Brazilija je posebna. Moja prva južnoameriška država. Tudi zato. A predvsem ker je (ne)tipična mešanica vseh človeških lastnosti in slabosti, skupek psihologije, manifestirane v obliki dolgih peščenih plaž, ozkih smrdljivih ulic, ki vodijo v zloglasne favele, in privlačnih, belih sosesk z varnostniki in prebivalci v belih ovratnikih. Brazilija je tudi mešanica prebivalcev, ki v baru med nogometno tekmo, na kateri je prav tako predsednik Bolsonaro, glasno izražajo (ne)zadovoljstvo s trenutnim političnim ozračjem, burno razpravljajo o populistih in demokratih, predvsem pa nikoli, res nikoli, ne zamudijo priložnosti za klepet s tujcem. Svoje politično mnenje z zavzetim radovednežem podelim kar s prsti. Razumeva se. Zdaj bolje razumem tudi njo, Brazilijo.

Recife, raj za domačine

Šesturna časovna razlika nikakor ni ovira za takojšnje raziskovanje mesta Recife, industrijskega obmorskega kraja z več kot štirimi milijoni prebivalcev. Nad njim se dvigajo stolpnice, povsem ameriške, povsem utripajoče in bleščeče se. Na plaži sva edina turista, tako se zdi, brazilski prijatelji pa naju posvarijo pred vstopom v morje. Nič ne bo, plaža je čisto znosna, sicer prepolna domačinov, a primerna samo za poležavanje. V morju so se nekaterim pogumnežem namreč pogosto pridružili morski psi. Pot kar hitro nadaljujemo do morskega raja – v Portu de Galinhas je čas za brezskrbno poležavanje in prvo pokušanje morskih dobrot z izdatno porcijo brazilskega krompirja, več vrst tapioke in košinje, kroketov z različnimi nadevi. Ja, Brazilija je do (evropskih) brbončic prijazna država.

Preberite še: Je kubanska salsa ples ali način življenja?

Caipirinha, ples in odmik od resničnosti

Sklenemo, da bomo potovanje omejili na nekaj sto kilometrov, predvsem z vožnjo ob obalah. Zaidemo v mestece Joao Pessoa z nekaj hoteli, razpotegnjeno plažo in prijaznimi domačini. Večer v preprosti, z lesom obdani restavraciji, v kateri so stregli samo pivo in caipirinho (mešanica limete in cachace), se konča zjutraj naslednjega dne. Brazilci se znajo zabavati, ples in ritem imajo v krvi. Mi namesto počitka izberemo raziskovanje okoliških neobljudenih plaž z veličastnimi palmami. Domači vodnik v nikakršni angleščini navdušeno pojasnjuje zgodovino in zabavne prigode s posameznih otočkov. Brazilci niso poligloti. Samo dva odstotka jih tekoče govori angleško, med njimi so, k sreči, tudi najini prijatelji. Takole solo, v lastni režiji, se sprehajamo med sipinami, opazujemo redke turiste in se preizkušamo v fotografiji. Plaže so sanjske, takšne iz katalogov. Razgled na Praio de Tambaba je magičen, skriti biser med zelenjem pa odročnosti navkljub kar obljuden in poln družin z otroki. Še vedno sva edina turista, tako si, opečena belokožca, domišljava, ko sva dan za dnem obdana s portugalščino.

Maragogi – brazilska poslastica

Že pred potovanjem sem se odločila, da tokrat časa ne bom namenila prestolnici, Sao Paulu ali Belo Horizonteju, raje sem se osredotočila na manjša mesta. Maragogi je simpatičen obmorski kraj s pravim kvarnerskim utripom, dolgo promenado, živimi restavracijami, koruzo in kokicami. Poleg odlične morske večerje, svežih rakcev in rib, ponudi neverjeten sončni zahod. Domačini nam zaupajo, da gre za eno varnejših mest v tem predelu Brazilije, Norvežan, prvi tujec po dveh tednih, jim pritrdi. Tudi soseska nad obalo, revna in majhna, je nekako varna, iz nje nas radovedno opazujejo temne otroške oči. Tu se igrajo na prostem, na dvorišču, spet drugje jih med igro omejujejo rešetke. Maragogi je v tem severovzhodnem delu res svetla izjema. Je tudi odlično izhodišče za najem bugija in hitro vožnjo do fantastičnih, dih jemajočih plaž.

Dežela nasprotij

Kliše? Posledica notranjih trenj, politike in zgodovine? Morda, a socialne razlike v Braziliji so ogromne. Na eni strani favele, kriminal, nasilje, droge in korupcija, na drugi blišč, pozlata in varovane soseske. »Zavedam se svojega privilegija, zanj sem neskončno hvaležna. Vseeno se moram kot ženska dokazovati prav vsak dan,« mi pojasni zdravnica Vitoria, ki je študij medicine končala na Portugalskem, zdaj pa dela v Sao Paolu. Denar in družinski pedigre sta vstopnica v Evropo, mnogo mladih Brazilcev se najraje odpravi v Italijo, na Madžarsko in Portugalsko. »Prepotovala sem vso Evropo. Poklic zdravnice mi omogoča bivanje v varni soseski in lepem stanovanju, potovanja in izobraževanja. A dobro vem, kakšna je dejanska slika moje države. Delala sem v favelah, v najrevnejših predelih, ja, to je Brazilija. Le peščica bogatih govori angleško, le peščica lahko sistemu uide,« pojasni mlada zdravnica.

Tradicionalna delitev vlog

»Na glas, vedno in povsod povem, da je Bolsonaro (brazilski predsednik) podkožni mozolj naše države. Kako je lahko na oblasti nekdo, ki zaničuje ženske, jih zmerja in ponižuje?! Saj menda veste, da si prizadeva za manjše plače žensk. Kakšen človek moraš biti, da ti pade kaj takega na pamet,« se nad političnim stanjem ogorčena sprašuje Vitoria, zagovornica enakopravnosti, izobrazbe in emancipacije. Navija za Luiza Lulo da Silvo, tako kot številne njene izobražene prijateljice, ki so že v najstniških letih okusile del svobode evropskih mest. Njena mama, predstavnica starejše generacije, zavzeto voli trenutnega predsednika. Konservativne ideje so ji blizu, pa čeprav je dokončala študij in prepotovala nekaj sveta. »Včasih se skregava. Včasih sem raje tiho. Omogočila mi je izobrazbo, letalske vozovnice v svet, a vseeno … Svoj glas namenja rasistu in homofobu.« Seveda gospa, ki popoldneve in večere pogosto preživlja v družbi televizijskega sprejemnika, ni osamljena. Še vedno in morda še bolj kot kdaj koli prej v Braziliji prevladuje tradicionalni vzorec družine, v kateri mama opravlja tipična ženska opravila – morda je učiteljica, medicinska sestra, najpogosteje pa kar gospodinja, ki vzgaja otroke in skrbi za moža. Tako je tudi v bogatejših soseskah, kjer ženske spominjajo na like iz Razočaranih gospodinj. Lepa hiša, popolna oprema, čedne obleke, premožen mož. Ženska vloga jepogosto nevidna, v senci, ozadju. »Vedno znova sem jezna, ko kdo govori čez nas. To imam v sebi, to je moj boj. Vem, kako je, če te zatirajo. Ne prenesem rasne nestrpnosti, krivic, ki se še vedno dogajajo, poniževanja. Če imaš denar, še ne pomeni, da si svoboden. Čeprav sem zdravnica, me včasih gledajo postrani. Odvisno. Navadiš se, ker je to tvoje delo, vseeno pa ti ni nikoli. Če bi mi bilo vseeno, se ne bi trudila za boljše življenje. Čeprav so mi ob koncu srednje šole pripravili praznovanje za več tisoč evrov, omogočili študij v tujini in skoraj vse, kar sem si kdaj zaželela, se bom vedno, res vedno zavzemala za nas, dekleta, ženske,« še pojasni Vitoria. Njeni načrti so velikopotezni, prav tako kot je velik njen pogum. Želi si v Evropo, niha med Italijo in Portugalsko, najbolj všeč pa ji je Nizozemska. Velika večina njenih vrstnic trenutno na roke pere oblačila in trepeta, ali bodo jutri preživele pot v trgovino. Tudi in predvsem to je Brazilija.