Potem ko smo bili zaradi znanih razlogov zadnje leto na prisilnem potovalnem postu, je bilo za prvomajske praznike vseeno razpisanih nekaj avantur z zagotovljenim odhodom. Marko je na vprašanje, ali bi šel na Azore, brez razmisleka prikimal. Uskladila sva datume, se prijavila in težko čakala odhod.

Agencije na Azore vabijo z obljubo, da gre za raznolike svetove sredi Atlantskega oceana, na katerih stoji najvišji vrh Portugalske; kjer so stotine raztrganih vulkanov in slikovitih jezerc, ki kljubujejo hladnemu morju, razpenjenim valovom in močnim vetrovom; kjer najdemo črne bazaltne plaže, tradicionalne vasice in tišino. Glavne dejavnosti so kmetijstvo (vinogradništvo), ribištvo in turizem, na skupni površini 2.333 kvadratnih kilometrov živi 250 tisoč prebivalcev. Podnebje je blago, zaradi vpliva morja so temperature vse leto od 16 do 25 stopinj. Prav tako je na splošno mokro in oblačno. Arhitektura je v stilu filma 101 dalmatinec, stavbe so grajene iz črnih kamnin z belim vezivom. 

Adrenalinski pristanek 

Potovanje v koronačasih je drugačno v več pogledih. Poleg negativnega PCR-testa, ki mora biti v pisni obliki in tujem jeziku, star največ 72 ur, je potreben poseben obrazec za vstop v Italijo, pa spletna prijava prihoda na Azore, kajti ponovno PCR-testiranje sledi šesti dan. Pri prečkanju treh držav in neusklajeni politiki evropskih držav glede veljavnosti testov in pravil tranzita je to mnogoplasten problem. Vsem tem izzivom navkljub je bilo na milanski Malpensi tisti petek zbranih 15 popotnikov, željnih treking avantur. Pokazali smo negativne teste, da so nas spustili na letalo; šli smo mimo dodatne kontrole obrazca za prehod Italije. Po dveh poletih, vsak je trajal dve uri in pol, smo preko Lizbone pristali na otoku Faial. Imeli smo adrenalinski prilet, šele v drugem poskusu smo med vetrom in valovi na kratki pisti uspešno pristali; in to ob spremljavi kričeče Italijanke, sklenjenih rokah bolj poduhovljenih potnikov ter bolj ali manj opazni nervozi ostalih. Aplavz je bil glasen in spontan. 

Zdaj smo na dopustu

Po najemu avtov smo se odpeljali v prestolnico otoka Horto, skozi kapljice večernega dežja in ob izraziti dvojni mavrici. Noge smo si po celodnevnem potovanju pretegnili na sprehodu po obmorskem mestu, večer pa zaključili v restavraciji Portugalca, ki je dvakrat obplul svet, in prešerno nazdravili dejstvu, da smo na dopustu. 

Ena sopotnica je našo družbo že prvi dan zamenjala za sobo v bolnišnici, ker si je na jutranjem pohodu poškodovala koleno. Ostali smo se povzpeli do razgledne točke, ki leži med dvema vulkanoma in dvema zalivoma, ter zavili v Peter’s Cafe. Tam nismo srečali nobenega jadralca, ki bi iskal informacije za prečkanje Atlantika, čeprav so barviti grafiti na pomolih Horte del rituala preživelih jadralcev. Kraj je (bil) namreč pomemben prav zaradi svoje strateške lokacije, saj je okoli 2.600 km oddaljen od kanadske obale in 1.800 km od portugalske. Tudi prvi telekomunikacijski kabli med Ameriko in Evropo so imeli svoje vozlišče tu, kjer je zdaj plaža, včasih pa je bila klavnica kitov. 

Najzahodnejši del Evrope 

Sledila je vožnja do rta Capelinhos, ki ga je oblikoval izbruh podvodnega ognjenika leta 1957 in otoku dodal nekaj novega ozemlja. To turistom prodajajo kot najbolj zahoden in najmlajši del Evrope, je pa tudi najbolj vetroven, saj smo med vulkanskimi klobuki pošteno začutili moč narave: maske smo si nadeli zaradi peska, ne covida-19; sončna očala pa iz istega razloga, manj zaradi sonca. Ogledali smo si svetilnik, ki ga je zasul vulkanski prah in je preurejen v muzej vulkanske dejavnosti. Sledila je vožnja do osrednje kaldere, ki je vulkanski krater premera dveh kilometrov. Prišli smo v tako gost oblak, da nismo videli popolnoma nič, zato smo se odpeljali nazaj proti Horti in ob poti preštevali vulkanske stožce. Še ena lokalna gostilna, odlična morska pojedina, tokrat je bilo užitno tudi vino. 

Otok Pico

Ime ima po vulkanu, ki je z 2.351 metri najvišji vrh Portugalske. Obiskali smo podzemno jamo, ki je v resnici večkilometrski lavni predor v ohlajeni magmi. Na ogled je le nekaj sto metrov, vendar je vodnica vsak zavoj, vsak kapnik in vsak lišaj komentirala tako strastno, da je ogled trajal dobro uro, vključno z minuto tišine in teme, ko smo ugasnili svetilke (električne razsvetljave ni). V jami starajo vino v temnem okolju s stalno temperaturo in vlago. Vinogradništvo je na otoku vse prej kot preprosto; zaradi magmatskih kamnin, ki so porozne, problem predstavljata tako zemlja kot voda, dodaten izziv so vetrovi, zato so nasadi trte zaščiteni s kamnitimi ograjami in spadajo v Unescovo kulturno dediščino. Pretežno bela vina smo degustirali v kleti, potem ko smo si prej ogledali muzej vinogradništva. Otok nam je postregel tudi z dih jemajočo transverzalo vulkanskih jezerc s pogledi na vrh Pica. Pobočje je prekrito z živo zelenimi pašniki in vsakodnevno meglico, razgledi na sosednji otok São Jorge, na številna jezera med vulkani in na južno stran otoka. 

Prepovedan kitolov

V vasi Lajes smo obiskali nekdanjo klavnico kitov; kitolov je bil poleg vinogradništva druga najpomembnejša panoga. Pri tem je sodelovala vsa vas, vsak s svojo vlogo, proces je bil z današnjega stališča krut, a dejstvo je, da so otočani od nečesa morali živeti. Ubili so do dva kita na teden, kar je komaj omembe vredno v primerjavi z masovnimi poboji kitolovk. V muzeju je na ogled pretresljiv dokumentarec iz leta 1970, ki prikazuje življenjski utrip vasi. Kitolov je na Portugalskem prepovedan od osemdesetih let, zadnjega kita naj bi ubili leta 1987. Je pa zelo razvito njihovo opazovanje; tudi tu smo imeli navdušeno vodnico, ki je bila vsa iz sebe, ko smo poleg glavačev, stalnih prebivalcev azorskega morja, srečali tudi kita grbavca. V malem zodiaku smo mu sledili ter opazovali njegove čudovito dolge plavuti, poslušali njegovo petje, pred potopom pa nam je, na naš zadnji dan, pomahal z repom. 

Gremo na pohod

Za pohodni dan smo imeli dve možnosti: hribovski navdušenci so osvojili vrh Pica, od koder se jim je odprl nepozaben pogled na krater ter bližnjo in daljno okolico. Večina je izbrala treking izlet na otok São Jorge, kjer smo si privoščili eno od številnih odličnih poceni jutranjih kavic. Potem smo se odpeljali do izhodišča 600 metrov nad morjem, od koder smo se skozi bujno rastje spuščali proti obali in lagunam. Ob poti smo opazovali divji ingver, aloe vero, kano in številne druge rastline ter urejali logistiko za testiranje, kamor so nas telefonsko vabile skrbne koordinatorke testiranja turistov. Ob poti nas je čakalo kosilo, najmehkejša govedina s krompirjem ali tuna z zelenjavo, še malo vzpona za boljši razgled na razpenjeni ocean, pa turkizno zeleni lišaji za lepši kontrast na fotkah. Za konec smo se okopali v morju, v naravnih lavnih bazenih ob slikovitih črnih formacijah in poživljajoči temperaturi oceana! 

São Miguel

Po treh samotnih otokih naj bi na največjem, São Miguelu, začutili turistični utrip. A smo prileteli v »protikoronske ukrepe«: policijsko uro, zaprte lokale, omejeno odprte trgovine. Večer smo po okusni večerji preživeli v študentskem stilu: v hotelskem salonu ob buteljkah iz bližnje trgovine. 

Na severu otoka so edine evropske plantaže čaja. Ogledali smo si njegovo organsko pridelavo, ga degustirali in se sprehodili med nasadi grmov. Vračali smo se skozi gozd japonskih ceder in orjaških praproti ter videli neštete hortenzije, ki v času cvetenja otok pobarvajo v modro. Najlepša azorska plaža me ni prepričala. Valovi so se divje zaganjali v obalo, med njimi so bile posejane robate skalne skulpture – če te vanje butne val, tako srečanje ne more biti prijetno. Na plaži so bile nenavadne tvorbe, ki smo jih prepoznali kot portugalske ladjice, izjemno strupeno vrsto meduz, ki so za človeka lahko usodne. 

Testiranje ob predpisanem času je bilo izvedeno hitro in profesionalno, 15 negativnih izvidov v štirih jezikih pa še isti večer v naših e-nabiralnikih. Za češnjo na torti dneva je poskrbela divja plaža ob jezeru Fogo, kjer smo zmotili mir jate galebov ter ob vrnitvi občudovali razgibane kraterske oblike in barvne odtenke oddaljujočega se jezera. 

Dolina sedmerih jezer

V sončnem dnevu smo se sprehodili po »dolini sedmerih jezer«. Izstopala je razgledna točka Vista do Rei s hotelom, ki je zaradi pomanjkanja turistov propadel kmalu potem, ko je dobil nagrado za najprestižnejši hotel na Azorih, in s čudovitimi razgledi na ugasli krater Sete Cidades. Ogromni krater ima dve povezani jezeri, od katerih je eno modro in drugo zeleno. Spustili smo se v njegovo notranjost do vasice in pot nadaljevali do skrajnega zahoda otoka, kjer smo se osvežili v naravnih bazenih oceana. Ti so bili zaradi podvodnih geotermalnih virov bistveno toplejši kot prvi. Popoldansko siesto smo si privoščili na toplih črnih kamninah, za uspavanko je v ozadju poskrbel kar Atlantski ocean. 

Vila Franca do Campo

Zadnje dejanje azorske izkušnje je potekalo v nekdanji prestolnici Vila Franca do Campo, kjer smo se srečali s fumarolami in sulfatarami ter obiskali botanični park z rastlinami z vsega sveta in se okopali v zdravilnih vrelcih.

Tudi vrnitev je bila adrenalinska, zapletlo se je že pri prijavi na polet. Uspešno smo odslalomirali skozi vsa pravila, izjeme, kontrole in privriskali na sončno stran Alp. Azori so za ljubitelje narave in trekinga nepogrešljiva počitniška destinacija.