Razlog za nelagodje je bila napoved iz leta 2014, da bodo v Bruneju postopno uvedli šeriatsko pravo. Sprva so začeli veljati denarne kazni in zapor zoper kršitve, kot so zunajzakonska nosečnost, propagiranje drugih ver, neobiskovanje za muslimane obveznih petkovih molitev. Zakoni bodo omogočali tudi bičanje in sekanje rok, kaznovani bodo prešuštvo, splav in homoseksualnost – celo s smrtno kaznijo s kamenjanjem! Šeriatsko pravo naj bi bilo v celoti že uveljavljeno, a nastajajo zamude, verjetno zaradi nasprotovanja nekaterih pomembnih tujih vlagateljev.

Nikogar ne kaznujejo po barbarsko
»Življenje v Bruneju ni dosti drugačno kot drugod po svetu,« me je pomirila sopotnica Huwaida med plovbo z malezijskega otoka Labuan. Brunejci radi potujejo tja zaradi nakupov, alkoholne pijače pa lahko uživajo in kupujejo brez omejitev. Seveda je na meji drugače: muslimanom je vnos alkoholnih pijač prepovedan, za druge pa veljajo podobne omejitve kot drugod po svetu. »Uveljavitev šeriatskega prava je slišati strašljivo, toda za najstrožje kazni morajo obstajati res trdni dokazi in številne priče. Nisem še slišala, da bi bil kdo 'barbarsko' kaznovan, kot izvršitev najstrožjih kazni imenujejo zahodnjaški mediji.«

Huwaida je mlajša poslovna ženska, ki vidi svojo državo predvsem kot deželo priložnosti. Zaradi izjemnih zalog nafte je Brunej ena najbogatejših držav na svetu. »Ženske smo enakopravne, saj se lahko šolamo in zaposlujemo na skoraj vseh področjih. Mnoge se odločajo za poslovno kariero in zato se poročajo kasneje kot nekoč, med petindvajsetim in tridesetim letom. Tudi družine so manjše kot nekdaj, a še vedno niso redke s štirimi ali petimi otroki. Prostočasne dejavnosti so čisto običajne: od ukvarjanja s hobiji pa do rekreacije na prostem in v dvoranah. Sama že več let treniram boks! No, nočnega življenja pa tudi v prestolnici ne pričakuj,« se je nasmehnila ob slovesu.

Mirna prestolnica
Pristanišče Muara je oddaljeno dobro uro vožnje od prestolnice Bandar Seri Begawan. Cesta je speljana skozi tropski gozd, ob njej pa se vrstijo enonadstropne zidane hiše s pretežno azijskimi avtomobili na dvoriščih. Prvi stanovanjski bloki napovedujejo prihod v prestolnico, ki ima s širšo okolico približno toliko prebivalcev kot Ljubljana. Toda mestno središče je videti manjše in predvsem mnogo mirnejše. V okolici rečnega pristanišča je nekaj poslovnih zgradb, trgovin, restavracij, mošej in peščica muzejev. Čeprav je državica bogata, ni videti bahavih nebotičnikov. Izstopajo pa razkošno okrašene mošeje. Družabno življenje se dogaja predvsem v manjših nakupovalnih središčih in restavracijah. »Ter za zaprtimi vrati domov,« je namignila Huwaida.

Privlačna mošeja Omar Ali Saifuddin je bila zvečer videti kot v pravljici. Njen 52 metrov visoki minaret je najvišja zgradba v mestnem središču. Pred mošejo na umetnem jezeru stoji kamnit čoln – kopija tradicionalnega kraljevega čolna iz 16. stoletja. Veličastna zgradba je odeta v italijanski marmor, s stropa visijo angleški lestenci, tla prekrivajo preproge iz Savdske Arabije, veliko kupolo pa krasi mozaik iz stekla in zlata. Okoli 20. ure sem bil eden redkih obiskovalcev razkošne zgradbe, ki je odprta za nevernike le, kadar v njej ne potekajo molitve. Okoliške ulice so skoraj samevale. Samo tu in tam so v parkih posedali domačini, restavracije pa so bile napol prazne.

Palača z več kot tisoč sobami
Brunejski sultan Hassanal Bolkiah ima že pol stoletja tako rekoč neomejeno moč. Je državni in verski poglavar, predsednik vlade, obrambni minister, finančni minister in še kaj. Šolal se je v Maleziji in na angleški kraljevi vojaški akademiji Sandhurst. Danes je eden najbogatejših ljudi na svetu. Njegova palača Istana Nurul Iman se postavlja s kar 1788 sobanami, 257 kopalnicami, več bazeni, v garaži pa lahko izbira med več kot sto prestižnimi avtomobili. Sultan je ljubitelj pola in celo hlevi njegovih konjev so klimatsko hlajeni. Vrata palače enkrat letno odprejo tudi za navadne smrtnike. Priložnost za obisk se ponuja ob koncu muslimanskega postnega meseca, ko praznujejo ramazanski bajram Hari Raya. Sultan z družino tri dni na množičnem banketu gosti vse, ki se želijo z njim rokovati in mu čestitati ob prazniku. Prihodnje slavje bo od 5. do 8. junija.

Številne ugodnosti
Žal nisem imel priložnosti za obisk, zato sem se z vladarjevo družino in sultanatom »seznanil« v muzeju Royal Regalia. V velikanskih avlah so razstavljena številna dragocena darila, posebno pozornost pa vzbujata veliki kočiji. Prvo so uporabili leta 1968 ob ustoličenju sultana, drugo pa ob proslavi 25-letnice njegovega vladanja. Sultanu je v tem delu mesta posvečena še nenavadna skulptura v zlati barvi Mercu Dirgahayu. Posebna podoba je pravzaprav arabska številka 60, ki je zaznamovala njegov 60. rojstni dan.
Sultan si res privošči veliko. Šepeta se, da tudi marsikaj, kar je z (njegovimi) zakoni prepovedano. K sreči pa državljanom omogoča več kot dostojno življenje in tako ni hujšega nezadovoljstva z avtokratskim sistemom. Zdravstvo in šolstvo sta za otroke brezplačna, odrasli pa za zdravstvene storitve plačujejo simboličen znesek. Brezposelni domačini dobijo približno 1500 evrov podpore, seveda v brunejskih dolarjih. To v državi z nižjimi stroški kot pri nas omogoča kar lagodno življenje.

In tudi prepovedi
Muslimani so veri zapisani že z rojstvom in zato zanje veljajo prepovedi uživanja alkohola, svinjskega mesa in tobaka. Prodaja alkoholnih pijač je tako v Bruneju prepovedana. V nekaterih kitajskih restavracijah pa je vseeno mogoče dobiti pivo. Toda prodajajo ga pod imenom »special tea« (poseben čaj) in postrežejo v čajnih skodelicah, oblasti pa očitno mižijo na obe očesi. »Obstajajo tudi nezakoniti bari,« mi v hotelu namigne ameriški gost. »Toda vanje lahko vstopiš le v družbi posvečenih domačinov.«
Še ena manj opazna omejitev me je presenetila: božič je dela prost dan, čeprav je v državi le dobra desetina kristjanov. A sultan je pred tremi leti prepovedal božično okrasje na ulicah, muslimanskim vernikom pa, da kakor koli sodelujejo pri praznovanju.

Mesto na kolih
Del prestolnice je naselje Kampong Ayer, ki je zgrajeno na kolih ob rečnih bregovih. Tam je še pred stoletjem živela polovica prebivalcev mesta. Danes so novejše hiše postavljene na betonskih stebrih. Povezujejo jih leseni prehodi na stebrih, v naselju so tudi šole, trgovine, policijska postaja, gasilci in mošeja. Iznajdljivi domačini so si kljub bivanju nad vodno gladino omislili provizorične vrtove v koritih in lončkih na verandah, okoli hiš pa se sučejo mačke. Nekateri imajo v ogradi celo goske, ki z glasnim oglašanjem nadomeščajo pse. Dostop iz mestnega središča je mogoč le z vodnim taksijem. Že to je bila svojevrstna dogodivščina, saj krmarji čolnov divjajo med kanali kot na kakšni dirki.