Kdo je zdaj večen

S sopotnico Ireno se najprej podava proti nekdanjemu središču inkovskega imperija Cuscu. V popku sveta, kot ga še imenujejo, se je zrcalila vsa moč inkovskega imperija. Imeli so smisel za povezanost krajev, vpeljali so nov sistem cest in način obdelave zemlje, zgradili so poljedelske terase in učinkovit namakalni sistem. To je omogočilo, da se je inkovski imperij krepil. Dali so kruh navadnemu človeku in v zameno zahtevali podrejenost. S tem načelom solidarnosti so usvajali vedno nova ljudstva, ki so se velikemu inkovskemu imperiju pridružila, ker so imela od tega korist. Še danes je inkovski imperij prepoznan kot eden redkih na svetu, ki je deloval po logiki »nežne prisile«, prelivanje krvi ni bila prva izbira inkovskih vladarjev. Drugače je bilo s Španci, ki jih je vodila sla po zaslužku, po inkovskem zlatu. Znana je zgodba, kaj je storil vladar Inka Atahualpa, ko se je prvič srečal s Španci. Prišel je odet v zlato in drage kamne, da bi jim pokazal premoč, njegovi vojaki so mu namreč podali napačno sporočilo, da je španska vojska šibka in da ni nevarna. A Španci so bili izurjeni, vodil pa jih je pohlep. Pizarro je Atahualpo ukanil in mu pripravil zasedo. Brez boja so Atahualpo zaprli. V zameno za njegovo izpustitev je Špancem prinesel veliko zlata in srebra. Španci pa so vedeli, kaj bi zanje pomenilo, če bi ga izpustili. Inki bi udarili z vso močjo, zato se je Pizarro odločil, da ga usmrti.

Kam gre današnje človeštvo

Cusco je danes velik spomenik, ob katerem se človek ne more načuditi, kaj so ustvarili Inki. Na temeljih njihovih stavb so zrasle španske stavbe, to pa zato, ker jih nikakor niso mogli zrušiti. Skozi ogromne kamnite bloke v obzidju ne bi mogel vtakniti niti šivanke, skupaj so zlepljeni, vsaj tako se je zdelo nama, ko sva se spraševali, od kod jim to znanje. Vse v Peruju je namreč skorajda obstalo v primerjavi z razvojem v Evropi. Je to posledica španske prevlade? Streljaj od Cusca je utrdba Sacsayhuaman, zgrajena iz velikih kamnitih blokov, brez malte. Skupaj so dobesedno zlepljeni, pa nihče ne ve, kako je Inkom uspelo zgraditi kaj takega. Do 360 ton težke kamne so premikali z rokami ter s pomočjo škripcev in lesa. Kako? So bili res tako za nami? Kaj pa, pomislim, če razvoj človeštva v resnici ne gre navzgor, temveč se giblje tako kot človeško življenje, namreč začneš spodaj, greš proti svojemu vrhu in potem spet navzdol? Kaj če gremo mi navzdol, Inki pa so bili na vrhu neke človeške zmogljivosti? In so ustvarili nekaj, kar je za nas povsem nerazložljivo? Pa saj to ni edino, kar je v Peruju skorajda nerazložljivo. Podava se proti Machu Picchuju.

Kaj so Inki vedeli več od nas

Španci so pretaknili vse kotičke v Peruju, da bi našli zlato. Niso pa našli inkovskega mesta na gori Machu Picchu. Skupek svetišč, zvezdnih opazovalnic in palač je zgrajen tako, da je obstal do danes. Inkovska oblast očitno ni veliko prepuščala naključju. Mesto leži na gorskem slemenu, ki je dovolj dobra obramba, ob tem pa je z nje videti daleč po dolini Urubambe, za vsak primer, če bi se sovražnik poskušal prebiti do vrha. Tu so na veliko žrtvovali. Živali, ljudi. Tudi zgodbe o njihovih običajih poženejo strah v kosti. Znano je, da so ženskam iz višjih družbenih slojev iznakazili lobanje, in to tako, da so jim ob rojstvu tesno povili glave z deščicami in trakovi in jih odstranili šele kasneje, ko sobile njihove lobanje že izoblikovane. Ob tem so jim s posebnim nožem, imenovanim tumis, v nekem drugem postopku izrezali še del temenske kosti. Duhovniki pa so vreme, da bi vedeli, kdaj žeti, napovedovali iz drobovja. So se navadni smrtniki izogibali tega kraja iz strahu, pa čeprav so vedeli zanj? Tudi po tem, ko ga je inkovska gospoda skrivnostno zapustila in ga je prerasla džungla? No, jaz bi se ga. Z vsem spoštovanjem do velikih kamnoseških dosežkov in seveda do avtoritete brez primere.

Kako z neba sklatiti avtoriteto brez primere

Mogoče se to še najbolje izraža pri andskih kondorjih. Po vztrajnem dvigovanju v andske višave, ko prečkava mejo 4000 metrov nadmorske višine, prispeva do kanjona Colca. Je najgloblji na svetu in tam je tudi točka El Cruz del Condor. Po turističnopropagandni akciji domačinov, ko ti ptice, privezane na verigo, polagajo na glavo, ti pa se seveda ves srečen smehljaš v objektiv, te peljejo na rob brezna. V zgodnjih jutranjih urah ga preletavajo kondorji, ki bi se te, vsaj tako se zdi, najraje dotaknili. So udomačeni, se vprašava, ko še tam poskušava v objektiv ujeti vsakega posebej. Oni pa nič. Z razdalje te opazujejo, brez velike drame. Kondor je južnoameriška ptica, katere razpon kril je do 3,3 metra. Njegova posebnost je, da je nem, nima organa za oglašanje. Ima pa veliko sposobnost, ki je pri drugih pticah redka, da izjemno dobro voha. Napada velike živali, kot so govedo, ovce in koze. Plove po nebu in izbira naslednjo žrtev. Potem pa se umakne na varno razdaljo. Zanimivo je, kakšne občutke človek dobi, ko jih gleda. Avtoriteta med ptiči brez primere. Vse do trenutka, ko bi jih rad kdo sklatil za svojo lovsko trofejo.

Trofeja je, trofeje ni

Ena glavnih turističnih trofej Peruja je Nazca, ki se z risbami Nazca razprostira na več kot 500 kvadratnih kilometrov puščavske površine. To so ogromne risbe ravnih linij, geometrijskih likov ter živali, ki jih lahko človek dobro vidi le z zraka. Raztezajo se v puščavo Pampe Ingenio v dolini Nazce. Črte pripadajo kulturi Nazca, ki je v istoimenski provinci ob južni obali Peruja živela med letoma 100 pr. n. št. in 750 n. št. Kraj bolj zmede kot pomirja vedoželjne turiste. Zakaj so jih narisali in kako, se namreč še zdaj ne ve, obstajajo le teorije. Da naj bi kazale k vodnim virom, da naj bi prikazovale velik astronomski koledar ali da naj bi bile celo pristanišče za vesoljske ladje. Nič ni dorečeno, še manj popolnoma razloženo. Morda so pripadniki kulture Nazca tako želeli, morda ne. A če je Peru v resnici zgodba o minevanju, so skrivnosti tiste, ki zdržijo najdlje.