28.7.2019
»V Kambodžo greva,« navdušeno povem prijateljici. »A si nora, tam so ogromni pajki! Domačini jih mečejo turistom za vrat samo zato, da jih prestrašijo in se jim smejijo!« me pogleda z velikimi očmi in me opomni na najino skupno fobijo pred osmeronožci. Bolj kot Siem Reap, v katerega greva najprej, me zaskrbijo razmere na otoku, kjer bova preživela drugi del dopusta. Tam namreč ni cest in večina poti se vije med bolj ali manj neprehodno džunglo. Pobrskam po internetu in kot že mnogokrat doslej se izkaže, da je včasih bolje ostati neveden. Izvem namreč, da na otoku prebiva kar deset vrst kač, med katerimi je nekaj smrtno nevarnih, turistom pa menda, poleg pajkov, v zelje hodijo strupeni škorpijoni. »Ko sem stopil v sobo, me je na postelji pričakala orjaška tarantela,« preberem na enem izmed popotniških forumov. Potočim kapljico znoja, pogoltnem slino, ugasnem računalnik, zamižim in se sprijaznim z dejstvom, da brez malce adrenalina tudi tokrat ne bo šlo.
Naslednica nekdanjega Kmerskega cesarstva
Kambodža leži v Jugovzhodni Aziji, vpeta med precej bolj znano Tajsko in za turiste vedno bolj privlačen Vietnam, na severozahodu delček države meji na Laos, na jugu pa jo obdaja Tajski zaliv. Danes kraljevina je edina prava naslednica Kmerskega cesarstva, ki se je med 9. in 15. stoletjem razprostiralo na ozemlju Indokitajskega polotoka. Zgodb in teorij, zakaj je nekdaj tako mogočno cesarstvo propadlo, je kar nekaj. Najverjetneje se zdi, da je šlo za kombinacijo vzpona sosednjih kraljevin in budistične vere, ki je s filozofijo, da vsakdo lahko doseže razsvetljenje z zmernostjo in meditacijo, zmanjševala vpliv cesarjev. Po tajski invaziji v drugi polovici 14. stoletja se je preostanek kmerske elite premaknil v okolico današnje kamboške prestolnice Phnom Penh in s stoletji postajal vedno bolj odvisen od pomoči zahodnih velesil, še posebej Francije.
Država z okoli 14 milijoni prebivalcev je konec 90. let končala kruto, skoraj 20 let trajajočo državljansko vojno, v kateri je nasilni režim komunistične stranke Rdečih Kmerov pobil, izstradal ali do smrti izčrpal skoraj dva milijona ljudi. Na ozemlju Kambodže, ki je bila med komunistično represijo poznana kot Kampučija, je po ocenah Združenih narodov še vedno okoli 10 milijonov zemeljskih min. Če upoštevamo še obubožanost države, uničeno infrastrukturo in zrahljane odnose z zaveznicami, ki so zaradi nestabilnih razmer nehale pošiljati pomoč, ni presenečenje, da se Kambodža odpira zunanjemu svetu šele v zadnjih dveh desetletjih. Danes državo sestavlja 24 provinc, 90 odstotkov prebivalcev je Kmerov, etnično sledijo Kitajci (s Kitajsko ima Kambodža že zgodovinsko zelo dobre odnose, kamboški cesar ima tam celo drugi dom), Vietnamci in peščica drugih manjšin. O tej ne tako oddaljeni zgodovini pa danes ne govori skoraj nihče. Zdi se, kot da bi bila to prepovedana tema in da se Kambodžani bojijo na glas povedati, kaj se je v resnici dogajalo.
Pravljični templji v Angkorju
Na svetovni »turistični« zemljevid je Kambodžo postavilo ponovno odkritje mesta Angkor, ki je znano po čudovitih budističnih templjih. Gre za starodavno prestolnico Kmerskega cesarstva, ki se razprostira na približno tisoč kvadratnih kilometrih, v njenem osrčju pa stoji mogočno obzidje Angkor Thom, ki je nekoč varovalo samo mesto. Tako znotraj kot zunaj obzidja stoji več kot tisoč templjev in prav vsak med njimi je nekaj posebnega. Najbolj obiskani so Angkor Wat, največji med njimi, Bayon z velikanskimi obrazi, vklesanimi v visoke stolpe, ter Ta Prohm – tempelj, preraščen z ogromnimi drevesnimi koreninami, filmoljubom bolj poznan kot prizorišče snemanja filma Tomb Raider z Angelino Jolie v glavni vlogi. Poleg pravljičnih oblik, ki v še tako indiferentnem obiskovalcu zbudijo avanturističnega duha, je zanimivo tudi dejstvo, da so bili templji, ki so jih gradili pod taktirko kmerskih vladarjev, sprva posvečeni hindujskemu bogu Krišni. Šele konec 12. stoletja so jih, po besedah lokalnega vodnika na željo takratne kraljeve žene, postopoma spremenili v budistične.
Za dobro fotografijo vstaneš ob štirih zjutraj
Najbolj ohranjen med templji je Angkor Wat, ki je tudi največji verski spomenik na svetu. Zaradi mogočne podobe je postal nacionalni simbol Kambodže in je zastopan tudi v državni zastavi. Prepoznaven je po petih nazobčanih stolpih, ki pridejo najlepše do izraza ob sončnem vzhodu. Njihov odsev v jezeru pred templjem, objet v prelivajočih se barvah zbujajočega se neba, je najpogostejši prizor na razglednicah in fotografijah iz Kambodže. Tega se zavedajo tudi številni popotniki, ki za ta pojav čakajo v vrsti že pred peto zjutraj, ko se vrata v Angkor Wat odprejo. Ko sem videla fotografije gruče ljudi, ki stojijo ob jezeru in čakajo na svojo priložnost za kar najboljši posnetek, sem si rekla, jaz pa že ne. A me je radovednost premamila. Vstala sva ob štirih zjutraj, v hotelu so nama prijazno spakirali zajtrk, da sva ga pojedla ob jezeru v skoraj popolni temi, obkrožena z množico drugih turistov in številnimi mačkami, ki so se smukale okoli nas. Kakšno uro pozneje, ko sva bila že vsa popikana od komarjev, se je začelo. Nebo se je najprej obarvalo temno vijoličasto, potem je postajalo vedno bolj modro in kar naenkrat zagorelo v oranžni barvi, ki je naznanjala, da se zbuja njegovo visočanstvo, sonce. Ja, bilo je vredno. To so trenutki, ki se ti vtisnejo v spomin za vedno.
Turizem kot obliž na rane
Templji v Angkorju so bili leta 1992 uvrščeni na seznam Unescove svetovne dediščine in od takrat sosednje mesto, dobrih pet kilometrov oddaljeni Siem Reap, doživlja pravi razcvet. K njegovi priljubljenosti je pripomogla tudi kandidatura za eno izmed sedmih novih svetovnih čudes in kljub precej dragi vstopnini Angkor privablja vsako leto več turistov. To je za državo, ki je še nedavno doživljala pravi pekel, velik obliž na rane. Lahko bi rekli, da so bogovi po več kot 500 letih spet na njeni strani.
Resda je prva izvozna panoga še vedno tekstilna industrija, vendar turizem vse bolj vpliva na kamboško gospodarstvo. V Siem Reapu zaradi vedno večjega povpraševanja rastejo novi hoteli, ki pa so zaradi skrbnega načrtovanja lokalnih oblasti zelo idilično uvrščeni v prostor, tako da jih ob površnem sprehodu sploh ne opaziš. Turistom so prilagodili tudi preostalo ponudbo, ob kateri človek težko ostane ravnodušen. Na priljubljeni ulici Pub Street se lahko izgubiš na živahni pokriti tržnici, na kateri je mogoče najti zelo kakovostne izdelke iz blaga, lokalno hrano in simpatične spominke, spotoma pa se okrepčaš z okusnim pivom za manj kot dolar. Medtem ko tisti, ki se ukvarjajo s tekstilom, zaslužijo 150 dolarjev (minimalna plača v tej panogi je zakonsko določena), dobijo vodniki in drugi delavci v turizmu v povprečju nekoliko več kot 300 dolarjev na mesec.
Nesramno dobra hrana in vse, kar sodi zraven
Poleg templjev in sončnega vzhoda si bom Kambodžo zapomnila tudi zaradi fantastične hrane. Še zdaj, ko pišem te vrstice, se mi cedijo sline po nesramno dobrih jedeh iz riža, morskih sadežih, rezancih in raznovrstnih juhah, ki so nekakšna kamboška posebnost. Juhe oziroma jedi na žlico najrazličnejših eksotičnih okusov postrežejo s porcijo riža in zdi se, kot da to jedo vse dneve. Tudi za zajtrk v hotelu lahko izbiraš med toplimi lokalnimi jedmi, česar pri nas nekako nismo vajeni. Od pijač moram še enkrat omeniti res dobro lokalno pivo angkor, ki se v vročini in visoki vlagi v zraku resnično prileže; bržkone tudi zaradi izjemno privlačne cene. Za kak dolar ali dva več pa si lahko privoščiš božansko dobre sveže stisnjene naravne sadne in zelenjavne sokove. Tropsko sadje, še posebno kokos, mango in ananas, je tako slastno, da na sladice niti ne pomisliš. Prijatelj, ki me je prosil, naj mu iz Kambodže prinesem kakšno čokolado, je ravno zato ostal praznih rok. Oprosti, Darko, ni bilo namerno.
Za konec pa skok še na rajski otok
Kambodža se poleg bogate arhitekturne dediščine ponaša tudi s čudovito naravo. Poleg številnih jezer, slapov in parkov je obdarjena z dobrimi 400 kilometri obale in več kot 50 otoki, ki so posejani vzdolž Tajskega zaliva. Za turizem najbolj privlačna sta otoka Koh Rong in Koh Rong Sanloem, ki slovita po neokrnjenih zalivih, bujni vegetaciji in ugodnih nastanitvah za vsak žep. Medtem ko je Koh Rong raj za popotnike z nižjim proračunom (na njem so števili hostli in bari, v katerih je vedno živahno), je sosednji Koh Rong Sanloem bolj umirjen in primernejši za tiste, ki si želijo pravega počitka. Zanimivo je predvsem to, da za potovanje med plažami uporabljajo čolne, saj se po otoku zaradi goste džungle skoraj ne da sprehajati. Ena redkih pešpoti, ki vodi od glavnega zaliva Saracen (smaragdna barva morja in skoraj trije kilometri finega belega peska ga uvrščajo celo med najlepše plaže na svetu) do plaže Lazy beach, ki ponuja čudovite sončne zahode, je ob večjih nalivih kar izziv za nevajene turiste. In če dodam še popolno tišino, ki jo na trenutke zmoti neznan šum iz grmovja, ter številne drevesne ovijalke, ki jih zlahka zamenjaš za kače, se bo večina gotovo strinjala, da so čolni kar dobra izbira. A čar Kambodže je prav v njeni prvinskosti, ki popotnika spremlja na vsakem koraku. In resnično upam, da čim dlje ostane takšna. Preprosto čudovita.
INFO |
---|
|
S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.