težko odločiti med številnimi gostinskimi lokali. Med glavnimi obroki si lahko privoščite kakšen prigrizek v obliki bureka, solate z belim sirom in za povrh baklavo ali odličen sladoled. Bolgarske jedi so kar privlačne, a morda malo bolj začinjene, kot smo navajeni pri nas. Poleg mesnih jedi na žaru velja pokusiti sarmo, zavito v liste trte, ali osvežilno jogurtovo juho s kumarami – tarator, ki se mi je še posebno priljubila. Cene kosil se začnejo pri štirih evrih v samopostrežnih restavracijah pa do nekajkrat toliko v boljših lokalih. 

Previdno v menjalnicah

Obalo spremlja tudi stotnija trgovinic, ki so polne nakupovalnih skušnjav. Žal izbira ni posebno kakovostna, saj prevladujejo ceneni kitajski izdelki in ponaredki svetovno znanih proizvajalcev. Zato pa so cene kar ugodne, posebno če si vzamete čas za barantanje. Jezik ni ovira, saj mnogi govorijo za silo angleško, bolgarščina pa je kar precej podobna drugim slovanskim jezikom, predvsem makedonščini, srbskemu in hrvaškemu jeziku. Zato s sporazumevanjem nisem imel težav, tudi če sem naletel na domačine, ki niso govorili tujih jezikov. No, to je v turističnih krajih bolj izjema kot pravilo. Domačini so večinoma prijazni in pošteni, a v najbolj turističnih krajih včasih tudi zvijačni. Nekateri preprosto želijo na hitro zaslužiti in ne razmišljajo dolgoročno. Še posebno v menjalnicah, ki vabijo na vsakem koraku, marsikje z zavajajočim menjalniškim tečajem. Objavijo samo prodajni tečaj, ki je mnogo privlačnejši od nakupnega, kar pa številni turisti opazijo prepozno. O perečem problemu je zgovorno pričal napis na eni izmed menjalnic: »Pri nas ne goljufamo!« 

Nižji standard

Ja, vsaj na bolgarski obali ni čutiti recesije. Huda gospodarska kriza se ob prehodu Bolgarije v tržno gospodarstvo in demokracijo le počasi umirja. To se kaže tudi v cenah, ki so zunaj najbolj turističnih krajev občutno nižje kot pri nas. Tudi povprečne plače so več kot polovico nižje in nič čudnega, da številni Bolgari v iskanju dela odidejo v bogatejše države Evropske unije. Toda kljub visoki stopnji brezposelnosti domačini pravijo, da je delo mogoče najti, če le nisi preveč izbirčen. 

Bolgarski Las Vegas

Komur je dopustniški živžav Zlate obale premalo, se lahko odpravi do bližnjega mesta Varna. Tretje največje bolgarsko mesto je pomembno industrijsko in izobraževalno središče, poleg tega pa ga poživljajo številne prireditve in gostinski lokali. Zaradi pestrega nočnega življenja mu pravijo bolgarski Las Vegas, kar pa je kljub obilici nočnih lokalov malo pretirano. V Varni je dijaška leta preživela ena izmed najuspešnejših bolgarskih pevk popularne glasbe, Lili Ivanova. Mednarodno kariero je začela že sredi šestdesetih let preteklega stoletja in kljub temu, da jih šteje že 82, še vedno koncertira. 

Varna je zelo primerna tudi za enodnevni izlet. V mestu z zapuščino Rimljanov in drugih staroselcev izstopa predvsem nekaj cerkva in muzejev – še posebno vreden ogleda je pomorski muzej. V družbi najmlajših je privlačen za obisk tudi dobro stoletje star akvarij, v katerem lahko spoznavate črnomorsko živalstvo, delfinarij pa se mi ni zdel ravno prepričljiv. Na robu Varne vabi tudi nekaj sodobnih nakupovalnih središč. 

Turistični biser Nesebar

Bolj kot velika mesta so me prevzeli manjši slikoviti kraji ob obali. Dobrih sto kilometrov južneje k postanku vabi Sončna obala. Več kilometrov dolgo zaplato peska na eni strani dopolnjuje letoviško mesto Sveti Vlas, na drugi pa se ponuja turistični biser Nesebar. Stari del se stiska na majhnem polotoku, ki je podoben otoku, saj ga s kopnim povezuje le cesta čez ozek nasip. Mesto na nekaj sto metrov dolgem polotoku je nastalo že pred več tisočletji, v času Tračanov. Antično pristaniško mesto je obogatelo s trgovino. Ker so ga večkrat ogrožali pirati, so ga obdali z obzidjem in varovali s trdnjavo, zaradi česar mu pravijo tudi bolgarski Dubrovnik. 

A Turkov se jim ni uspelo ubraniti in danes polotok zaznamujejo privlačne otomanske hiše z izbočenimi lesenimi nadstropji, nekaj mošej, ki pa jim dela družbo več pravoslavnih cerkva. Zaradi bogate arhitekture je staro mestno središče uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine. Seveda je obvezen postanek številnih turističnih skupin in tako ne preseneča, da je v mestu polno restavracij in trgovin s spominki. Kljub vsemu je mogoče vsaj zjutraj in zvečer čutiti vsakdanji utrip življenja domačinov. 

Otok Sv. Anastasia

Južno od mesta se zvrsti še nekaj turističnih naselij, med katerimi je najbolj znan Slančev Brjag. Peščene plaže vabijo nedaleč od najpomembnejšega bolgarskega pristanišča Burgas. Resda je na robu mesta zgrajena velika rafinerija nafte in več drugih industrijskih objektov, vendar je mesto zelo privlačno za obisk. Središče se ponaša z velikim območjem, namenjenim pešcem, ki lahko uživajo v nakupovanju ali posedanju v številnih gostinskih lokalih. Ti so urejeni v pritličjih meščanskih zgradb s preloma 19. stoletja. A že davno pred tem je bilo mesto eno pomembnejših, nekje na pol poti med Istanbulom in Sofijo. V okolici je več morskih lagun in jezer, ki so pravi paradiž za ljubitelje opazovanja ptic. 

Obiskati pa je vredno tudi edini naseljeni bolgarski otok Sv. Anastasia, ki leži v zalivu pred mestom. Na otoku je nekdaj deloval samostan, med svetovnima vojnama pa je bil spremenjen v zapor. Z njega je v dvajsetih letih preteklega stoletja pobegnila skupina političnih zapornikov in v spomin na ta dogodek so ga za vrsto let poimenovali Boljševiški otok. O junaškem pobegu je bil posnet tudi film Na majhnem otoku (1958). 

Mestece Sozopol

V okolici Burgasa k obveznemu postanku vabi še mestece Sozopol. Že na prvi pogled spominja na Nesebar, saj leži na polotoku in se ponaša z obnovljenimi otomanskimi hišami, v katerih vabijo številni lokali ter nekaj muzejev. Zaradi ohranjene arhitekture je ravno tako na Unescovem seznamu. V okolici mesta počasi, a vztrajno rastejo hoteli in apartmaji. Turistična sezona traja tukaj vse do oktobra. Ne samo zaradi veliko sončnih ur in toplega morja, temveč tudi zaradi septembrskega filmskega in gledališkega festivala Apollonia. Tako so v antiki imenovali to nekoč pomembno trgovsko pristanišče.