Tudi če odmislimo tropske klišeje, panamska turistična meka ne skopari s plažami z razglednic, turkizno svetlečim morjem in vihravimi palmami, kar je še dodaten razlog tudi za ležerno polnjenje popotniških baterij – v družbi morskih zvezd in uživaških domačinov. Otočje Bocas del Toro, ki se na severovzhodu Paname kopa v Karibskem morju, zaradi nestabilnega obrežja in stavb na kolih imenujejo tudi panamske Benetke, z našo zahodno sosedo pa si delita tudi turistično magnetnost. Na vrhuncu sezone brez rezervacije skoraj ni mogoče najti strehe nad glavo. 

Neuspešno od vrat do vrat

V mestecu Bocas del Toro, prestolnici istoimenskega otočja, se junija, julija, marca pa tudi okrog novega leta število prebivalcev nekajkrat poveča. Hostel poleg hostla, hotel zraven hotela, vmes pa zbirka raznovrstnih restavracij, trgovinic s spominki, barov in ponudnikov turističnih storitev, pa sva se debelo uro potili od vrat do vrat – vse zasedeno! Cela četica razočaranih si nas je podajala kljuke prenočišč za plitvejše žepe. Pošteno daleč od pristanišča sva obupano pobarali za sobo še v nastajajoči restavraciji in nasmehnila se nama je sreča. Alfredo, Panamec nemško-kolumbijskih korenin, sicer lastnik nekaj preproste igralniške infrastrukture v mestu, je dva tedna prej najel hišo, da bo zaživela kot restavracija, zgornje nadstropje pa bo ponujalo še prgišče sob. Ena je bila že prej najina, juhej! 

Razposajeni kratkohlačniki

Brž skok v kopalke in na najbližjo plažo Playa el Istmito, svetlobna leta daleč od raja, ki ga je pričakovati na tako opevanem otoku. Se je pa po vsem stresu – na dopustu smo, no! – prileglo morsko kosilce na plaži. S polnim želodcem je življenje lepše in vendarle sva se namočili, čeprav obala kar ne pade v globino, ampak se vleče kot kurje črevo, pa si še vedno le do kolen v vodi, valovi pa še najbolj vznemirjajo deskarske začetnike in otročad, ki se kar ne naveliča skakanja s pomola in potapljanja v valove. Množica čokoladnih kratkohlačnikov se je neskončno zabavala ob fotografiranju, da so me kar sami prišli iskat »za še eno sliko« in se mlečnozobo krohotali, ko so se gledali na zaslonu. 

Turistična eksplozija

Najznamenitejši trojček otokov v arhipelagu Bocas del Toro sestavljajo Colón, Carenero in Bastimentos, vez med njimi so ladjice oziroma vodni taksiji. Otoke, kjer se ti ne sme muditi oziroma je priporočljivo premakniti prestavo niže, naseljuje mavrična mešanica temnopoltih Karibcev, priseljenih Kitajcev, ki so lastniki skoraj vseh trgovin, in belopoltih gringov, skupne oznake za Američane in Evropejce, večinoma lastnikov prenočišč, ki so tu kot gobe po dežju začela rasti v devetdesetih. Zadnja leta Bocasi doživljajo pravo turistično eksplozijo, saj so poleg znamenitega Panamskega prekopa obvezna smer za tujce in priljubljeno počitniško pribežališče za Panamce. 

Preštevanje morskih zvezd za dobro jutro

Na Colónu te mimogrede zgrabi v svoje kremplje lenobnost in tako je tudi vizija o obisku Bastimentosa izpuhtela skupaj s soncem, ki se je sredi dneva odločilo ugasniti. Naslednje jutro pa sva se s prvim avtobusom zapeljali dober ducat kilometrov na drugo stran otoka do plaže Playa del Drago, od koder je še slabe pol ure hoje – ali nekaj minut vožnje s čolnom – do plaže Playa de los Estrellos, ki še slabotne sončne žarke in svojo jutranjo neokrnjenost prihrani za najzgodnejše. 

Le četverica nas je na na videz pozabljeni zaplati Karibov kmalu po osmi štela morske zvezde, po katerih je plaža dobila ime. Rdečeoranžne peterokrake lepotice na globini od trideset centimetrov do enega metra srkajo snope sonca na peščenih tleh, počesanih od valov. Čeprav kopica tabel opozarja, da morske zvezde na kopnem umrejo in da jih ugonablja tudi fotografiranje v človeških rokah, to seveda ni zadostno opozorilo za posameznike, ki se požvižgajo na varovanje potrpežljivih morskih prebivalk, ki jih po najbolj črnem scenariju na tej plaži kmalu ne bo več. 

Nikar na plažo brez hladilne torbe

Prijetno osvežujoča karibska modrina te prav blagodejno obliva v brezmejnem naravnem bazenu, ki si ga deliš z jatami pisanih radovednih ribic, sploh pa je za plavanje hvaležen od nošenja nahrbtnika zategnjen hrbet. Prava uživancija, vse dokler ne začnejo na plaži druga za drugo pristajati ladje in bruhati četice dodatnih obiskovalcev, željnih »zvezdnega prahu«.

Panamci so res uživači, brez hladilne torbe pa jim živeti ni, seveda dobro založene z ohlajeno pijačo! Udobno se namestijo v senci kokosovih palm s pivom in čipsom v rokah in s kotičkom očesa spremljajo otroke, ki se neutrudno prekopicavajo po nizki vodi. Okrog poldneva oživijo tudi vse lesene strehe, ki so zjutraj dajale vtis zapuščenosti. Bob Marley je glasbena izbira številka ena, kot – se zdi – kar povsod na tropskih plažah, pa naj bo v Panami ali Belizeju, Indoneziji ali na Šrilanki. Reggae se barvito prelije tudi na slikarsko platno, krožnik morskih dobrot ali tkanino za visečo mrežo.