Mošeja presežkov

Mesto leži na enem izmed otokov ob obali Perzijskega zaliva, česar pa zaradi številnih mostov in goste pozidave sploh ne opazim. Tekočo vožnjo popestrijo sloki minareti na obzorju in malo kasneje kupole velikanske bele mošeje.

»Mošeja šejka Zajeda,« s ponosom poudari voznik. »Narediva postanek?« Seveda, navdušujoče prikimam. Parkirišče pred velikansko zgradbo je samevalo v pričakovanju obiskovalcev, vernikov in nevernikov, ki si jo lahko ogledajo večino dni v letu. Le med molitvijo je rezervirana za muslimane. Tretja največja mošeja na svetu je imenovana po prvem predsedniku Združenih arabskih emiratov (ZAR), ki je v njej tudi pokopan. V belo odete veličastne kupole, minareti, hodniki in več kot tisoč stebrov te preprosto pustijo brez besed. Marmor so pripeljali iz Grčije, Italije, Maroka in Kitajske. Notranjost je bogato okrašena z zlatom in poldragimi kamni. Nekaj posebnega je menda največji lestenec na svetu, narejen iz kristalov swarovski. Prav toliko pozornosti je vredna velikanska preproga, ki jo je 1300 žensk tkalo kar dve leti. Mošeja lahko sprejme okoli 40.000 vernikov.

Nebotičnik prekaša stolp v Pisi

Abu Dabi nima pravega mestnega središča. Visoke stavbe so nametane vsepovsod, le redke pa vzbujajo pozornost. Še najbolj poseben je poševni nebotičnik Capital Gate. Visok je »le« 160 metrov, od daleč pa spominja na velikansko vazo. S svojo obliko se je zapisal v Guinnessovo knjigo rekordov kot najbolj nagnjena zgradba na svetu. Naklon je skoraj petkrat večji kot pri poševnem stolpu v Pisi, seveda pa so tu zanj poskrbeli načrtno! V svetu je morda bolj znana podoba gruče stolpnic, imenovana Etihad Towers. Najvišji izmed petih nebotičnikov se dviguje prek tristo metrov visoko in se postavlja s prestižnim hotelom ter razgledno restavracijo v štiriinsedemdesetem nadstropju. Pred leti so nebotičnike uporabili za dih jemajočo sceno filmskima junakoma (Furious 7 – Hitri in drzni), ki sta s prestižnim športnim avtomobilom po zraku zapeljala iz ene stolpnice v drugo. Ja, filmske podobe prinašajo slavo in tudi tradicionalistični Arabci se ji ne morejo upreti. Nič čudnega, da so si na robu mesta omislili dirkališče formule 1, v katero so konec novembra uprte oči avtomobilističnih zanesenjakov vsega sveta. Takrat med svetovnim prvenstvom poteka tradicionalna dirka za veliko nagrado Abu Dabija.

Zlati kapučino

Z Nasirudinom sva se poslovila pred vhodom v najdražji mestni hotel Emirates Palace. Na stopnišču ob umetnem slapišču so se že navdušeno fotografirali turisti. Hotelski lobi in kavarna ter restavracija v pritličju so namreč odprti za zunanje obiskovalce. Seveda je veljalo izkoristiti priložnost za ogled, čeprav tudi cene prenočišč niso čisto nedosegljive (od 380 evrov). Prostorne sobe se ponašajo z razgledi na zmanikirano zeleno okolje, ki obdaja hotel in zasebno peščeno plažo. A zadovoljiti sem se moral le s čajem v hotelskem baru. No, večina prisega na kavo. Lahko si omislite tudi kapučino, posut z listki iz 24-karatnega zlata (15 evrov)!

Kilometri peščenih plaž

Hotel leži na obrobju mesta, a vredno ga je obiskati, saj je v bližini več parkov in veliko nakupovalno središče. Tukaj pa se začenja priljubljena promenada ob osem kilometrov dolgi peščeni obali Corniche. Velik del je namenjen družinam, saj so med gostinskimi lokali in trgovinami zgledno urejena tudi otroška igrišča. 

Vstop v nekatere dele je mogoč le po plačilu ne pretirano visoke vstopnine. To omogoča več zasebnosti, za katero pa varnostniki skrbijo tudi na javnih delih plaže. »Fotografiranje ni dovoljeno!« me mirno opozori možakar močnejše postave. Temnopolt kot domačini, a ti praviloma ne opravljajo takšnih, slabše plačanih del. »Obiskovalci se počutijo neprijetno, če jih kdo spremlja s fotoaparatom!« je bil odločen, a hkrati prijazen. Sredi tedna na obali ni bilo prav veliko ljudi. Ob vikendih pa je kar gneča in takrat je težko dobiti prostor s še kako potrebnim senčnikom. Ahmed živi v mestu šele kakšno leto. »Najemnine so visoke,« je potožil, »zato si stanovanje delim s sonarodnjaki, Egipčani. Kuhamo si običajno sami, čeprav je mogoče najti kakšno restavracijo z zmernimi cenami. Predvsem libanonske so poceni, če boš iskal!«

Vzporedna svetova

Ahmed je več let delal v sosednji Savdski Arabiji, kjer pa se je počutil precej slabše. Skoraj ni imel stikov z domačini, saj na tuje delavce gledajo zviška. V Abu Dabiju je malo bolje, a vseeno se ustvarja razslojena družba. Tujci se pogosto družijo po narodnosti ali tudi po vrsti dela, ki ga opravljajo. Vozniki taksijev in avtobusov prihajajo predvsem iz Indije, Pakistana, v trgovinah prevladujejo Filipinci, na bankah Jordanci. Tudi v Emiratih izkoriščajo tuje delavce, ki opravljajo najslabše plačana dela. Toda domačini so vendar nekoliko manj vzvišeni, obenem pa se zavedajo, da bi se gospodarska rast, podžgana s prodajo nafte, brez tujih strokovnjakov ustavila. Domačinov je le še dvajset odstotkov prebivalcev. Država radodarno poskrbi za njihove življenjske stroške, zato mnogi niti nimajo želje po zaposlitvi. Celo po visoki izobrazbi ne, čeprav imajo možnost brezplačnega študija in štipendij. Pri zaposlovanju pa imajo vsekakor prednost in so bolje plačani kot tujci.

Slovenka v arabskem svetu

V Abu Dabiju živi tudi nekaj Slovencev. Tina Škorjanc je prišla kot študentka leta 2011. Po končanem rednem študiju na mednarodni univerzi opravlja doktorat v univerzitetnem raziskovalnem laboratoriju. Življenje v velikem mestu ji je kar všeč. Pravzaprav večino časa preživi v študentskem kampusu, kjer ima na voljo vse, kar potrebuje, od trgovin, restavracij pa do zabave. Brezplačni študij na univerzi je našla po vztrajnem iskanju možnosti, ki pravzaprav niso tako majhne. Prav zato želi za dodiplomski študij v tujini navdušiti še več Slovencev, tudi s predavanji na to temo. »A v prvi vrsti je potrebna samoiniciativa!« rada poudari. V Abu Dabiju komunicira v angleščini, tako kot večina tujcev. Tina pogreša predvsem slovensko jesen. »Zima je tukaj kar lepa, saj se je januarja lepo odpraviti na plažo. Dnevi pa znajo biti vetrovni in noči hladne. Poletja so zelo vroča in takrat se večina zadržuje le v notranjih prostorih. Klimatske naprave delajo na polno, saj se bojijo plesni, ker je v zraku precej vlage.« Pove še, da so nakupovalna središča mnogo več kot prostor za nakupovanje – v poletni vročini nadomeščajo tudi parke, sprehajalne poti, restavracije in še kaj. Tam mnogi preprosto preživljajo prosti čas.

Kljub spoštovanju tradicionalnih muslimanskih vrednot se je Abu Dabi razvil v sodobno metropolo. Ženske praviloma ne nosijo burk, lahko vozijo avtomobil, vsaj tujke pa se lahko sprehajajo po mestu s komer koli. Tudi ponoči, saj je milijonsko mesto eno najvarnejših na svetu.