Gospa Irma mi ponuja pisane šale. Izberem modrega, rdečega in takšnega s črtami. V Panajachel, mestece ob jezeru Atitlan, prihaja iz Solole, do vrha obložena s tekstilom. Majhna postava dan za dnem na ulicah turističnega središča išče kupce, ki bodo z mimobežnim nakupom za drobiž omogočili njej in otrokom preživetje. Osem jih je, ponosno pove, najstarejši sin je delo našel v prestolnici, a kaj ko jih preostane še sedem. Šolo obiskujejo precej redno, čeprav se pogosto zgodi, da nimajo za malico. Ali šolske potrebščine. Mož je že tri leta pokojni, vzel ga je alkohol, pojasni izgubo, za katero sumim, da jo spremlja olajšanje. V času, ko si deliva samoto in čajnik zelenega čaja, občudujem njene tople oči, za katerimi se skriva sramotno zavedanje, da brez miloščine, ki jo dobi za svoje delo, ne more domov. Ko zloživa vse šale, ki jih prej v vnemi dobrega prodajalca razprostre po stolu, mi v roke stisne majhno vzorčasto denarnico. Na, ta je zate, boš imela za spomin. Kot bi bilo najino srečanje mogoče kdaj pozabiti. 



Tkanje je osrednja oblika izražanja identitete v sodobni majevski skupnosti. Tradiciji je že večkrat grozilo izumrtje, a še danes živi zaradi generacij majevskih žensk, ki so dragoceno znanje predajale v garaške roke hčera in vnukinj. V zlati dobi majevske civilizacije, med tretjim in devetim stoletjem, je njihova ustvarjalnost dosegla vrhunec; poleg arhitekture, znanosti in pisave je krila dobilo tudi izdelovanje tekstila, v katerega je bilo vtkano celotno znanje o naravi in vesolju. Konec klasičnega obdobja je zaznamoval začetek propada civilizacije, mnogo dosežkov je prerasla džungla, a statve in živi vzorci so preživeli. Sicer z materiali, bolj prilagojenimi sodobnosti, so današnji huipil, tradicionalna oblačila posameznih plemen, še vedno izraz veličastne preteklosti svečenikov, vladarjev in magije, v bistvu enak tistim, ki so jih nosili predniki.



Pozabljeni bogovi
Večja ko je veličina, hujši je padec. Majevska božanstva so svoje ljudstvo prepustila v nemilost belemu človeku, ki v bogastvu Latinske Amerike vidi le izobilje surovin. Gvatemala ni velika država, a v njej sobiva veliko svetov. Ni le razlika med spoloma tista, ki določa socialni in ekonomski položaj posameznikov, v ospredju je meja med potomci španskih priseljencev in Majev. Pripadniki druge skupine životarijo nekje na obrobju državne zavesti, čeprav vztrajno in neizbrisljivo, a vendar pasivno in z malo pravicami. Lokalne skupnosti, ki jih najdemo povsod na območju Gvatemale, z izjemo prestolnice Guatemala City in zahodnjaške Antigue, živijo svoje življenje. Odvisne od veščin, kot so tkanje, pridelovanje kave ter poljskih pridelkov, ročnih spretnosti in iznajdljivosti, življenje premagujejo v okvirih tradicionalne zapuščine. Neposredni potomci majevskih ljudstev, bilo jih je mnogo, ohranjajo svoj jezik, narodne noše in načine preživetja. Redki med njimi najdejo pot v sodobni svet, ki, poln pasti, vseeno ponuja več možnosti glede izobraževanja, poklicne poti, zdravja in socialnih pravic.



Državljanska vojna
Zgodovina države je zaznamovana z državljansko vojno, ki je v 36 letih, med letoma 1960 in 1996, terjala več kot 200.000 življenj. V poročilu Združenih narodov iz leta 1999 navajajo, da so kar 93 odstotkov vseh kršitev človekovih pravic, vključno z umori, mučenjem in posilstvi, zagrešile državne vojaške organizacije in sile. Srž oboroženega konflikta je zanetila demokratična izvolitev socialističnega predsednika Jacoba Arbenza leta 1954, ki je po letih kolonialnega izkoriščanja podprl avtohtono prebivalstvo in zemljo vrnil v majevske roke. Novodobni režim, pravičen do vseh, ni bil všeč tako nasprotujoči gvatemalski politični opciji kot Združenim državam Amerike, ki Latinsko Ameriko še danes vidijo predvsem kot poligon za izkoriščanje naravnih in človeških virov, zato so s prevratom zamenjali predsednika in začeli množično iztrebljati javne ter politične nasprotnike. Kar 83 odstotkov žrtev državljanske vojne je pripadalo majevskim lokalnim skupnostim, te so padle bodisi v gverilskih uporih, ki so skušali vrniti oblast v socialistične roke, bodisi v načrtnih množičnih iztrebljanjih vojaških skupin, ki so dolga leta napadala podeželje. Možje, očetje in bratje majevskih družin so izginjali brez sledu, ženske so ostale same, ponižane in zlorabljene. Vojne poboje je leta 1996 za silo končal predsednik Alvaro Arzu, ko je z vojaško čistko odstavil množico generalov in z gverilskimi uporniki podpisal mirovni sporazum. Sodni procesi, zahtevki za odškodnino in poizvedovanje o pogrešanih osebah potekajo še danes, in čeprav je bilo nekaj sodb ter reparacij, večina primerov ostaja nerešena. Nasilje nad majevsko manjšino – te je 40 odstotkov državne populacije – je prevzelo civiliziran obraz. Odkrito krutost je zamenjalo socialno izključevanje, ki tiste indijanskega rodu enostavno prezre.



Zlorabljena mladost
Posebna zgodba so majevske ženske, fizično majhne, a mogočne figure na šahovnici vaškega življenja. Dobra polovica gvatemalskega prebivalstva je ženskega spola, a velika večina je skrita v ozadju, prevzemajoč vlogo matere in žene. A ta vloga je v državi, ki ji dolga desetletja vladata nasilje in mačizem, brutalno nehvaležna. Mlada dekleta, zgodaj dozorela, hitro postanejo tarča moške moči in poželjivosti, podatki Združenih narodov iz leta 2013 kažejo, da več kot 4000 deklet na leto rodi prvega otroka med 10. in 14. letom, 67 odstotkov najstnic med 13. in 19. letom. Incest je prikrit, a močno razširjen pojav, stenska slikarija na trgu mesteca San Marcos La Laguna opozarja, da so otroci krhka bitja, zato spolni odnosi z njimi niso primerni. Noseče najstnice na ulicah gvatemalskih mest in vasi niso izjema, čeprav svojega mladostnega videza ne morejo skriti, v njihovih pogledih ni sledu najstniške navihanosti. Prej spoznanje, da življenje ni enako do vseh.



Tujci sodržavljani
To je stvarnost države, v kateri so ženske izrazito zadnje, leta 2011 je bila nepismena polovica avtohtone ženske populacije, takšnih je med neavtohtonimi 19 odstotkov. Povprečna pripadnica majevske populacije se šola tri leta, ideje, kako koristna je šola, se razlikujejo od vasi do vasi. Težava niso le finančna sredstva, problem je tudi pomanjkljivo znanje španščine, jezika, v katerem poteka šolanje. Majevske skupnosti govorijo svoje jezike, teh je uradno 21, zato se pogosto zgodi, da španščino razumejo le za silo. Izključenost v času šolanja je tako le napoved prihodnosti, kjer so meje jezika tudi meje sveta, ta je težko večji, kot je majhna plemenska skupnost gvatemalskih višavij.



Strast, ki mori
Nasilje, pogosto v letih civilnih pobojev, dobiva epilog v obliki statistik, femicid je vzrok za kar 97 odstotkov umorov žensk v državi, ki se uvršča v sam vrh držav z najvišjim odstotkom nasilnih smrti med ženskami. Ženska neodvisnost je tabu, več kot 80 odstotkov jih mora za dovoljenje, ali lahko odide po opravkih, vprašati moža. Podoben odstotek moških meni, da morajo družinske težave ostati za zaprtimi vrati, kar prispeva k pasivnosti sodnega sistema v primerih spolnih in drugih nasilnih izpadov nad ženskami, kjer večina prijav, če jih sploh podajo, ostane nerešena. Močno razširjen in splošno sprejet alkoholizem ni ženskam v korist, moškim, pijanim od poceni žganja, je dovoljeno vse. Resda se vrsta institucij in nevladnih organizacij zavzema za pravice najšibkejših, vendar razmer ne morejo drastično izboljšati, saj manjka krovna sistemska ureditev, ki bi obravnavala ključne probleme v državi. In pa zavedanje, da so tudi ženske bitja, ki si zaslužijo pravice. Čeprav obstajajo velike razlike med ruralnimi tradicionalnimi skupnostmi in tistimi v urbanem središču, koncept samostojne ženske ni sprejet nikjer. Pregovorna latinskoameriška posesivnost definira večino odnosov med moškim in žensko, podrejanje je norma, ki se jo učijo že deklice. Pretirano moško oboževanje sicer pusti vtis naklonjenosti in spoštovanja, a izpuhti v trenutku, ko ženska prvič reče ne.



Ustvarjalne zadruge
Majevske ženske se s težavami spopadajo same, ljudem kljub trpljenju ne manjka ustvarjalnosti, ki jo prodajajo tujim obiskovalcem. Oblačila in izdelki, ki nastanejo s tisočletnim tradicionalnim načinom tkanja, so med najbolj znanimi gvatemalskimi izdelki, po vaseh ne manjka žensk, ki svoje dneve (in noči) preživljajo ob statvah. Trgovinice s pisanimi izdelki krasijo manjše in večje kraje, raznovrstni vzorci ter žive barve so pravo nasprotje političnega ozadja, kjer so umetnine ustvarjene. V deželi obstaja kar nekaj kooperativ, ki brez posrednikov vračajo zaslužek v delovne tkalske roke. Ena izmed takšnih organizacij je Trama Textiles, ustanovljena leta 1988 s pomočjo nizozemske prostovoljne skupine, ki je v povojni Gvatemali skušala pomagati avtohtonemu prebivalstvu. Zadrugo sestavlja 17 skupin tkalk iz petih regij v zahodnem delu gvatemalskega višavja, kar šteje nekaj čez 400 žensk. Čeprav imajo središče v Quetzaltenangu, večina izmed članic tja potuje redko, poti si ob gruči majhnih otrok in življenjskih stroških ne morejo privoščiti. Znanje španščine med avtohtonimi prebivalci je bolj redkost kot pravilo, zato organizacijski del članstva, predsednica Amparo de León de Rubio, podpredsednica Oralia Chopen in pet drugih, deluje predvsem kot posrednik med tkalkami in svetom.



Korenine skupnosti
Organizacija v povezan sistem je tisto, kar določene posameznike indijanskega rodu razlikuje od več tisoč drugih, ki v letih kolonizacije niso izgubili le kulture in identitete, temveč tudi življenje, premagano od revščine. Dragoceno znanje o pripravi in predelavi blaga, predano iz roda v rod, v očeh prišlekov ni vredno veliko, a dovolj, da družina preživi. Vsaka tkalka je mojstrica izdelave huipil, ki jih je mogoče videti v Gvatemali, Mehiki, Hondurasu, El Salvadorju in Belizeju. Posamezna vas, majevsko pleme, ima svoj vzorec in barvo, ki že na daleč omogoča prepoznavo. Poleg zavedanja o ohranjanju tradicije je ustvarjalnost tista, ki je rešila na stotine žensk. Po besedah Oralie Chopen so ženske v tkanju znova našle moč in veselje do življenja, raznobarvne niti so sčasoma vsaj površno prekrile izgubo in spomine na nasilje. Ni le finančna varnost tista, h kateri težijo, z ustvarjalnostjo so si povrnile izgubljeno človeško dostojanstvo in tako potrebni smisel obstoja. Potomke civilizacije, ki slovi po izjemni krvoločnosti, danes izkazujejo enako mero borbenosti, a popolnoma drugače. V skupnosti, s povezovanjem in pristno ustvarjalnostjo pletejo človeške vezi, ki morda obstajajo le na obrobju, a so močnejše kot kar koli umetnega, kar je kdaj ustvaril človek.