Matematiki niste ravno sinonim zgovornosti, kaj šele zabavnosti, vi pa med svojimi nastopi dvomljivce prepričate z izvirnim in intelektualnim humorjem. Kaj je doktorja matematike pripeljalo v stand up komedijo?

Nikoli nisem bil samo matematik. To je bila moja prva ljubezen, neverjetna stvar, v kateri sem izstopal iz povprečja, zato sem jo izbral za poklicno pot. Je pa vedno obstajal tudi drugi jaz, moj alter ego, ki mu je bilo všeč nastopanje. To se je kazalo s skeči ob tabornem ognju pa metalskim bendom, pevskim zborom in naposled fantovskim oktetom. Ta hobi je bil vedno tu, res pa se zadnje čase že skorajda spogleduje z mojim profesionalnim delom. 

Trudim se ločevati med službo in družbo. Vsak poklic ima svoje poslanstvo – komik zabava, predavatelj pa mora učencem prenesti dovolj znanja, da jih bodo delodajalci prepoznali kot »dobro robo«. Te naloge se ne moreš venomer lotiti z nasmeškom na obrazu. 

Je komedija protiutež vašemu resnemu delu asistenta na ljubljanski fakulteti za matematiko?

Malce pa res. Predvsem znanstveno raziskovanje terja veliko umskega in ustvarjalnega napora, rezultat pa je doumljiv le peščici bralcev. Človek leta in leta razvija neko stvar, da jo naposled pove trem, štirim voljnim poslušalcem. Taka samodisciplina je nekaj neverjetnega, nekaj, kar znanstvenika osrečuje in žene naprej. Vendar pa človek, če je tak kot jaz, včasih potrebuje tudi potrditev okolice. Morda si želi ustvariti kaj, kar je dostopno vsakomur in ob čemer lahko vsakdo reče »vsa čast«. Sam sem to našel na odru in ob njem. 



Ste tako duhoviti kot na gledališkem odru tudi v predavalnici?

Trudim se ločevati med službo in družbo. Vsak poklic ima svoje poslanstvo – komik zabava, predavatelj pa mora učencem prenesti dovolj znanja, da jih bodo delodajalci prepoznali kot »dobro robo«. Te naloge se ne moreš venomer lotiti z nasmeškom na obrazu. Včasih je treba na glas povedati, da le delo obrodi sadove in da šale ne morejo vedno odtehtati volje. Res pa je, da študenti cenijo, če tu in tam prileti kakšna šala ali če se kaj nelagodnega razreši s humorjem. To je moja konkurenčna prednost.

Študij matematike ste dokončali s samimi deseticami in zgolj eno devetico, kar se zdi malce nerealno. Genij, a še vedno človek?

Res sem imel takšno povprečje, je pa tudi naša fakulteta zelo naklonjena marljivim študentom. Ko človek pokaže nekoliko več zanimanja in znanja, mu profesorji z veseljem podelijo dobro oceno. Včasih so pripravljeni iti tudi čez okvire formalnih izpitnih rokov in drugih administrativnih tegob, če je le na drugi strani želja po dobrem izdelku. Kakor koli, kljub dobrim ocenam nikoli nisem želel prodajati zgodb genialnosti. Dobri Will Hunting in podobni liki zame ne obstajajo! Oziroma morda obstajajo, a niso moj navdih. Zagovarjam, da je treba za rezultate garati, podobno kot pri športu … Če zmagaš brez treninga, je konkurenca zanič. Če pa izbereš izzive, ki so ti po meri, hitro ugotoviš, da zgolj talent ni dovolj! Treba je biti tudi vztrajen. 

Moja mladost je bila kot laboratorijske vaje z veliko eksperimenti, moji starši pa so bili v njih kot nekakšni meceni. Tu in tam sta res zavila z očmi, »ne« pa sta mi rekla res zelo redko. 

Pa vendarle ste bili z vsemi žavbami namazani, in kot slišimo v monokomediji Profesor Kuzman mlajši, je bila v srednji šoli prednost, da vam ni bilo treba nesti domov podpisati ukora pred izključitvijo, saj je bil na njem že očetov podpis, ker je bil takrat ravnatelj gimnazije. Kako sta se kalila drug ob drugem?

Vsak srednješolec si želi, da bi imel starše čim dlje od svoje družbe. V tistem obdobju si ne želiš, da bi prijatelji vedeli, kaj delajo tvoji starši, kako se oblačijo, celo glasba, ki jo poslušajo, je lahko kamen spotike. Če tvoji starši učijo na isti šoli, tega luksuza nimaš. Osebno priznam, da sem to tudi malce kompenziral z uporništvom. So bile pa tudi olajševalne okoliščine. Skupaj smo se vozili v šolo, če nisem imel denarja za malico, sem samo potrkal v kabinetu. Iskreno pa nisem niti enkrat pomislil, da bi obiskoval gimnazijo zunaj Velenja. To zagovarjam tudi danes. Srednjo šolo obiskuj v domačem kraju, sicer boš izgubil del identitete. Ti ljudje nekoč postanejo tvoji najboljši prijatelji, morda celo sosedi, ko se boš z družino vrnil v domači kraj. 



Že diši po Šaleškem študentskem oktetu, kjer ste več kot desetletje nepogrešljiv drugi tenor in prvi humorist, v širši javnosti pa ste zbudili veliko zanimanja s flashmobom na velenjski tržnici in Ubranim jamranjem, v katerem ste ubesedili in uglasbili tegobe Velenjčanov. Niste le vrhunski glasbeniki, ampak tudi dobri prijatelji, ki ustvarjalno uresničujejo male nore ideje.

Pel sem v pevskih zborih, igral v orkestrih, a tam je vedno neka umetniška roka, ki vodi, redko pa prideš v kolektiv, ki si sam piše zgodbo, kot je Šaleški študentski oktet. To je bilo zame prvo kulturno platno, ki je bilo povsem belo. Po njem smo lahko risali prosto po Prešernu in jaz sem si izbojeval res velik čopič. Bilo je nekaj nepojmljivega, da se je našla takšna ekipa, imela takšen zagon – v študentskih letih smo vadili dvakrat, trikrat tedensko in hodili še na ure solopetja. Vse to brez resnega zaslužka, zgolj z notranjo motivacijo in obljubo, da gremo konec leta na jadranje ali piknik. Res pa ta naša rožica zdaj malce veni, ko smo se raztepli po Sloveniji in si ustvarili družine. Morda spet zacveti, ko bodo naši otroci malce starejši in bomo spet potrebovali kakovosten izgovor, da gremo malo od doma.

Če se vrneva k monokomediji – v njej se poklonite očetu, ki ste ga izgubili lani. Ni ravno pogosto, da bi s humorjem prebolevali smrt najbližjih.

To se mi zdi nekakšen precedens v stand up predstavah in tudi nekaj novega zame. Sprva sem se počutil čisto bosega, ko sem to besedilo predajal občinstvu, vedoč, da ne bo izzvalo smeha. Po več ponovitvah sem se navadil tudi na take občutke. Osebno menim, da se je treba ljudem pokloniti tako, kot jim pritiče. Moj oče je bil pozitivna in vedra oseba s smislom za humor, zato se ga nočem spominjati v žalostinkah. Priznam, da je to morda tudi zdravilo zame, način, da naredim selekcijo tistega, česar se želim spominjati, in drugo malce potisnem v ozadje. 

Na fakulteti je čas za dokazovanje, užitek, brezskrbnost, potem pa človek potrebuje nekaj, da ga prizemlji, da spremeni tok njegovega življenja in ga prisili, da se bori za nove, manj sebične cilje. In družina je res lep okvir za to. 

Oče je bil pomemben zgled v vašem življenju. Za kaj vse se mu lahko zahvalite?

Kot sem že dejal, imel je res dober smisel za humor. Takrat sicer ni bilo stand up komikov, a je tudi on zabaval družbe in jih z naborom šal držal razpoložene ves večer. Poleg tega z veseljem povem, da ni izbiral poceni robe. Marsikatero njegovo šalo sem ponotranjil tudi sam in jo predajal naprej. Imel pa je tudi ustvarjalno žilico in vedno sodeloval v predstavah za zaposlene na Šolskem centru Velenje. Druga stvar je bila matematika oziroma poklic šolnika, kar sem malo podedoval, verjetno prek vzgoje, pa tudi zato, ker sem imel to srečo – ali nesrečo –, da sem bil četrti otrok, tako da so me starši že malo spustili z vajeti v smislu trdne roke. Moja mladost je bila kot laboratorijske vaje z veliko eksperimenti, moji starši pa so bili v njih kot nekakšni meceni. Tu in tam sta res zavila z očmi, »ne« pa sta mi rekla res zelo redko.

Kako je predstavo sprejela vaša mama in kako mislite, da bi jo oče, če bi jo imel priložnost videti?

Mama jo je sprejela zelo pozitivno, tu in tam je pokomentirala kakšno kletvico ali šalo na robu, a v celoti je bila ponosna, ogledala si jo je dvakrat. Mislim, da ji je všeč, kot preostalim domačim, ki so bili vsi zelo veseli, tudi kakšna solza se je pojavila zaradi dela o očetu. Za očeta pa ne vem. Šalo, v kateri povem, da mi je večkrat zabrusil, da nečesa ne morem razumeti, »ker nisem bil v vojski«, je slišal vsaj stokrat. A se je še vedno nasmejal in jo vedno začinil tudi s kakšno anekdoto na moj račun. O tem, da sem si skuril lase na štedilniku, ko sem si prižigal cigareto, ali da me je dobil med pisanjem grafita. Verjetno bi bilo tako tudi po tej predstavi. Vrnil bi mi milo za drago! 



Kot prava zakladnica idej za komedijo se je izkazala tudi šola za starše.

To je trenutno moje življenje in včasih sem se moral prisiliti, da sem skupaj spravil še kakšne druge šale kot o otrocih. Komedija pogosto izhaja iz frustracije, najzabavneje nam je, ko nam kdo drug predstavi naše nelagodne okoliščine. Rojstvo otroka in sprememba iz samskega stanu v družinskega je ena od najbolj stresnih stvari in zato zelo hvaležna tema, da nasmeješ druge.

Je za vas starševstvo najzahtevnejša življenjska lekcija?

Nikoli nisem razvrščal svojih izzivov. Bili so le tisti, ki sem jih sprejel, in tisti, ki me niso pritegnili. No, družino sem si zagotovo želel. Oče sem postal pri osemindvajsetih letih, kar je za Ljubljano kar zgodaj. A meni se je zdelo to naravno. Na fakulteti je čas za dokazovanje, užitek, brezskrbnost, potem pa človek potrebuje nekaj, da ga prizemlji, da spremeni tok njegovega življenja in ga prisili, da se bori za nove, manj sebične cilje. In družina je res lep okvir za to. Naenkrat ponoviš celotno življenje. Vse tiste male bedarije, v katerih nisi videl več lepote, a jih želiš zdaj vseeno pokazati nekomu drugemu. Ne bi rekel, da je družina najtežja, ampak ena lepših lekcij. 

Za vsakim uspešnim umetnikom oziroma izvajalcem mora biti zelo potrpežljiva ženska. Imam srečo! Res je, da sem v te delnice investiral že zelo zgodaj, gre za mojo srednješolsko ljubezen, a sem vseeno vsak dan hvaležen za to, da smem biti to, kar sem rad. 

Življenje ni vedno (mono)komedija, včasih je tudi (družinska) drama. Kako se znajdete takrat?

Za vsakim uspešnim umetnikom oziroma izvajalcem mora biti zelo potrpežljiva ženska. Imam srečo! Res je, da sem v te delnice investiral že zelo zgodaj, gre za mojo srednješolsko ljubezen, a sem vseeno vsak dan hvaležen za to, da smem biti to, kar sem rad. Vseeno pa vem, da taka potrpežljivost ne more biti brezmejna, zato se potrudim, da občasno svojo odsotnost pokompenziram s kakšnim družinskim priboljškom. Bazen, izlet, obisk jame, kar koli, samo da smo skupaj in stran od kavča.

Kdo nosi hlače v vaši družini?

Glede hrane in minimalnih higienskih standardov zagotovo žena, glede plačevanja položnic, finančne discipline in podobnih zadev pa, morda presenetljivo, bolj jaz. Skratka, če pride kdo k nam na obisk, si delo razdeliva tako: ona kuha, jaz pa zabavam goste. Nasprotno nima smisla. Ker bo zrezek zažgan, gosti pa zdolgočaseni! 



Česa pa ste se naučili od sinov?

Starejši sin je nadpovprečno dober nogometaš, tako da me kolegi že zafrkavajo, da zagotovo ne more biti moj. Mlajši je malce bolj umetniški, bolj čustven. Rad je v družbi, rad ustvarja. Česa sem se naučil od njiju? Sproščenosti in dinamičnega preživljanja prostega časa. Zaradi njiju sem se odvadil gledati televizijo. Ne le zato, ker nimam časa, ampak tudi zato, ker vidim, da kot družina bolj izkoristimo dan in priložnosti okoli sebe, če je ne gledamo. Malce sta mi pomagala tudi preboleti kak težek trenutek. Ob otrocih človek nima časa razmišljati o težavah … Prebereš slabo kritiko, kak zloben komentar, a v naslednjem trenutku že pozabiš, ker se nate poruši stolp iz legokock.

Talenti gredo torej v Kuzmanovi družini iz generacije v generacijo in menda vaša sinova že rada zabavata tako vrstnike kot odrasle s šalami in ugankami.

Starejšega zelo zanimajo uganke, čeprav jih ne razume povsem, a že dejstvo, da kakšno poskuša razložiti mami ali komu drugemu, mi je čudovito. Ko sem ga enkrat vzel s seboj na televizijo na snemanje uganke, je bil navdušen. Sem jima pa z veseljem predal tudi svoj nabor šal, čeprav sem ugotovil, da je to segment občinstva, na katerem moram še delati. Težko je najti temo, ki jima je blizu in jo hkrati razumeta. Vic meseca je na primer bil: Se dve buciki sprehajata po gozdu in srečata ježa. Pa reče prva drugi: »Lej, ti so šli pa na avtobus!« To je njun tip humorja. 

Otroka moraš spremljati, mu dajati podporo, ljubezen, a ga hkrati ne smeš ukalupljati. Praske, strgane hlače in odrgnjena kolena so le manj prijetne postojanke na njegovi poti skozi življenje, kot nekakšne nevihte, ki jih prevedriš pod kozolcem in se nato znova nastaviš soncu. Če otroku zaradi svojih strahov ta del življenja odvzameš, si v resnici sebičen, in ne samo previden. 

Z ugankami znate nagovoriti mlado in staro, saj navdušujete v televizijski oddaji Ugriznimo znanost.

V projekt Ugriznimo znanost sem vstopil malo skeptično, češ da ni občinstva, ki bi se v četrtek popoldne kratkočasilo z matematičnimi ugankami. A sem mnenje spremenil že na polovici prve sezone. Res me je presenetilo, koliko ljudi me spremlja v oddaji, ne le tistih, ki bi imeli stik z znanostjo, ampak tudi ljudje, ki jih resne teme pač privlačijo. Uganke imajo v sebi nekaj mističnega. Ko jo poveš v družbi, si kot ključar grajskega trezorja, imaš skrivni ključ, ki bi ga vsi želeli. To je poseben občutek, neke vrste avtoriteta. Dobro, ni enako, kot če bi zabil gol v finalu lige prvakov in brez majice obkrožil stadion, je pa vseeno prijetno. Tiho zadovoljstvo. 

Zadovoljstvo najdete tudi v planinstvu, organizirate družinske planinske tabore in kot pisec oziroma urednik vprašanj že vrsto let sodelujete na tekmovanju Mladina in gore, ki ima že 30-letno tradicijo. Planinstvo sicer ni tekmovalno, kaj je torej dodana vrednost takšnega merjenja znanja?

Dodana vrednost tekmovanja Mladina in gore so druženje, mreženje, priložnost za spoznavanje. Res je, da otroci in mentorji nanj pridejo z željo po čim boljši uvrstitvi, a spoznajo tudi planince in vodnike iz drugih krajev, se naučijo kakšnega manevra iz prve pomoči, ki jim lahko nekoč reši življenje, ali pa zgolj dobijo tisti dodatni zagon z dobrim rezultatom. Cilj nas kot organizatorjev je, da bi mladi po takem tekmovanju še raje stopili na dolge in strme poti, vedoč, da jih na vrhu čaka neverjeten razgled. 



Je pri vzgoji otrok pot pomembnejša od cilja?

Je! Planinski vodniki pravimo, da se otrok v hribe ne vodi, ampak se jih na tej poti zgolj spremlja. Odrasli mora cilje podrediti tistemu, kar pritegne njegove mlade sopotnike. Ne le v gorah in pri planincih, tako bi moralo biti povsod. Otroka moraš spremljati, mu dajati podporo, ljubezen, a ga hkrati ne smeš ukalupljati. Praske, strgane hlače in odrgnjena kolena so le manj prijetne postojanke na njegovi poti skozi življenje, kot nekakšne nevihte, ki jih prevedriš pod kozolcem in se nato znova nastaviš soncu. Če otroku zaradi svojih strahov ta del življenja odvzameš, si v resnici sebičen, in ne samo previden. Moje najbolj nore ideje so se rodile v gozdu, ob soju bakle in na neznanih poteh sredi Gorenjske. Lahko bi si zažgal bundo, lahko bi se izgubili, lahko bi nas pojedel medved. Pa nas ni! Zdravi in varni smo se vrnili v objem staršev, le spali smo naslednje dni malo več kot po navadi. In bili bogatejši za lepe zgodbe, ki jih brez zaupanja staršev ne bi imeli. Nekateri jim znamo zaupanje vračati, tako da jih objamemo, da jim povemo, da jih imamo radi, nato pa kako krepko na njihov račun spustimo tudi v mikrofon. A verjemite, vse to je zgolj ljubezen na profesorski način.