»Na Šipanu najdem svoj mir! Predvsem pozimi, ko se življenje vrne v starodavne tirnice. Burja sicer piha, a ni premrzlo. Z domačini in prijatelji, ki so ravno tako vzljubili otok že davno pred razmahom turizma, pa se pogosto družimo ob hrani, pijači in dolgih pogovorih,« pravi Vrhničanka Tjaša Šraj Zelen. 

Tjaša se vrača na ta dalmatinski otok že več kot dvajset let. Tu je bila doma njena babica, a se je že v mladih letih z možem, zaposlenim v vojski, preselila v Slovenijo. Leži le dobro uro plovbe od Dubrovnika, a v primerjavi z biserom hrvaškega turizma ga obiščejo le ljubitelji mirnega oddiha v neokrnjeni naravi. Vsakodnevni prihod ladje, ki pristane še na otoku Lopud, je vsakič znova dogodek dneva. Pristanišče oživi že prej, saj mnogi čakajo na znance ali stvari, ki so jih naročili iz mesta. Nekateri pa preprosto uživajo v pisanem živžavu. Prihod ladje pospremi tudi avtobus, ki po dobre štiri kilometre dolgi cesti povezuje največja kraja Šipanska Luka in Suđurađ. Na otok redno vozita še trajekt ter katamaran, ki pripluje z Mljeta. 

Samo še 500 ljudi

Na Šipanu živi okoli 500 prebivalcev, nekoč pa jih je več kot 7000! Že zgodaj je bil poseljen. Našli so ostanke rimske vile, več srednjeveških cerkva in benediktinskega samostana. V 16. stoletju so začeli bogati Dubrovničani graditi letne dvorce. Najopaznejši se danes dviguje nad Suđurađom in je z obrambnim stolpom podoben srednjeveškemu gradu. Edina cesta vodi mimo dveh otoških vrhov, nasadov oljk, vinogradov, rožičevcev, mandljevcev in citrusov. Na otoku naj bi raslo kar okoli 300.000 oljk in na marsikateri domačiji lahko dobite kakovostno hladno stisnjeno olje. Otočani so ponosni na avtohtone oljke vrste piculja. Pridelajo tudi nekaj vina, kozjega sira in dovolj vrtnin, da zadoščajo za domače potrebe. Imajo osnovno šolo, pošto, nekaj manjših trgovin in zdravstveno ambulanto z enim zdravnikom. Ta poskrbi za najnujnejše, za resnejše primere pa imajo na voljo posebno ladjo, imenovano Danče. Pekarne ni, a svež kruh vsak dan pripeljejo iz Dubrovnika in potem razvozijo naokoli. Podobno je s plinskimi jeklenkami. Tudi druge gospodinjske potrebščine mnogi naročajo iz Dubrovnika ali pa se tja odpravijo sami, saj je v mestu večja in cenejša izbira. V nasprotno smer vozijo le smeti, za katere na otoku nimajo deponije. Pitno vodo so morali še pred desetletjem dovažati z ladjami. Zdaj jo dobivajo po cevovodu s celine. Tudi z električno oskrbo skoraj ni težav. Je pa res, da je zadnji zaselek dobil elektriko šele pred devetimi leti. »V nevihtnih dneh včasih vseeno ostanemo brez nje. Lahko tudi za več dni!« pravi Tjaša. »In takrat se moramo pač znajti, kot so se otočani od nekdaj ...« 

Do plaž z motorjem ali kolesom 

Kljub razvoju turizma na Šipanu še vedno teče mirno življenje, daleč od stresa. Le poleti je malo bolj živahno. Prenočišče je mogoče najti v dveh hotelih, seveda pa veliko domačinov oddaja sobe in apartmaje. Tudi lačni obiskovalci ne morejo biti, saj je kar nekaj dobrih gostiln, v katerih prevladuje ponudba morskih specialitet. Večina plaž se skriva v majhnih zalivih. Do njih si lahko pomagate z najetim motorjem ali kolesom, a razdalje tako ali tako niso pretirano velike. Tjašina najljubša plaža je Priježba. Obdajajo jo visoke skale, ob katere se z ene strani zaganja razburkano morje, na drugi strani pa je varno stisnjen miren peščen zaliv. To je poleg hotelskih plaž edina, na kateri je mogoče najeti vse, od ležalnikov, senčnikov pa do športnih rekvizitov. 

Tu ne gledajo na uro 

Turisti se hitro navzamejo otoškega ritma. Opoldne je za otočane čas kosila in takrat domačinov ne vidiš zunaj. Sledi še obvezen popoldanski počitek. Na uro se ne ozirajo dosti. Čas je precej raztegljiv pojem in na dogovorjeno srečanje nikoli ne pridejo točno. Nedelja je tukaj še vedno spoštovana: to je čas za obisk cerkve in po maši za druženje v gostilni ali pri prijateljih. Sicer pa se vsaj bežno poznajo prav vsi. In kot nekakšna velika družina si pomagajo med seboj. Tudi priseljence hitro sprejmejo medse. »Večkrat se zgodi, da me pri vratih pričaka zelenjava. In sploh ne vem, kdo jo je pustil,« se nad prijaznostjo domačinov navdušuje Tjaša. 

Navdih slovenskim slikarjem 

Šipan vsako leto poživi nekaj prireditev. Dve sta posvečeni zavetnikoma otoških cerkva, julija je čas za Ribiško noč in vaterpolski turnir. Tega se udeležijo štiri amaterske ekipe z okoliških otokov. To je velik dogodek za vse otočane. Tekma je pravi družabni dogodek, ki ga na koncu popestrijo z druženjem ob hrani in pijači.

Avgusta in septembra poteka slikarska šola pod vodstvom slovenskega slikarja Petra Ciuhe. Pred več kot desetletjem jo je ustanovil bolj znani oče Jože, ki je živel in deloval med Parizom, Ljubljano in Šipanom. Slikar se je zaljubil v otok že kot otrok in kasneje na njem kupil staro hišo ter jo preuredil v atelje. Tu je ustvarjal tudi več mesecev letno in kot je rad poudaril, so na Šipanu nastala njegova najboljša dela.

Oktobra se otok povrne v tradicionalni mirni ritem. Pozna jesen in zima sta čas za obiranje oljk in vsa opravila, ki jim jih ni uspelo postoriti med letom. 

Elafitski ali jelenji otoki

Šipan je največji izmed Elafitskih otokov, ki se razprostirajo med polotokom Pelješac in mestom Cavtat. Ime naj bi dobili po grški besedi za jelena – elaphos. Ne vemo, ali so na njih kdaj živeli jeleni, zato je morda bolj verjetno, da so jih tako poimenovali, ker po razvejeni obliki spominjajo na jelena ali zgolj na njegove rogove. Trije največji otoki so stalno naseljeni. To so Šipan, Lopud in Koločep, manjši pa so Lokrum, Jakljan, Ruda, Goleč, Crkvine, Daksa ... 

Lopud vabi s plažami in plodovi 

Med raziskovanjem se mi je prikupil Lopud. Naseljen je bil že v antični dobi. Na njem je eno samo naselje, ki se razprostira ob večjem zalivu, kjer je tudi pristanišče. Nad pristaniščem vladata cerkev sv. Trojice in opuščen frančiškanski samostan. Naselje zaznamuje še nekaj nekdanjih letnih dvorcev in samostanski vrt. V času Dubrovniške republike je bilo to pomembno pomorsko središče. Kar težko si je zamišljati, da je bilo v kraju nekoč 30 cerkva, premogli so 80 trgovskih ladij, imeli svojo gimnazijo, na otoku pa je živelo okoli 2000 ljudi. Danes jih vztraja le še desetina. Poleg pomorstva so bili razviti tkalska dejavnost, ovčereja in gojenje oljk ter citrusov. Otoške mandarine še danes veljajo za ene najboljših daleč naokoli. Avtomobilov je le za vzorec, saj so ceste ozke asfaltirane poti. Ena izmed njih vodi do velike peščene plaže Šunj, ki velja za eno najlepših na Jadranu. 

Koločep in Lokrum 

Otok Koločep je z le dobrimi tremi kvadratnimi kilometri površine najmanjši med naseljenimi v arhipelagu. V istoimenskem naselju živi okoli 150 prebivalcev. Tu je nekaj večjih starih kamnitih hiš in cerkva, hotel, nekaj gostinskih lokalov in trgovin, na zahodni strani otoka pa lahko občudujete manjši obrambni stolp. 

Najlaže dosegljiv je otok Lokrum, ki se spogleduje z dubrovniškim obzidjem. Na njem je nekaj plaž, o prisotnosti naseljencev pa pričajo ostanki benediktinskega samostana s cerkvijo, utrdba in dvorec Maksimilijana Habsburškega, ki je uredil tudi park, del današnjega botaničnega vrta. Zaradi bujnega zelenja je eden najprivlačnejših hrvaških otokov in je zavarovan kot narodni park.