Od Santa Marte na severu Kolumbije je še slabe pol stotnije kilometrov do izhodišča za petdnevni treking do Izgubljenega mesta. Uvodni dan kolenogrizenja se pot vije skozi baročno razbohoteno tropsko rastje v barvah od kričeče spomladanske do žametno zelene in še vseh odtenkih skrivnostne zelenine vmes, ki jo tu in tam pretrgajo ognjeno rdeč ali žareče oranžen cvet, kot borovnice modre cvetke in živozelene jagode na rožnatem peclju. Tudi kakšen pajkec občasno popestri pot, česa večjega pa nam ni usojeno srečati.

Vranje črnih las in z mačeto za pasom

Turističnih množic tu ni, saj je kopanje v morskih valovih narodnega parka Sierra Nevada de Santa Marta mamljivejše od kopanja v lastnem znoju v globinah tropskega deževnega gozda. Občasno srečujemo le Kogije vranje črnih las in z mačeto za pasom, ko se urno kot divje mačke premikajo po gozdnih poteh. Pot do Izgubljenega mesta poteka po ozemlju starodavne civilizacije Tayrona, naslednik katere je etnična skupina Kogijev, ki so jih pri popisu prebivalstva leta 2011 zabeležili le še 18.000.

Njihove vasi so ograjen skupek iz lesa in blata narejenih kolib, prekritih s posušenimi palmovimi listi, iz strehe pa proti nebu zreta lesena štrclja, ki predstavljata najvišja kolumbijska vrhova – Pico Cristóbal Colón in Pico Simón Bolívar. Oblečeni so v svetle tunike, ki so nekoč morda bile bele, korake pa po tropskem gozdu merijo bosi ali v gumijastih škornjih. Deklice in ženske so ozaljšane z nakitom, moški in fantki pa nosijo pleteno torbico – to je tudi v pomoč, da ločiš otročiče, saj so vsi dolgolasi. Frizerja v njihovem svetu ni, prav tako ne ogledala, zato se hudomušno hahljajo drug drugemu, ko se zagledajo na zaslonu fotoaparata, sebe pa na fotografijah ne prepoznajo.

Supermama in poporo

Tako zelo globoke črne tolmune imajo v očeh, da se skorajda utopiš v njih. Da o ženskah, ki tudi v zrelejših letih ohranijo vranje črno grivo, sploh ne govorim. In o njihovih nadnaravnih sposobnostih! Mama, ki smo jo srečali ob poti, je v culi na glavi nosila dojenčka, v torbi na drugi strani glave zajeten šop banan, bosa sestopala po blatnem pobočju in zraven še kvačkala. Supermama!

V kolumbijskih gozdovih je ob poti najti tudi koko, nepogrešljivi del vsakdana Kogijev. Žvečijo jo skupaj s prahom iz morskih školjk, nato pa belo zmes s palčko nanašajo na nekakšen mlinček, narejen iz buče. Ta mistični predmet, imenovan poporo, Kogi dobi od šamana ob začetku iniciacije, obred iz dečka v moža pa traja štiri dni in štiri noči, nam ob pomoči našega španskega vodnika razlaga odrasli Kogi ter doda, da je poporo povezava med žensko in moškim, ki tako simbolično gradi vez med njima. Kdo bi vedel! Je pa bilo vez opaziti v precej oprijemljivejši obliki, saj so ga spremljali žena in trije malčki, ki so se mimogrede sprostili in predlagali, da se pomerimo v lomljenju rok. Žilavi so, ni kaj! Nič nenavadnega, da beseda kogi v njihovem jeziku pomeni jaguar. In temu bi se lahko reklo zaslužena večerja, saj kuhar, ki nas spremlja na trekingu, vedno poskrbi za presežke hrane, da jo malčki odnesejo domov.

Ko deževni gozd upraviči svoje ime

Prenočujemo v preprostih taborih, na lesenih pogradih ali v visečih mrežah pod pločevinasto streho, ki je vredna zlata, kadar deževni gozd v popolnosti upraviči svoje ime in lije kot iz škafa. Brž se navadimo na vsakodnevno kopanje v rekah in dejstvo, da se pri tolikšni vlagi tudi ponoči ne more posušiti prav nič, zato pač zjutraj navlečeš nase že dodobra začinjena oblačila prejšnjih dni. Med hojo se vsi lepljivi kar prisesamo na pomaranče in skoraj slišimo, kako hlastno jih posrkajo žejne celice, ali pa na džungelski »plaži« uživamo v razkošju z mačeto razsekanega ananasa.

Kot se za dan D spodobi, iz baznega tabora na skromnih 800 metrih nadmorske višine krenemo kmalu po šesti zjutraj. Gori, doli, naokoli se vije steza, ki se zajeda v vse bolj razbohoten oblačni gozd. Med hojo občudujemo mogočna v nebo kipeča drevesa, preraščena z mahom in zavidljivega obsega, pa tudi ovijalke in druga tropska »zelenjava« se razraščajo svobodno, svoj prostor si izbojuje le nekoč z mačeto narejena, danes pa dobro uhojena pot. Vedno znova je zabavno po kamnih prečkati potoke, se pustiti poškropiti razigranemu slapu ali se podati čez bobnečo reko, ki nam tokrat ne oblizne le gležnjev in meč, ampak zleze vse do zadnjice.

Kolumbijski Machu Picchu

V bujno rastje se nato zagrizejo kamnite stopnice, ki jih do Izgubljenega mesta vodi okrog 1600. Leva, desna, leva, desna po z mahom poraščenih kamnih, dokler se pred nami kot pogača za pogačo ne dvignejo kamnito pozidane in travnato prerasle terase. Mesto Teyuna, ki naj bi bilo središče Indijancev Tayrona, je bilo zgrajeno med šestim in devetim stoletjem, pol tisočletja pred znamenitim Machu Picchujem, »izgubljenim« mestom starega inkovskega kraljestva. Nekdaj pomembno kolumbijsko mesto so najverjetneje zapustili med španskim osvajanjem, v desetletju po letu 1972, ko so ga naključno odkrili iskalci zlata, pa so arheologi naredili rekonstrukcijo naselja.

Na vrhuncu Teyune so na prostoru okroglih kamnitih teras stale hiše, edina ovalna pa je bila svetišče, kjer so se vaški šamani, imenovani mamo, ovenčani z zlatimi maskami, ob gorenju ognja na štirih koncih poklonili bogovom. Darovali naj bi le živali, ne ljudi. Res je osupljivo, ko se v sredici oblačnega pragozda proti nebesnemu svodu odpre vršni del Izgubljenega mesta. Z višine ga opazuje in straži kolumbijska vojska, saj so to ozemlje pred leti nadzorovali gverilci, ki so predelovali kokain, zato so se pojavljale ugrabitve turistov. Danes pa postavni vojaki nimajo ravno dela v izobilju in se z veseljem postavijo pred fotografski objektiv.

Tropska odisejada s srečnim koncem

Iz cvetačaste goščave pogleda kakšna palma ali v globino zabuči slap, ki daje takt med sestopanjem po različno visokih stopnicah, zaradi vlažnega mahu kar čakajočih na nepreviden korak, da se znajdeš na zadnji plati. Še enkrat se spopademo z razposajeno reko, po kosilu pa nas – pripravljene na vzlet – prestrašijo prve dežne debelinke, ki se urno množijo. Že prvo prečkanje reke je prav pustolovsko, ko naše z anoraki obloženo »ladjevje« zagazi v kalno deročo reko. S skoraj svetlobno hitrostjo lezemo navkreber, se drsamo navzdol, preskakujemo kamne čez reke ali jo kurimo naravnost. Ni lepšega, kot v taboru sleči kot cent težka oblačila in iz čevljev zliti vodo, se obrisati in zaviti v nekaj suhega. Le še en dan blatnega drsanja je pred nami, le še dan do blaženega nasmeška, da je te tropske odisejade vendarle konec.