Še en nateg?
Po začetnih letaliških izpraševanjih sila pomembnih »carinikov«, kaj novinar počne v Maroku in katerih tem se bo loteval, nemara ne celo političnih, kje pa, bognedaj, so se vrata v nekoč obljubljeno deželo otrok cvetja odprla na stežaj. Tokrat je bila misel na dolge, neprespane noči povsem na stranskem tiru, tudi zato sta varčevanje in preračunavanje pri dnevnih aktivnostih odpadla. Na »prihodih« čakajočega in najetega šoferja z napisom Mr. Donanio bi bili ponosni vsi avtorji knjig o poslovnem bontonu, morda bi mu svetovali nekoliko manj vznesenosti in neustavljive radovednosti, vprašanj kaj, kako in zakaj ravno v Maroko. A roko na srce, na vsak način je želel prislužiti svoj »bakšiš«, napitnino, saj naj bi bogati v islamu pomagali revnim, in jo tudi je, čeprav bi jo bolj potrebovala nekajletna deklica, ki je ponoči na enem od bolj prometnih feških križišč povsem resignirano in z iztegnjeno roko hodila od vozila do vozila in se ob zeleni luči na semaforju v zadnjem hipu še pravočasno umikala agresivnim voznikom, ki sta jim trobljenje in kričanje v zadovoljstvo. Na poti do hotela jih je bilo še veliko in vsakič znova so zaskelele njihove otožne in utrujene oči, namesto o uspavanki so sanjale o preživetju. Kot tolikokrat poprej so v glavi odzvanjale misli prekaljenih popotniških prijateljev, češ, če želiš jokati za vsakim, ki prosi za denar, za nasiljem nad živimi bitji in nepoštenim življenjem na tujem, raje ostani doma. Seveda je njihova modrost slaba tolažba, težko je prezreti zlorabo, še posebno če v njej vidiš delček sebe in slišiš svoje krike na pomoč. Pozabi na vse neprijetno, kar je bilo, živi za trenutek, tukaj in zdaj, nauči se čuječnosti. Uživaj in ne pozabi, sreča je izbira, pravijo tisti, ki mislijo, da so njihovi nasveti koristni, celo od boga poslani. Hm? In kako poskakovati od veselja, ko pa je pogled na skromna vrata v strogem mestnem jedru, ki jih človek ne bi privoščil niti slabšemu hlevu, vse prej kot čaroben. Ojoj, še en nateg booking.coma, še eno razočaranje.

Ne »hvali« dneva pred nočjo
Dobro, zdaj smo tu, poti nazaj ni, vsaj ne nekaj dni, v denarnici namreč že nekaj časa seva praznina, seveda obstaja izredni limit, pravzaprav je imenitna potuha, a časovno omejena. Pred vhodom stoji skoraj anoreksičen receptor, nasmejan, kot bi bil na loteriji zadel nekaj milijonov evrov, in že od daleč je slišati »salam alejkum«, Ahlan Wa-Sahlan, dobrodošli, mir z vami. Ni drugega kot nasmehniti se, biti hvaležen za prijazen sprejem in dvigovanje pretežkih kovčkov, ki bi jih po stopnicah do recepcije in še nekaj nadstropij više do sobe težko nosili celo gladiatorji iz Volubilisa, antičnega rimskega mesta blizu Meknesa med Fesom in Rabatom. Pa dajmo! Po majhnem koraku za gostitelja in velikem za gosta, ki tako kot od življenja tudi od dobro oglaševanega riada, domnevno razkošne hiše, celo palače z notranjim dvoriščem, ne pričakuje več kaj dosti, sledi osupljiv, skoraj filmski preobrat, neverjetno bogastvo, razkošje z eksotičnimi dodatki, ki spominjajo na orientalski bazar, z bujnim vrtom in okrasno fontano v sredini. Tudi soba z razgledom na labirint ročno izdelanih preprog, keramike, nakita in pohištva, na umetniško četrt, kjer naj bi navdih iskalo kar več tisoč rokodelcev, nad katerimi bdi gospod Unesco, je vse prej kot običajna ali skromna.

La, šukran! Ne, hvala!
Po kraljevskem spancu v kraljevski, z zlatom ozaljšani zakonski postelji s svileno posteljnino, ki je dišala po sivki in cedrovini, nad katero so se bohotile štukature, ki bi jih bili veseli Ali Baba in vseh 40 razbojnikov, omletah, namazih, rogljičih, močni kavi in še po sveže iztisnjenem pomarančnem soku je končno napočil čas tudi za sprehod po tisočinnekajstoletni zapuščini, po medini. Da bi bilo najbolje najeti vodnika, saj da je ulic prek devet tisoč, da se bo težko znajti, celo nemogoče, da utegne, med pohajkovanjem marsikaj zanimivega prezreti in postati žrtev pregovorno prebrisanih feških trgovcev in predrznih beračev. Samozavest je bila ob predlogu skoraj ranjena in, roko na srce, je na oddihu zares treba slediti navodilom, poglejte desno, levo, kupujte samo tukaj in ne tam, osvojiti zgodovino nekdaj politične in še danes kulturne in verske prestolnice z več kot tristo mošejami, številnimi verskimi šolami, spoznati rodbino Idrisidov, ki je združila arabska in berberska ozemlja v enotno državo in ustanovila dinastijo?! No, nekako ne, do kamnitih bazenov, kjer na tradicionalni način, z golobjimi iztrebki in kravjim urinom, mehčajo in barvajo usnje, domnevno najpomembnejše znamenitosti Fesa, pa ne bo težko priti, saj jo izdaja najmanj nenavaden, če ne celo neprijeten vonj. »Dišalo« je že po organskih kemijskih procesih, o ja, jasno je bilo, da se dogajajo v neposredni bližini, priti do tako imenovanih razglednih teras, kjer je razgled na primitivno usnjarsko industrijo najbolj osupljiv, pa je misija, ki težko uspe brez lokalne mafije. Mladi, spogledljivi zaslužkarji vodijo naivne turiste mimo trgovinic njihovih »očetov«, »bratov«, »dedkov«, povsod je potreben postanek, po postankih še romanje po strmih vijugastih stopnicah do tretjega ali vsaj najvišjega nadstropja, kjer z odišavljenimi robčki ali vejicami poprove mete čaka že drugi in ob strani tretji, ki nestrpno prestopa, kdaj bo komu končno postalo slabo in ga bo lahko odpeljal še v trgovino z usnjeno galanterijo nadstropje niže. »Ne boste nič kupili?« Ne! Težko je podpreti slabo plačano delo siromakov, manjvrednežev, ki se potijo pod žgočim soncem, njihovo akutno zastrupljanje z amoniakom in izkoriščanje shiranih konj, ki klecajo pod težo surovega usnja. »La, šukran! I'm vegetarian (v prevodu: ne, hvala, sem vegetarijanec)!« Toliko o Unescu.

Kako pogledati stran, oditi?
Souki so središča družabnega življenja. Vse vrvi, diši po svežem sadju, zeliščnih čajih, začimbah, kadilih in kruhu, tu se srečujeta ponudba in povpraševanje, tudi bledoličnežev, ki mislijo, da lahko vihajo nosove nad razstavljeno ponudbo, se arogantno pogajajo in so prepričani, da so pri tem celo uspešni, ne zavedajoč se, da so kupili izdelke azijskih tigrov. So tudi prvovrstne umetniške, vrhunske rokodelske in galerije stojnic z mesom, ki jih oglašujejo s še sveže odsekanimi kravjimi, kameljimi glavami in glavami drobnice, skoraj cirkuški spektakel dobro dresirane perutnine, ki povsem mirno čaka na bridki konec, in kraj iztegnjenih rok, ki so pripravljene zasledovati, če podarjeni znesek ni dovolj visok. Seveda je vsem jasno, da se mora človek na krajih, ki odsevajo tisočlet­no zgodovino, pretvarjati, da ga ponujeno ne zanima in da je v vsakem hipu pripravljen oditi, a včasih ne gre, še posebno če skrene z utečenih poti. Kljub jezikovnim oviram čuti iskrenost na drugi strani, žalost, ujetost v nizkih, zatohlih družinskih delavnicah in hipno veselje zaradi pozornosti, skupnega fotografiranja, tistih nekaj komplimentov in skromnega posla, ki so ga sklenili denimo s prodajo lanterne z obarvanim steklom, keramike, oblačil. So bili nakupi potrebni? Seveda ne, a kako se odzvati na spenjene čaje in domače pecivo, priklanjanje in poljubljanje rok, na dolgo zahvaljevanje, solzne oči, spremstvo do »Modrih«, enih od štirinajstih vrat medine, do varnega hotelskega zavetja? Kako pogledati stran, oditi? Ni jih bilo malo, teh, iskrenih, skromnih in poštenih, zanje si je bilo vredno vzeti čas, obstati, v nasprotnem bi bilo popotniško srce izdano in najmanj oropano vsakega dostojanstva.

Nazaj, v prihodnost
Živahno novo mesto Ville Nouvelle se je začelo razvijati v začetku dvajsetega stoletja pod francosko oblastjo in se v 21. stoletju lahko primerja z vsemi sodobnimi velemesti in njihovimi modernističnimi, celo futurističnimi pogledi na svet! Seveda je rezervirano za tiste z globljimi žepi, ki v obzidani Stari Fez ne bi stopili, tudi če bi jih lepo prosili. Raje uživajo na širokih avenijah, ob fontanah, v eksotičnih vrtovih, nakupovalnih centrih, ogledovanju čipkastega spodnjega perila, ob francoskih slaščicah, italijanski kavi in evropskih cenah. Kdaj ga obiskati? Ko je vsega lepega preveč, ko je treba pobegniti iz s surovostjo srednjega veka prežetega filma ali vsaj njegovih kulis, pred barantanjem, prosjačenjem, omamnim vonjem svežih pekovskih izdelkov in ročno izdelanih slaščic, pred zvoki kladiv in nakoval, predilnih in šivalnih strojev, lončenih peči, pred spoštovanjem tradicije in ročnega dela, ki prehaja iz roda v rod že stoletja in počasi postaja žrtev globalizacije. A le za nekaj ur, nevarno namreč spominja na arhitekturne zablode in razvade »razvitega« sveta, na delitev na vladajoče in podrejene, na revne in bogate, na kastno družbo, ki se upira spremembam in pravice zagotavlja zgolj tistim, ki so se spajdašili s politiko ali kapitalom in se jim za preživetje ni treba bati. Zveni znano?