V družbi kokosovih palm in kuščarjev

Z neverjetno turkizno barvo ter belim peščenim obrežjem, posejanim s kokosovimi palmami, me je jezero, podobno morski laguni, prevzelo v trenutku. Ni povezano z nekaj kilometrov oddaljenim morjem, zato je voda sladka in tako še bolj privlačna za osvežitev. Podjetni domačini so zgradili več dolgih lesenih pomolov, na koncu katerih je postavljena dobrodošla senčnica z visečimi mrežami. Tako je dostop do vode enostaven po stopnicah ali še privlačnejši, če se odločite za skok v jezero. Posebno čarobna so jutra, saj so bregovi idealni za občudovanje sončnih vzhodov.

»Brez skrbi! Tukaj ni nevarnih živali,« me potolaži Carolina, lastnica prijetnega bungalova, ki stoji le nekaj korakov od brega. »Aligatorji se občasno pojavijo na drugi strani lagune in niso napadalni. Verjetnost, da bi srečal kakšno strupeno kačo, pa tudi ni prav velika!« Carolina je bila videti prepričljiva in tako me ni skrbelo plavanje v jezeru. Vseeno se raje nisem preveč oddaljeval od kopnega pa tudi zaraščenih poti sem se izogibal. Kač sicer nisem videl, zato pa sem večkrat naletel na meter in več dolge kuščarje legvane. »Popolnoma neškodljivi so!« je spet vedela povedati Carolina. »In odličnega okusa. Meso je podobno piščančjemu.« Tokrat me ni prepričala. Kuščarjev se res nisem bal, toda misel, da bi jedel žival, ki je še najbolj podobna zmaju, mi ni bila všeč. Prav tako kot ne ocvrte kobilice, ki so jih ponujali v bližnji prodajalni. A to je bilo skoraj edino, kar mi ni teknilo že na prvi pogled. Mehiška hrana je preprosto izvrstna! Včasih sem malo izgubljal dih in potočil kakšno solzo zaradi obilice čilija, a razočaran nisem bil nikoli. V Bacalarju je bilo prijetno preživeti nekaj mirnih dni. V majhnem kraju se ne dogaja veliko, a prav to je njegov čar. Ob glavnem trgu je vredno obiskati lepo ohranjeno špansko trdnjavo z manjšim muzejem, preostali čas pa lahko posvečate prijetnim restavracijam, nekaj butičnim trgovinam in sprehodom ob obali.

Živela je med Maji

Le uro avtobusne vožnje oddaljeni Chetumal me ni prepričal s svojo podobo in še manj s plažami, ki res niso nič posebnega, zato pa sem imel priložnost bivanja pri mladem paru, s katerim smo izmenjali nekaj zanimivih elektronskih sporočil. Maya in Juan sta živela v povprečni, kockasti pritlični hiši s prostornimi sobami in zamreženimi okni. »Saj se ne bojiva roparjev, toda takšna je tu navada. Tako imava brez skrbi vedno odprta okna in je hiša tudi v vročini prijetno hladna. Kakšnega vsiljivca pa bi prepodil tudi najin kuža, Perito.« 

Maya in Juan delata pri različnih mednarodnih projektih, večinoma povezanih z okoljem in staroselskimi kulturami. Maya dobro pozna ljudstvo Majev, ki predstavlja velik delež prebivalstva v tem delu Mehike. S starši so nekaj let živeli v majevski vasi in takrat se je naučila jezika ter vzljubila njihov način življenja, ki je tesno povezan z naravo. Od nekdaj so bili namreč znani kot lovci in poljedelci. S Juanom sta v študentskih letih aktivno podpirala lokalno stranko, ki se je zavzemala za spremembe, predvsem v boju proti korupciji in za izboljšanje položaja indijanskih skupnosti. Toda ko sta začela po telefonu dobivati opozorila in grožnje, sta umaknila javno podporo in začela sodelovati na spletnih forumih le še pod psevdonimom. »Preveč ljudi je že umrlo v Mehiki, ker so se zavzemali za pravično stvar!« sta si enotna. »Saj se spomniš avtobusa študentov, ki so jih umorili pred leti, krivcev za njihovo smrt pa še vedno niso našli ...« Lahko sem samo prikimal. Žal brezskrben videz vsakdanjega življenja na ulicah ne kaže čisto prave podobe Mehike. V ozadju je vedno in povsod boj za oblast, tako politično kot v mafijskih krogih. O tem pričajo umori, ki sem in tja zaznamujejo dnevne novice na vseh koncih velike države. A domačini in tudi turisti se kljub temu počutijo razmeroma varne, vsaj dokler se ne zapletajo v nevarne dejavnosti.

Čarobne ruševine z razgledom

»Tu ne boš našel velikih hotelov,« je pojasnjeval receptor v prijetnem družinskem hotelu Zulum Beach Club na robu mesta Tulum. »Prav zato sem se odločil preseliti na manj turističen konec mehiške obale.« Torej sem prišel prav! Iz prijetno urejene sobe v velikem bungalovu, kritem s slamo, sem stopil naravnost na peščeno stezo in po nekaj metrih že občudoval modrino morja. Hiške za goste so postavljene v sozvočju z naravo – prevladujejo leseni elementi, sobe so urejeno minimalistično, a funkcionalno. Presenetila me je nenavadna viseča postelja, ki je bila obešena na štiri vrvi. Kljub dvomom se ponoči ni zibala, temveč je bilo v njej prav prijetno spati. Lenarjenje ob morju mi je ostalo v posebnem spominu tudi zaradi mikavne restavracije, ki je urejena na lesenem podestu tik nad obalo. Med ponudbo so prevladovale mehiške jedi s pridihom japonskih. Lastnikova žena je namreč Japonka. Obala z najbolj privlačnimi hoteli je žal nekaj kilometrov oddaljena od mesta. Javni prevoz šepa, zato se nekateri raje odločijo za bivanje v Tulumu in potem hodijo do obale s kolesom ali taksijem. Prednost mesta so nižje cene v restavracijah in večja izbira trgovin ter predvsem bližina majevskih ruševin. Te so ene najbolj slikovitih v Mehiki, saj se dvigujejo tik nad prepadno obalo. Nekaj manjših templjev je zgledno ohranjenih, a ne morejo se primerjati z najbolj znanimi piramidami Majev. Vseeno je arheološko najdišče vredno obiskati, saj je videti kot velik, lepo urejen park. Za povrh si je mogoče privoščiti še martinčkanje na bližnji plaži ali celo snorkljanje na koralnem grebenu.

Plaže z Otoka žensk

Spoznavanje tega dela Mehike se za mnoge začne in konča v Cancunu, enem izmed najbolj znanih letovišč. Zaznamujejo ga kilometri peščene obale, ob kateri se vrstijo hoteli. Še pred pol stoletja je bilo tam le nekaj hiš na dolgem peščenem polotoku. Potem so začeli načrtno razvijati turizem. V hotelski coni danes vabijo športna igrišča z igriščem za golf, akvarij, delfinarij, tematski zabaviščni parki, dvignete se lahko na okoli 80 metrov visok razgledni stolp, s katerega dobite pravo predstavo, kako je videti za več kot dve slovenski prestolnici veliko mesto. Vabijo seveda tudi plaže, vključno z nekaj brezplačnimi javnimi, ki pa so ravno tako zgledno urejene. A najlepše sem našel na bližnjem Otoku žensk, Isla Mujeres. Ime so mu menda nadeli španski osvajalci, ki so bili navdušeni nad lepoto domačink. Danes vsaj na prvi pogled ne izstopajo, življenje na otoku pa je bolj umirjeno kot v Cancunu. Na ulicah manjšega pristanišča prevladujejo električni avtomobilčki, a do najlepših plaž je mogoče priti kar peš. Nad bleščeče belim peskom se dvigujejo razmršene kokosove palme, v njihovi senci pa vabijo številni bari in restavracije. Le nekaj korakov stran so zgrajeni manjši hoteli, ozke ulice pa so polne trgovin in restavracij. Bi želeli še kaj več?