Do tja je le nekaj ur, če se odpravite na pot z avtomobilom. Kopate se lahko le v enem izmed njih, Modrem jezeru, a preden povem kaj več o njem, se ustavim ob Rdečem, bolj skrivnostni, strašljivi, fascinantni »sestri«. 

Legenda pravi, da je nekoč na tem območju domoval in se bahal s svojim velikim posestvom mož po imenu Gavan. Bil je res pravi tiran. Imel je ženo, otroke in veliko slug. Vse po vrsti je grdo maltretiral. Da bi videl, ali je vse to, kar govorijo o Gavanu, res, se je nekega večera k njemu spustil angel, oblečen v siromaka. Potrkal je na vrata, da bi poprosil za miloščino. Vrata mu je odprla Gavanova žena in siromaku ni želela dati ne vode ne kruha. Angel jo je vprašal, ali je bogaboječa. Odkimala je in povedala, da je edini, ki se ga boji, njen mož. V tistem trenutku naj bi se zatresla zemlja. Začelo je grmeti, strele so udarjale, vse Gavanovo imetje in njegova družina pa sta potonila v zemljo, ki se je odprla pod njihovimi nogami. Prebivalci Imotskega še danes znajo povedati, da se tu in tam z dna jezera slišijo kriki Gavana in njegove družine. 

Lahko te požre

Zgodbica nikakor ni ljubka, a zaradi nje ni čar tega jezera nič manjši. Ko gledaš z vrha v globino, te vsega preplavi presunljivo strahospoštovanje do narave. Leta 1998 se je tam na veliki mednarodni odpravi mudilo petdeset speleologov, da bi dokončno ugotovili, kako globoko je jezero. Odgovora niso dobili vse do leta 2013, ko so zanesenjaki mesta Imotski sami organizirali potop in dobili presunljive podatke. Mini podmornici je uspelo priti do 252 metrov. Ekspedicija iz leta 1998 se je končala tudi zato, ker so imeli na voljo le 300 metrov kabla, kar je bilo premalo, da bi dosegli dno. To kaže, da je globina različna in sega vse do 350 metrov, ko so za to ugodne razmere. Jezero se imenuje Rdeče, kajti takšne barve je kamen, ki ga obkroža. Če se želite spustiti prav do roba, premislite dvakrat, bolje trikrat. Brez alpinistične opreme ne bo šlo, ker ne obstaja turistična pot, ki bi omogočila množicam, da pridejo in prste potisnejo v črnino vode, za katero imaš ponekod občutek, da te bo požrla. 

Jezero, ki to vedno ni

Ni čudno, da je drugo jezero imenovano Modro. Res je videti takšno. Kot s turistične razglednice. Kadar je huda suša, in to se je v preteklih desetih letih zgodilo le nekajkrat, povsem ponikne. Dogodek pa prebivalci Imotskega proslavijo tako, da prav na dnu igrajo nogomet.

Jezero leži na 527 metrih nadmorske višine, globina pa ni vse leto enaka, jasno. Se zna zgoditi, da je globoko tudi do sto metrov, kopanje v njem pa je užitek, ki mu ni para. Blagor za telo in oko, ki prav počije ob lepoti. S skal redno skačejo otroci, da te kar stisne pri srcu, a videti so kot majhni gamsi, ki plezajo po strmih stenah, da bi se nato z užitkom vrgli v vodo. »Zločin« številka ena pa je vanjo zvabiti psa. Ideja te domače živali jim je tuja, nikakor ne sodi v isto vodo kot človek, in če boste vztrajali pri pasji osvežitvi, vam bodo kmalu dali vedeti, da ste nezaželeni. Morda ne bodo rekli nič, a pogledi ubijajo. 

Še vedno intimno, mirno in brez gneče 

Mirno bi si lahko predstavljali, da bi ob tem jezeru snemali recimo tretje nadaljevanje filma Plava laguna, kajti ko se ti po serpentinah uspe spustiti do gladine, si kar ne moreš oprostiti, da šele zdaj prvič vidiš kaj tako lepega, pa za to niti ni treba na letalo in več ur leteti. Čar jezer je tudi v tem, da sta turistično precej siromašno opremljeni. Če ju torej želite videti, se boste tja odpravili namenoma. Le redki so obiskovalci mimogrede. Kar je po eni strani nenavadno, ker gre za dar narave svetovnega formata, a tudi prav prijetno, da jezeru uspe ohranjati »intimo« tudi v hudi poletni vročini. Če bi recimo ti dve kraški jezeri ležali kje v Nemčiji, bi iz njiju naredili hud posel. Več deset tisoč ljudi bi se lahko »hranilo« s prihodkom, tako pa ostajata Rdeče in Modro jezero zamaknjeni lepotici, ki redko odpreta vrata. A ko jih, to je lepota!