Odgovor je povezan z našim zadnjim sindikalnim izletom na Kreto, ko smo na ta prekrasni otok lahko poleteli še z našo Adrio, in to z Brnika. Na Kreti smo predstavili gaj, v katerem je grški bog Zevs, po legendi, posilil feničansko deklico po imenu Evropa, in tedaj smo obljubili, da bo naš naslednji sindikalni izlet v Libanon, da skupaj odkrijemo deželo prelepe deklice Evrope iz mesta Tir. Gostje agencije Van Gogh dobro vedo, kaj pomenijo naši pomladanski (obstajajo tudi zimski!) sindikalni izleti, ki jih vedno organiziramo okrog 25. maja. 

Vstop v deželo

Tako smo se letos maja odpravili, potem ko smo izlet, predviden za lanski maj, prestavili dvakrat. Namesto 35, kolikor nas je bilo v skupini pred epidemijo, nas je šlo na pot zgolj 14. Ne bom tajil, tudi meni ni bilo vseeno. Poleg nedorečenosti in nekaterih nejasnosti glede novih pravil in pogojev za vstop v deželo je bila tu še negotovost v sosednjem Izraelu, sploh ker vemo, da v Libanonu živi veliko beguncev iz Palestine. K sreči sta sprti strani v Izraelu podpisali premirje dan pred našim odhodom in tudi vse formalnosti glede covida smo uspešno rešili prvi dan. Pravzaprav je bilo pravilo zelo jasno: dva tedna po drugem odmerku cepiva (katerega koli) ali negativen PCR-test je zadoščal za vstop v deželo. 

Odlična kulinarika

Takoj po prihodu smo pozabili na nevšečnosti in se predali izjemno zanimivi levantski deželi. Poleg prijetnega sredozemskega podnebja in zagotovljenega sonca v obdobju, ko je pri nas kar naprej deževalo, ima bogato zgodovino z izjemno zanimivimi arheološkimi parki, kot so Biblos, Tir, Sidon, Balbek, ter odlično, notorično kulinariko. 

Naši gostje so bili tam prvič in niso imeli primerjave s časi pred oktobrom 2019. Jaz pa, ki sem bil v Libanonu tik pred oktobrsko revolucijo leta 2019, sem se ves čas nehote spominjal, kakšno je bilo življenje v Bejrutu in Libanonu tedaj. Namreč v tem dobrem letu in pol so deželo prizadele vse nevšečnosti, ki se lahko zgodijo. Začelo se je z nemiri in protesti, ki so prerasli v revolucijo oktobra 2019 in se vlekli vse do pomladi 2020, ko je udarila epidemija. Ves ta čas je bila država, ki je še kako odvisna od politične volje velesil, brez vlade, ki je nima niti zdaj. Za nameček je 4. avgusta lani nesrečna eksplozija popolnoma ali delno uničila vse zgradbe v neposredni bližini pristanišča in tako še dodatno prizadela izčrpano gospodarstvo dežele in jo pahnila na rob bankrota. 

Biblos

Imeli smo intenziven program z vsemi znamenitostmi in kraji, ki jih je treba videti. Obiskali smo vsa obalna mesta, kjer so nekoč živeli stari Feničani. Mnogim je bil najbolj všeč Biblos. V vseh teh primorskih mestih so še vedno pristanišča, ki so ohranila dimenzije izpred 3000 let, ko so se iz njih podajale majhne, feničanske ladje, natovorjene z najrazličnejšimi vrstami ekskluzivnega blaga, ki so ga po sredozemskih pristaniščih ponujali zgolj feničanski trgovci. Zgolj z malo domišljije smo si vse to lahko predstavljali. Obiskali smo tudi manj znani Batrun, ki se počasi razvija v nov, zanimiv turistični cilj. 

V mestu Tripoli na severu dežele smo poleg mestnega središča in trdnjave iz časov križarjev obiskali tudi najstarejšo in najbolj znano slaščičarno v deželi, ki goste razvaja že skoraj 140 let. Nato smo se podali v pogorje Libanona in dve noči prespali v luksuznem hotelu s prekrasnim pogledom na dolino. 

Tudi sicer so sončni zahodi v deželi med najlepšimi na svetu. Ta hotel je bil naše izhodišče za raziskovanje svete doline Kadiše in njenih številnih samostanov. Obiskali smo grob najbolj znanega pesnika, misleca in pisatelja libanonskega rodu, Kahlila Gibrana. 

Posebno doživetje je bil sprehod med tisočletnimi libanonskimi cedrami, ki so pomenile rjavo zlato in s katerimi je dežela pod planino Libanon slovela povsod po vzhodnem delu Sredozemlja. 

Na gorskem prelazu, visokem več kot 2000 metrov, se je odprl nov pogled na najdaljšo dolino v deželi Bekaa in pogorje Antilibanon. Tam smo obiskali znano rimsko mesto Balbek in srednjeveški Anjar. Kosilo smo imeli zgolj lučaj od meje s Sirijo in v vseh nas se je prebudila želja, da bi obiskali legendarni Damask. Da je Libanon še vedno in od nekdaj dežela vina, smo se prepričali na obisku druge najstarejše vinske kleti v deželi, Ksara. Očarala nas je palača Beitedin iz otomanskih časov in na jugu dežele smo si poskušali predstavljati, kakšen je bil v času Aleksandra Velikega feničanski Tir, nekdanji »Manhattan« Bližnjega vzhoda. Če verjamete ali ne, imeli smo tudi čas za skok v toplo morje in zadnjo večerjo uživali v prekrasnem sončnem zahodu na obali Sredozemlja. 

Prvi mi, Slovenci

Bili smo prva turistična skupina v deželi po oktobru 2019. Pravzaprav je bil to velik privilegij. Zdelo se nam je, kakor da se je v deželi zgodila kataklizma in se zdaj po malem prebujajo iz nje. V arheoloških parkih smo bili sami. To zna biti seveda tudi prednost, zlasti za fotografe. A priznati moram, da so mi bili ljubši časi, ko je bilo na parkiriščih pred arheološkimi parki tudi po 50 turističnih avtobusov in več. 

Kako pomemben je turizem za deželo, smo opazili v Biblosu, enem najstarejših mest na svetu. Večina trgovin in restavracij je bila še vedno zaprtih. Tiste redke, ki so se odprle za nas in nekaj posameznih obiskovalcev, v glavnem Libanoncev, pa so nas vabile, da jih obiščemo in tako pomagamo lokalnemu prebivalstvu, ki je od nekdaj živelo izključno od turistov. Ko sem ponovno odkril užitek kupovanja lepih spominkov, se nisem mogel pogajati za ceno, čeprav vem, da je to v arabskih deželah del trgovske kulture. Bil sem preprosto vesel, da smo tam in da vsaj delno pomagamo ljudem in libanonskemu gospodarstvu. 

Zastražene ulice

Naš hotel s petimi zvezdicami je bil neposredno na obali, v južnem delu Bejruta, kakih pet kilometrov od središča mesta, ki je danes precej spremenjeno. Ulice okoli parlamenta, »Velikega saraja«, so še vedno zabarikadirane in zastražene. Razkošni bazar, ki se je še pred dvema letoma lahko pohvalil z vsemi najdražjimi svetovnimi znamkami, sameva. Velika večina luksuznih trgov je zaprtih. Kupna moč prebivalcev je drastično padla in dobro živijo zgolj tisti, ki imajo dohodke v ameriških dolarjih. Libanonska lira je devalvirala in na črnem trgu za ameriški dolar dobite trikrat več, kot je uradni tečaj. Za nas, tujce, je zato vse veliko ceneje. Še vedno so vse cene namreč podane v domači valuti. 

Središče Bejruta je tako zamrlo. Ni več teras, ki spominjajo na Place de l'Etoile in Elizejske poljane v Parizu, ni več domačinov, ki tam posedajo in uživajo v kajenju šiše in klepetu. Odkrivali smo povsem novo podobo; verjamem, da je bilo za naše goste to zanimivo, ker niso poznali stanja izpred nekaj let, ko je bil Bejrut eno od najbolj priljubljenih in obiskanih mest na svetu. Za 50. in 60. leta pravijo, da je bil imenovan Pariz Bližnjega vzhoda. Tiste čase poznamo zgolj iz literature. Mesto je bilo hudo porušeno v 15 let trajajoči državljanski vojni, a si je v zadnjih 25 letih precej opomoglo in se vzdignilo iz pepela. In prihodnost pred 14. oktobrom 2019 se je zdela tako zelo svetla … Žal se je vmes zgodilo vse našteto in samo pesti lahko stiskamo, da se bo to obdobje kmalu končalo in da se bo mesto tudi tokrat pobralo kot Feniks in si povrnilo staro slavo, ogled in veselje do bivanja in življenja. 

* Dr. Ivo Mulec je direktor potovalne agencije Van Gogh