Lokacije snemanja uspešnih filmov marsikateremu kraju prinesejo svetovno slavo. Enako se godi tudi morebitni železniški progi in njeni infrastrukturi. Prav po zaslugi snemanja filmov je postal svetovno znan železniški viadukt pri nevpadljivem škotskem kraju Glenfinnan. Ta hriboviti konec je bil sicer Škotom znan že davno pred tem. A predvsem po spomeniku – stolpu iz leta 1815, ki je bil posvečen padlim v uporu škotskih klanov proti Angležem. Upor je vodil Bonnie Prince Charlie (Charles Edward Stuart). Spomenik je postavljen ob slikovitem jezeru Loch Shiel. Slednje se skupaj z viaduktom pojavi v enem izmed spektakularnih prizorov v filmu Harry Potter in Dvorana skrivnosti ter kasneje v krajših odlomkih še v dveh filmih o čarovniškem junaku. 

Filmska železna cesta do otokov

Viadukt je del dobrih sto štirideset kilometrov dolge železniške proge med mestoma Fort Wiliam in Mallaig. Progi med hribovito notranjostjo in razčlenjeno zahodno obalo Škotske pravijo tudi Železna cesta do otokov, saj z bližine končne postaje vozijo trajekti na otoke. Velja za eno najbolj slikovitih v Veliki Britaniji pa tudi v svetovnem merilu je nekaj posebnega. Že leta 1894 je povezovala Glasgow s Fort Williamom, med letoma 1897 in 1901 pa so zgradili še najtežavnejši odsek do obale. Ovinek naredi čez reko Finnan, ki so jo skupaj z dolino premostili z mogočnim viaduktom. 

Betonski viadukt z 21 loki

Visok je kot manjša stolpnica in ima enaindvajset lokov, skupna dolžina viadukta pa je nekaj več kot štiristo metrov. Zgradili so ga leta 1898. Takrat je bil to največji betonski viadukt v Veliki Britaniji in še danes je eden največjih svoje vrste. Ob njegovem nastanku so pravili, da je grd in bo skazil pokrajino. A njegov snovalec, inženir Robert McAlpine, ga je vztrajno zagovarjal. S takšno gradnjo je imel bogate izkušnje, zaradi česar so mu pravili tudi Betonski Bob (Concrete Bob). 

Kakor koli, viadukt me je očaral že v filmu Harry Potter in na številnih fotografijah, upodobljen pa je tudi na škotskem bankovcu za 10 funtov. S ceste in parkirišča pogled nanj ni posebno slikovit. »Za filmski pogled se je treba odpraviti do ene izmed razglednih točk v dolini,« je vedel svetovati par na počivališču. Le uro časa sem potreboval in z gričev sem lahko podoživljal Harryjevo dogodivščino v letečem avtomobilu. Pogled vendarle ni čisto enak kot v filmu, saj so nekatere prizore posneli iz helikopterja. 

Vagon za prenočitev ali čaj

V minule čase me je vrnila tudi najbližja železniška postaja, ki je na prvi pogled videti takšna kot pred stoletjem. Del postaje zaseda muzej, ki je posvečen temu odseku proge. Za postajo pa sta postavljena še dva vagona iz sredine preteklega stoletja. Eden je namenjen prenočevanju, saj premore štiri sobe in kuhinjo, v drugem pa si je mogoče privoščiti kosilo ali vsaj počitek ob čaju, ki se na Škotskem prav tako prileže kot v Angliji. Takšni spalniki so bili nekoč del običajne ponudbe na železniških postajah ob znameniti progi. 

Statisti so bili navdušeni

Zanimivo je, da je mogoče filmsko izkušnjo tudi doživeti. Parni vlak, na katerem so snemali filmske prizore, je v lasti podjetja West Coast Railway Company, ki redno vzdržuje povezavo na progi s starimi lokomotivami in vagoni. V filmu slikoviti vlak vleče lokomotiva Hall 4-6-0, z imenom Olton Hall, iz leta 1937. Vsi Potterjevi navdušenci si seveda želijo peljati v filmskem vagonu D, tako kot glavni junak. A tudi če se peljejo s katero izmed drugih restavriranih lokomotiv, ne opazijo razlike, saj so si zelo podobne. Kompozicija je sestavljena iz štirih vagonov in v njih res kar čakate, kdaj se bodo prikazali filmski junaki Harry, Ron ali Hermiona. Bolj verjetno je, da na vlaku naletite na kondukterja ali vlakovodjo, ki vesta povedati marsikaj zanimivega o snemanju. Med drugim tudi, da so statiste poiskali na šolah v Fort Williamu. »Super je bilo! Čeprav so namesto glavnih igralcev nastopali njihovi dvojniki!« je bil na enem izmed forumov svetovnega spleta navdušen srečni statist Alex. Žal mu je le, da niso smeli fotografirati dvojnikov. 

S hlaponom k jezerski pošasti

Enega izmed muzejskih vlakov sem našel ob reki Spey. Proga delno vodi po originalni trasi čez višavje, ki je potekala do mesta Inverness v bližini najbolj slavnega škotskega jezera Loch Ness. To je seveda znano predvsem po domnevni jezerski pošasti Nessie, ki pa je turistom običajno ni dano videti. Za muzejski vlak skrbi združenje prostovoljcev Strathspey steam railway, ki ima okoli devetsto članov, prostovoljcev, brez katerih bi bilo delovanje nemogoče. Prostovoljci tako delajo kot blagajniki, kondukterji, vlakovodje in kontrolorji. Največji del pa opravijo restavratorji in vzdrževalci, ki imajo ves čas polne roke dela. 

Poleg voženj z muzejskimi vlaki, med katerimi so nekatere tematske, si lahko obiskovalci omislijo tudi aktivno vlogo kot kurjači na parni lokomotivi ali vozniki dizelske lokomotive. Cena tovrstnega užitka pa je precej visoka in lahko znaša tudi več kot šeststo evrov za nekaj ur posebnih užitkov. Na nekaterih vožnjah si je mogoče privoščiti še razkošno kosilo ali večerjo v jedilnem vagonu. Največkrat ob nedeljah, druge dni pa postrežejo vsaj z angleškim čajem in piškoti. 

Razkošje na tirih

Privlačna zgodovinska proga me je zvabila še v jugovzhodni del Anglije, na območje med grofijama Kent in East Sussex. Železniška proga poteka od mesta Tenterden do kraja Bodiam. Šestnajst kilometrov dolga podeželska proga po dolini reke Rother je bila v uporabi vse do leta 1961. Leta 1973 jo je prevzelo društvo Kent & East Sussex Railway, katerega člani so po tirih kmalu zapeljali prvi muzejski vlak. 

Večina obiskovalcev se vkrca na izhodiščni postaji v Tenterdenu. V mestu z nekaj viktorijanskimi hišami si lahko ogledajo tudi železniški muzej in večino starih vlakov, s katerimi razpolagajo v društvu. Najbolj so ponosni na dva pullmanova vagona, ki sta se ohranila iz zlatih časov železnice. Vagona Barbara in Theodora sta del razkošne vlakovne kompozicije, kakršno si je v drugi polovici 19. stoletja zamislil ameriški industrialec George Mortimer Pullman (1831–1897). Pullman je dal narediti najbolj razkošne vagone tistega časa. Vanje so vgradili najboljše materiale in jih spremenili v prave palače na kolesih, v katerih so razvajali do šestindvajset potnikov. Lesena vagona, opremljena v art deco stilu, sta urejena kot udobna jedilna vagona. Med vožnjo si je mogoče v njih privoščiti odlično kosilo ali vsaj posedeti ob pijači. Strežno osebje je oblečeno v duhu časov med obema svetovnima vojnama in tudi od gostov pričakujejo, da so elegantno urejeni. Majice in kavbojke niso zaželene. Občasno prirejajo tudi tematske vožnje, na katerih potniki v družbi novodobnega Sherlocka Holmesa razrešujejo skrivnostne umore.