4.8.2019
Ležerni kenguruji, razposajeni tjulnji, radovedni kakaduji, zaspane koale in najmanjši pingvinčki na svetu. V kombinaciji s peščenimi plažami – tako dolgimi, da oko ne doseže njihovega konca – in jato delfinov, ki presenetijo pogled že tako blažene tujke, je lahko bivanje v deželi »tam doli« popolno. Tako popolno, da hitro pozabiš tudi na milijarde muh, ki nimajo drugega dela kot obletavati človekov obraz. K sreči se je našel prijazen ostarel »aussie« in z nama delil čisto običajen, a zelo učinkovit nasvet – naj si pred obrazom mahava z drevesno vejico. Dobrodošli v južni Avstraliji!
Spoznavanje Avstralije iz knjig
Svetovno znani pisec potopisov Bill Bryson je Avstralijo že v naslovu svoje odlične knjige o tej celini zelo stvarno opisal kot deželo, kjer te (sonce) opeče. Zelo opeče. Mimogrede, njegovo zelo hudomušno napisano delo v angleščini nosi naslov »Down Under: Travels in a Sunburned Country« (slovenskega prevoda ni, bi pa šel nekako takole: Tam spodaj: Popotovanje po zagoreli državi). Vsem, ki načrtujete potovanje tja, jo srčno priporočam. No, pred odhodom sem prebrala tudi knjigo (prav tako v angleščini) z naslovom Mesto kot Alice (v angleščini »A Town Like Alice«), ki predstavlja začetke naseljevanja belcev v osrednji in manj prijazen del celine ter nastanek znanega mesta Alice Springs. Na otoku Kangaroo, kjer sem bila tudi priča v uvodu opisanim prizorom iz narave, pa sem na dušek prebrala še odlično knjigo Skrivnostna reka (v angleščini »The Secret River«), po kateri so posneli tudi televizijsko serijo in katere zgodba se posveča trku dveh svetov – prvih britanskih priseljencev, ki so jih z Otoka prisilno prepeljali kot kaznjence, in staroselcev – Aboridžinov, ki so na območju menda živeli kar 50.000 let, preden je prišel belski kolonizator in domala izkoreninil ljudstva, ki bi jih že zaradi njihove iznajdljivosti in načina preživetja, ki so ga iznašli na tem sicer zelo neprijaznem delu sveta, morali samo in edino spoštovati.
Omenjene knjige navajam tudi zato, ker je prav zaradi takšnega čtiva obiskovalec bolj pozoren na družbeni problem, ki ga današnji Avstralci morda niti ne prepoznavajo kot problem, a v naju s prijateljico so se še kako vtisnila – sicer redka – srečanja z Aboridžini. Prepotovali sva precejšen del juga celine, od Melbourna, Sydneyja do Adelaide, pot pa naju je – k sreči! – zanesla tudi v Katoombo, kjer so naju fascinirale vzpetine Blue Mountains, pa na omenjeni otok Kangaroo (kjer sva žal preživeli veliko manj časa, kot bi ga, če bi danes ponovno načrtovala potovanje v Avstralijo) in še na otok Phillip, a nikjer nisva videli Aboridžinov drugače kot na ulicah, torej kot brezdomce, z izjemo starejše Aboridžinke, ki je v kraju Glenelg čistila javne toalete. Še v trgovinici s krasnimi umetniškimi izdelki potomcev staroselcev, katerih prodaja naj bi se stekala v njihovo skupnost, je delala sicer prijazna bela prodajalka in tudi vodja trgovine je bila bele polti.
Strupene živali
Ste vedeli, da v Avstraliji bivajo najbolj strupene živali na svetu? Pa da ima največ strupenih kač na svetu? No, midve z izjemo dveh kuščarjev nisva videli nobenega drugega plazilca. Je pa bilo kljub temu najino potovanje zelo barvito in dinamično. Mesta, kot so Melbourne in Sydney, Adelaide, so naju iskreno povedano še najmanj prevzela. So pač metropole, kjer ima domala vsak vogal malenkost drugačen utrip, v vsakem primeru pa je ta zelo hiter. V Melbournu sva iskali kotičke, v katerih sva si oddahnili od hitečih množic – in kakšne množice so to bile! – v Sydneyju pa pred njihovo svetovno znano opero čisto nenačrtovano naleteli na festival staroselskih plesov, ki so naju za lep del popoldneva prikovali na stopnice opere.
Pazite na sonce
Prav takrat sva tudi dobesedno občutili, o čem je pisal Bill Bryson, ko je pisal o deželi, kjer te ožge: medtem ko nas je sonce prijetno grelo, je pihljal tudi nadvse prijeten vetrič, posledica te kombinacije pa je bilo nekaj dni z opečeno kožo, ki se je boleče lupila, še preden je zares porjavela. Melbourne in Sydney sta dom za okoli pet milijonov prebivalcev; prvi je prestolnica jugovzhodne države Viktorije, drugi pa države Novi Južni Wales.
Adelaide, mesto s skoraj 1,3 milijona prebivalcev, preveva že čisto drugačen duh, ki nama je osebno tudi bolj ustrezal. Pop-up bukvarnice, živahna tržnica, najboljše domače granole. Vse to, za povrh pa še prižig novoletnih lučk, sedeč v parku na trgu Victoria z vročo čokolado v rokah, nama je Adelaide približalo kot najbolj domačno mesto med tremi omenjenimi.
Sydney in Melbourne
Melbourne, po drugi strani, sva začutili šele, ko sva se sprehodili (sama pa sem ga tudi pretekla) ob jezeru v Albert Parku, ki je dom čudovitim pticam, kot so črni labodi (te sva videli elegantno pluti tudi po morskih valovih ob obali Kangarooja), pisane papige in meni neznani temnomodri ptiči. Resda sva tako v prvem kot drugem mestu dobili od taksistov – vsi so bili bodisi indijski bodisi pakistanski migranti, ki so si v Avstraliji poiskali dom pred kratkim – vtis, da so nadvse zadovoljni z novim življenjem, vendar se nama je zdel Sydney morda še najbolj obetaven za morebitne nove prišleke; verjetno tudi zaradi številnih napisov na kavarnah, pubih in trgovinah, da iščejo sodelavce.
In srečava Slovenca
Ne preseneča, da si je v mestu našel delo in novi dom tudi mladenič Mark iz Slovenije. Pa njegov starejši sorodnik Sašo, ki je v Sydneyju pred leti našel delo urarja pri dobrih štiridesetih. Njega navdušuje predvsem to, da je »tam doli« tudi pozimi vsaj 25 stopinj. No, medve sva v začetku decembra občutili največ 38 stopinj, a čisto iskreno se nama ni zdelo tako vroče, saj je vseskozi pihljal prijeten vetrič. Še sploh je bil prijeten tisto dopoldne, ki sva ga posvetili teku po parku v Blue Mountains v Katoombi, ko sva imeli priložnost pobliže videti tudi črnega kakaduja in številne »navadne« bele kakaduje, ki so kljuvali semenke s travnikov, po katerih so stopali – predvsem azijski – turisti. Teh ni bilo le na Kangarooju, kjer sva si privoščili enkratno turo, v kateri sva pokukali v živalsko življenje v pristni avstralski naravi.
In vendarle pingvinčki
Tura po Kangarooju je bila povsem drugačna in daleč bolj pristna od ture, ki naju je vodila iz Melbourna na otok Phillip, kjer imajo med drugim vikend hišice številni Melbournčani. Med drugim je vključevala večerni ogled promenade najmanjših pingvinčkov na svetu iz morja v njihove domove, ki so bili v travnatih luknjicah. Dogodek bi bil še ganljiv, če bi le nekoliko omejili število turistov, ki spremljajo pot teh drobnih bitij! Precejšnje razočaranje na turi na otok Phillip pa sva doživeli, ko smo se ustavili v t. i. parku, ki je obljubljal ogled divjega življenja, namesto pristne narave – kot na Kangarooju – pa je bil to manjši zasebni živalski vrt, kjer so valabiji, koale, kača in dingo samevali za človekovo ogrado.
Mirno lahko ponovim, da je bilo najino tokratno potovanje zelo barvito in dinamično – vključevalo pa je tako nepozabno lepe kot nepozabno žalostne utrinke avstralske biti.
Med praktičnimi nasveti bi, ko gre za Avstralijo, še najbolj izpostavila načrtovanje potovanja tako, da bi vključevalo več narave kot mest. Res imamo različne okuse, pa vendar je avstralska narava čisto zares edinstvena in presunljiva, tako da se splača vzeti čas zanjo. Naju je presenetilo tudi, da so bile med najinim obiskom (proti koncu leta torej) nastanitve na prekrasnem otoku Kangaroo izjemno ugodne pa tudi odlične. Po drugi strani si je pri izboru nastanitev v mestih vredno vzeti več časa – in priporočljivo je preveriti ocene prejšnjih gostov. Sama se temu žal nisem dovolj posvetila. |
S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.