16.10.2021
V Španijo ne vabijo le neskončne plaže in privlačna obmorska mesta. Najjužnejša pokrajina Andaluzija v zaledju skriva obilo zanimivosti.
»Ronda je nekaj posebnega,« je vedela povedati španska prijateljica Maria. »Kraj je majhen, a slikovit.« Njeno navdušenje je potrdil že prvi razgled na starodavno mesto, ki se je ponudil od daleč po dobri uri vožnje iz Malage. Velik del ga stoji na skalnem osamelcu, ki je povezan z mostovi. Kraj s tisočletno zgodovino je znan po belo opleskanih hišah, palačah in bikoborbah. Te so pritegnile Ernesta Hemingwaya in Orsona Wellesa. Rondo je občudoval tudi pesnik Rainer Maria Rilke, ki je med odmaknjenimi gorami našel navdih za ustvarjanje.
Zgodovinski del zaznamujejo s kamni tlakovane ulice, trgi, palače, cerkve, samostan, arabske kopeli, vrtovi z razgledi, več muzejev, restavracije in seveda trgovine s spominki. Na arhitekturo je močno vplivalo arabsko obdobje, ki je trajalo do konca 15. stoletja. V družbi Marie sem lahko občudoval kar nekaj dvorišč starih meščanskih hiš, ki jih sam verjetno ne bi našel. Mesto se ponaša s številnimi gostinskimi lokali, ki oživijo proti večeru. Nekateri so še vedno videti kot v času Hemingwaya. Nekaj posebnega pa je restavracija Bardal, ki se hvali z Michelinovo zvezdico. Notranja oprema je minimalistična, jedi pa vrhunske in inovativno postrežene. Cena za meni s petnajstimi hodi, ki se prilagajajo sezonski ponudbi zelenjave, je temu primerno visoka, nekaj čez sto evrov.
Največja zanimivost je Novi most (Puente nuevo), ki povezuje bregova reke Guadalevin, ki se globoko pod mestom prebija skozi kratko sotesko. Most so dokončali leta 1793. Zahtevna gradnja je trajala kar 34 let, pri tem pa je okoli petdeset delavcev izgubilo življenje. Dviguje se skoraj sto metrov nad gladino reke. Zgrajen je iz velikih kamnitih blokov, s katerimi so oblikovali štiri podporne oboke. Kamne so pridobivali v soteski tako, da se most po barvi zliva z okolico. Nad sredinskim obokom so naredili več prostorov, v katerih so bili med drugim zapori. Danes je v njih urejen muzej, posvečen mostu. Za gradnjo so na novo skonstruirali več naprav, s pomočjo katerih so lahko dvigovali težke kamne.
Puente nuevo s svojo konstrukcijo in lokacijo velja za enega najlepših mostov v Evropi. Še danes je glavna prometna povezava med starim in novim delom mesta. Vedno večji promet je poškodoval konstrukcijo in pred nekaj več kot enim letom so zgornji del mostu obnovili. Hkrati so močno omejili največjo dovoljeno hitrost ter vožnjo težjim tovornjakom. Stari del mesta povezujeta še dva manj spektakularna mostova.
Ronda je znana tudi po najstarejši areni za bikoborbe v Španiji s konca 18. stoletja. Načrtoval jo je isti arhitekt, ki je dokončal tudi Novi most – Jose Martin de Aldehuela. V Rondi bikoborbe še nimajo negativnega prizvoka in enkrat letno, v začetku septembra, se jih na prireditvi Feria Goyesca de Pedro Romero veseli celotno mesto. Spektakularen del prireditve je parada, katere udeleženci so oblečeni v zgodovinska oblačila iz 18. stoletja, ko je deloval španski slikar Francisco de Goya. Ta je med drugim naslikal portret slavnega lokalnega bikoborca Pedra Romera, ki velja za začetnika sodobne bikoborbe.
Poleg arene in zgodovinskega središča z zgledno obnovljenimi palačami spominja na razkošje minulih časov tudi privlačni hotel Reina Victoria. Vredno ga je obiskati že zaradi razgledne restavracije z vrtom, ki se razprostira na robu prepadnih sten. Z njih se ponujajo spektakularni razgledi na globoko spodaj ležečo sotesko in barvito gorovje v daljavi. Lahko sem si predstavljal, da si ga je Rilke izbral za bivanje prav zaradi privlačnih, zasanjanih razgledov in idealnih okoliščin za ustvarjanje na eksotičnem vrtu.
Gričevnata pokrajina v okolici privlačnega mesta na nadmorski višini okoli osemsto metrov se ponaša s posebnim podnebjem. Ta že stoletja prija tako oljkam kot trti in drugemu sredozemskemu rastju. »Posestvo La organic experience je nekaj edinstvenega!« me je za obisk prepričevala Maria. »Videti je kot park in galerija na prostem hkrati!«
Nekdanje samostansko posestvo danes premore več kot 9000 oljk. Zasluge za njegovo neobičajno podobo ima priznani francoski arhitekt in oblikovalec Philippe Starck. Sodeloval je tako pri urejanju krajine kot pri oblikovanju steklenic za prodajo olja ter izdelavi prepoznavnega logotipa z olivo in oljčnim listom. Starckove zamisli sem občudoval že na parkirišču. Na veliki peščeni površini raste nekaj vsaj stoletje starih oljk, na kamniti ogradi pa je več velikih umetniških fotografij.
Čez del posestva je speljana široka pešpot. Dolga je nekaj več kot kilometer, ob njej pa se poleg oljk zvrstijo tudi dekorativni nasadi sivke in drugih sredozemskih dišavnic. Vodi tudi mimo zelenjavnega in zeliščnega vrta. Na njem si lahko naberete, kar vam je všeč, na koncu pa vam iz tega pripravijo kosilo. Ob poti se zvrsti tudi več sadnih dreves, na katerih uspevajo limone, pomaranče, granatna jabolka, breskve, slive. V senci starejših dreves so urejeni prijetni kotički za oddih, z mizami in klopmi. Nekatere predele zaznamujejo umetniške instalacije, narejene iz velikih kosov rjastega železa, lesa in ogledal.
Urejen je tudi predstavitveni nasad oljk, v katerem je mogoče spoznavati razlike med več kot dvajsetimi sortami oljk, ki so značilne za različne konce sveta. Večji del pridelave je ekološki, z ročnim obiranjem in stiskanjem olja. Jeseni si je mogoče trgatev tudi ogledati.
»Še eno sotesko moraš spoznati,« me je ob slovesu opozorila Maria. »Manj kot uro vožnje stran se reka Guadalhorce prebija skozi sotesko Los Gaitanes. Spremlja jo mikavna pešpot, ki je nekdaj veljala za eno najbolj nevarnih na svetu!«
Slišati je bilo obetavno. Že naslednje jutro sem nestrpno čakal pred vhodom v sotesko. Z vstopnico, rezervirano na spletu (10 evrov), kot je svetovala Maria, saj je število dnevnih obiskovalcev omejeno na okoli 500. Dovolj je bila kratka seznanitev s potjo in opremljen z zaščitno čelado sem se lahko podal na Kraljevo potko (Caminito del rey). Tako jo imenujejo, ker jo je leta 1921 uradno odprl španski kralj Alfonso XIII.
Takrat je bila to najkrajša povezava med dvema elektrarnama, prav pa je prišla tudi prebivalcem okoliških vasi. Velik del je potekal po lesenih deskah, vpetih v prepadne stene, kasneje pa jih je nadomestil beton. Toda z leti je pot začela propadati, nihče je ni vzdrževal. Zaradi vrtoglavih razgledov je bila priljubljena med pohodniki. Sčasoma je postala tako nevarna, da so jo morali zapreti, tudi zaradi padcev s smrtnim izidom. Temeljito prenovljeno so odprli leta 2015 in od tedaj je ena najbolj priljubljenih pešpoti v Španiji, seveda primerno zavarovana. Prehoditi jo je mogoče v dobrih treh urah. Dovoljena pa je le hoja v eno smer, zato se pohodniki vrnejo na izhodišče z avtobusom ali taksijem.
INFO |
---|
• Malaga je najprimernejše izhodišče za obisk tega dela Španije. Od Ronde je oddaljena kakšnih sto kilometrov, ima pa neposredne letalske povezave z Dunajem in Benetkami. • Povratno vozovnico je mogoče dobiti že za okoli 60 evrov, z brniškega letališča pa boste morali za polet s prestopom odšteti nekajkrat več, tudi več kot 300 evrov. |
S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.