Prihodnost z mlajšim ljubimcem
Regina je pravzaprav Nemka, a že več desetletij živi v ZDA. Dela ravno toliko, da si lahko privošči dokaj udobno življenje. Odkar je njen sin samostojen, pa je začela razmišljati o upokojenskih časih. Tako je med potovanjem po Panami spoznala skoraj za polovico mlajšega domačina Antonia. Postala sta par, vsaj kadar je bila Regina v Panami. Z mislijo, da se naseli za stalno, je kupila parcelo v mirnem poljedelskem kraju Gualaca. Antonio je odličen zidar samouk in v nekaj letih je skoraj sam zgradil hišo. Seveda z Regininim denarjem in napotki.
Ni je bilo lahko najti, čeprav sem imel podrobna navodila. Domačini so me napotili po nasvet do upokojenega Američana, ki je živel ob glavni prometnici. Šele z njegovo pomočjo sem našel neometano hišo z veliko teraso. Videti je bila prazna in po Regininih navodilih sem se udobno zleknil v visečo mrežo, vabljivo obešeno v senci dreves. Brezdelno sem užival v toplem januarskem dnevu, ko se v tem delu Paname temperature sučejo tam okoli 25 stopinj Celzija.

Živalska srečanja
»Hola!« me je zdramil pozdrav. Iz sence sta se izluščila nasmejana blondinka in opazno manjši ter drobnejši domačin temnejše polti. Pozdravili smo se kot stari znanci, čeprav smo se poznali le iz dopisovanja. Regina me je pospremila v zračno sobo. Tako kot drugi prostori v hiši ni imela klimatske naprave. »Ne maram je, poleg tega pa visoki stropi in zamrežena okna brez stekel omogočajo stalen prepih. Tako je v hiši tudi med sončno pripeko dokaj hladno.« Soba je kljub pomanjkanju pohištva delovala prijetno. A ob pogledu na škorpijona, ki je prilezel izpod postelje, sem kar otrpnil. »To so pač tropski kraji,« skomigne z rameni Regina in hladnokrvno pomete škorpijona na smetišnico ter ga odnese na vrt. »Antonia sem kar nekajkrat nadrla, ker je hotel ubiti kakšno žuželko, kačo ali žabo, ki jo je našel v hiši. Zdaj je veliko bolj previden, a ne vem, ali zaradi mene ali zato, ker mi ga je uspelo prepričati, naj spoštuje vsa živa bitja.«
Da je lahko Antonio prijazen do živali, sem se kmalu prepričal. Med potepanjem po okoliških krajih so nas na enem izmed parkirišč presenetili nosati medvedki. Rakunom podobne živali z dolgim repom se podobno kot pri nas veverice lahko navadijo na redno hranjenje, in ker turisti nosijo s seboj hrano, se vedno najde kaj užitnega tudi za medvedke. Tako hitro obkrožijo vsak avto in s svojim dolgim nosom vohljajo naokrog. Če jim ne odstopiš kakšnega priboljška, te znajo pocukati za hlače! Antonio je vedel, da se bodo prikazali, zato je s seboj prinesel vrečko pasjih briketov in potem se medvedkov kar nismo mogli rešiti. Na koncu so postali že tako nadležni, da smo se morali umakniti v avto.

Slikovita soteska

Regina je kupila gradbeno parcelo v na prvi pogled nezanimivem kraju. »Več kot uro vožnje imam do najbližjih plaž. Toda zemljišča so bila tukaj veliko cenejša,« pojasni svojo odločitev. »Poleg tega je v notranjosti države hrana cenejša. Žal pa domačini ne cenijo organsko pridelane. Kdor ima dovolj denarja, za pomoč pri kmetovanju uporablja vsa sredstva, ki so naprodaj. Tudi marsikaj, ker je v Evropi prepovedano! Večinoma verjamejo, da so vsi kemični pripravki odlični za kmetovanje. Antonio se je o nasprotnem prepričal v svoji družini. Njegova sestra je skoraj umrla, ko so ji uši zatirali kar s pesticidi za zatiranje škodljivcev! Od takrat je tako kot večina sorodnikov nezaupljiv do vseh kemičnih preparatov v kmetijstvu. Medtem pa moj sosed travo zatira kar s herbicidi. Pravi, da je to laže, kot če bi jo moral kositi.«

Najcenejše povratne letalske vozovnice iz Benetk je mogoče dobiti že za manj kot 500 evrov. Življenjski stroški v Panami so lahko za dobro tretjino nižji kot v Sloveniji. To velja tudi za javne prevoze, ki so dobro organizirani, največja mesta pa povezuje avtocesta.

Gualaca vendarle ni čisto brez zanimivosti. V bližini teče reka Esti, ki se prebija skozi slikovito sotesko Los Cangilones. Voda si je tu izdolbla kakšnih deset metrov globoko pot v trdo kamnino. Tako se reke zavem šele z roba soteske, do katerega seveda ne bi našel poti brez Reginine pomoči. Zaradi bližine Gualace je ob soteski skoraj vedno nekaj ljudi, predvsem otrok, ki uživaško skačejo v globoke rečne tolmune. V soteski se potem prepustijo rečnemu toku in izplavajo nekaj deset metrov niže, ko postanejo bregovi položnejši. Više ob reki smo naleteli še na nekaj bolj osamljenih tolmunov. Na nekaj kilometrov oddaljenem pritoku pa še na pravcati slap, pod katerim smo si še enkrat več privoščili osvežilno kopel. Sredi tedna smo srečali malo ljudi, in še to le domačine, ki so prihajali na družinske izlete med šolskimi počitnicami.

Podkupljivi policisti
Regina si je v Panami omislila starega volkswagna. »Kljub dolgim desetletjem življenja v Ameriki še vedno najbolj zaupam nemškim izdelkom, a tale avto mi je požrl že ogromno živcev, da ne govorim o stroških! K sreči vsaj s policisti nimam težav. Sicer se trudijo, da bi mi napisali kakšno kazen, a jim ne dajem povoda za to. Kadar vozim, ne pijem in spoštujem prometne predpise. Sicer pa, če bi jim že uspelo kaj najti, jih ni težko podkupiti. Njihove plače so nizke, zato se hitro zadovoljijo z nekaj deset dolarji. Menda so pred kratkim sosedu zaplenili nekaj marihuane. Kazni je ušel s podkupnino, policisti pa so marihuano preprosto pokadili ...«
Panamci sicer živijo dokaj dobro. Osnovno zdravstvo in šolstvo sta za domačine brezplačna. Toda kakovost obeh je na precej nizki ravni in tisti, ki si lahko privoščijo, posegajo po storitvah zasebnih ustanov.

Paradiž na tropski obali
»Danes gremo na morje!« je napovedala Regina med zajtrkom. Vožnja po ravninski pokrajini se je malo vlekla, a ob pogledu na morsko modrino, bele peščene obale in kokosove palme je vsem zaigralo srce. Tihomorske obale marsikje spremljajo visoki valovi, zato se nad njimi navdušujejo tudi ljubitelji deskanja na valovih. Ob obali prevladujejo manjši kraji. Prespati je mogoče v penzionih ali bungalovih. Večina je v lasti domačinov, med njimi pa je tudi vedno več tujcev. V Panamo so prišli kot turisti, potem pa so zaradi prijetnega podnebja, ugodnih cen in prijaznih domačinov kar ostali. Tako smo v enem izmed krajev spoznali Portugalca, ki je oddajal bungalove. Z domačinko si je ustvaril družino in nič ne kaže, da se namerava še kdaj vrniti v Evropo. Enako je zatrjeval Sicilijanec Gian, ki je imel ob obali odprto preprosto restavracijo. V njej je bilo ves dan polno gostov. Nič čudnega, saj je znal pripravljati odlične testenine in pice, da svežih rib niti ne omenjam! Okoli miz se je radovedno sukala njegova petletna hči in radovedno čebljala tako v španščini kot italijanščini in angleščini. »Vidiš, očitno je srečna v tem okolju. Prihodnje leto bo šla v vaško šolo, kasneje pa bomo videli,« je bil videti zadovoljen Gian, ko ga povprašam po načrtih za prihodnost.

Tudi obalne kraje v tem delu Paname pretežno naseljujejo kmetje. Tako se nisem prav nič čudil domačinom, ki so po opravkih prihajali kar na konjih – tako v trgovino, na obisk k prijateljem kot vaško gostilno. Ena izmed teh je imela namesto barskih stolov kar sedla!