18.4.2021
Grški otok Kasos, ki se zdi pozabljen v času, je turistično prezrta oaza, sinonim za tradicijo in idealen za mirne počitnice.
Hrepenel sem po otoku ali vsaj kraju, kjer množični turizem še ni pokvaril ljudi, po koščku avtentičnosti, kjer še vedno spoštujejo dušni mir, telefoni še niso najljubša igračka in čas človeku ne lomi ramen. Sprva je Kasos deloval sovražno, občutek, da se bo zdaj zdaj izza surovega rjavega skalovja name zapodila horda piratov in razbojnikov s črnimi prevezami čez oči, pa ni in ni hotel oditi. Na najjužnejši grozd Dodekanezov, ki na severu leži v Egejskem in Kretskem morju, na jugu pa še v Libijskem, je res nekdo pozabil, si mislim, tudi na dolge in mrke obraze, ki so za mir ob opoldanski kavi in napeti igri dame (v grščini tavli) s pogledom pripravljeni tudi ubijati. Bo že držalo, za dobrim in zlom je veliko zapletenega, ki ga je pogosto težko razumeti.
V pripeki, ki se na Kasosu začne že zgodaj spomladi, se je Emporios, plaža v objemu turkiznega morja z dvema restavracijama in slaščičarno, nekoč pa je bilo tu trgovsko pristanišče, poleti zdela edina možna izbira. Meltemi, grški veter, ki zveni celo romantično in neverjetno pomirjajoče, je pokazal svojo moč in dan se je spremenil v skoraj brezsramno, osvežujoče razvajanje z le trohico slabe vesti. No, na koncu sem vendarle klonil.
Pogled na glavno mestece v objemu sinje modrine, v kateri se silovito zrcalijo vse njegove najlepše značilnosti, je obljubljal prijeten sprehod po labirintu od sonca razbeljenih ulic, mimo hiš z modrimi polkni, vrati, kupolami, z zanikrno, sila umetniško postavljenimi stoli in mizami, ki čakajo na večer, prijetnejše temperature in petične goste. Spomnimo; v čast svetnikom je na otoku skoraj vsak mesec kak festival, ob napevih, pesmih, egejski liri in lutnji pa cerkvene dvorane in dvorišča pokajo po šivih. Sedmega junija se spominjajo padlih otočanov, žrtev holokavsta leta 1824, v grški vojni za neodvisnost, avgust pa je sprva »rezerviran« za Marijino vnebovzetje in nato še za najbolj znanega otočana, svetovno znanega tenorista Maria Frangoulisa, ki v slikovito pristanišče Mpoukas privablja občinstvo z vseh grških vetrov.
»Če bi bilo treba govoriti samo o enem razlogu za obisk Kasosa, bi kot iz topa izstrelil, da so to ljudje,« na spletni strani Greece Is v članku Kasos: Its Greatest Asset Is Its People, pravi grški novinar Vintiadis Minas. In kaj je pri devetsto domačinih, od katerih je mladih le za vzorec, tako posebnega? Obiskovalce znajo nositi na rokah, spoštljivo ogovarjati ali vsaj pozdraviti, še posebej ljubijo goste, ki se vsako poletje iz Aten, Rodosa, ZDA in Avstralije vrnejo na rodno grudo starih staršev, tu gradijo domove, obiskujejo sorodnike in prijatelje, čeprav bi lahko izbrali lažje dostopne, cenovno ugodnejše in predvsem otoke, oplemenitene z bujnim zelenjem in rajskimi plažami, eksotičnimi restavracijami, hrupnimi zabavami pozno v noč in redkimi eksponati v imenitnih muzejih. Popravek, po rokah nosijo tiste, ki znajo in zmorejo uživati v sladkem brezdelju, srkajoč z ledom ohlajeno kavo in z ugasnjenim telefonom, spoštovati njihov način življenja. Ob glasnih petičnežih, ki mislijo, da so prišli na Ibizo ali v Saint Tropez, utrujeni od težke zgodovine in neusmiljenih osvajalcev nekoč izurjeni čolnarji debelo gledajo, v smeh jih spravlja dokumentiranje sleherne podrobnosti, »oddajanje v živo« in šobljenje ustnic, zaradi katerih so na selfijih domnevno videti privlačnejši. Na srečo se po dnevu ali dveh začnejo dolgočasiti.
Seveda to ne pomeni, da na otoku ni ničesar, kar bi si zaslužilo pozornosti ali uvrstitve na Unescov seznam svetovne naravne in kulturne dediščine. Nasprotno, tu so bogata muzeja, etnografski in pomorski, lepo ohranjene graščine dodekaneške arhitekture, vasica Arvanitochori sredi otoka s številnimi cerkvami, rodovitnimi tlemi in cvetočimi vrtovi, klobuk pa najlažje snamem pred polnjenimi listi vinske trte, domačimi testeninami z omako iz kozjega sira in divjimi zelišči, gamberi, pred svežimi ribami, rujno kapljico in sladicami, ki jih v resnici naredi šele samo na pogled razborita okorna slaščičarka, domačim medom in svežimi pistacijami.
Kasos velja za manj obiskan otok, roko na srce, zlahka bi ga zamenjali za ogromno čer, ki bolšči iz Egejskega morja, in nekoč močno pomorsko in trgovsko središče danes živi v senci Krete, Rodosa in Karpatosa, z zadnjima dvema ima podobno zgodovino. Egejski otoki ali Dodekanez (dvanajst otokov) so bili v rokah skoraj vseh, Perzijcev in Rimljanov, Bolgarov, Benečanov, Genovčanov, Seldžukov, Bizantinskega cesarstva, italijanskih fašistov, arheološke najdbe pa pričajo, da je bil naseljen že v prazgodovini. O njem piše celo Homer, tudi o Feničanih, ki so ga poimenovali otok morske pene. Preseneča legenda, ki pravi, da naj bi otoško ladjevje pomagalo v vojni proti Troji, in če je to zgolj legenda, zaradi podatka, da je leta 1821 Kasos prvi razglasil neodvisnost od Otomanskega cesarstva in bil zato tri leta kasneje prepojen s krvjo 12.000 otočanov, torej skoraj vseh, človek počasi začenja razumeti, zakaj v Grčiji govorimo o elliniko kafeju oziroma grški kavi. Zdi se pozabljen v času, na srečo turistično prezrt, sinonim za tradicijo in idealen za mirne počitnice, točno take, kot sem jih iskal, potreboval in našel.
INFO |
---|
|
S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.