Izkušenj vam nihče ne more vzeti

Imate večdesetletne izkušnje s strankami vaše potovalne agencije. Kaj je tisto, kar človeka žene na pot?

Naša agencija deluje od leta 1990. Od tedaj smo po svetu vodili že kar nekaj generacij in res je, da imajo vsi nekaj skupnega: to je želja po potovanjih. Razlogi, zaradi katerih se odpravijo na pot, pa so najrazličnejši: nekateri si želijo odklop od vsakdana in slovenske stvarnosti, drugi želijo »odkljukati« čim več držav, nekateri so morda imeli skrito otroško željo spoznati neke kraje ali dežele, mnogi se na pot podajo, da bi v živo videli in doživeli slišano ali videno na televiziji, nekateri sledijo določenim geografskih ali zgodovinskim potem in sistematično odkrivajo deželo za deželo, nekateri potujejo zato, ker so jih spodbudili sosedje, prijatelji s svojimi zgodbami, nekateri pa zgolj zato, da se lahko pohvalijo pred znanci. (Smeh.)

Kako se je po osamosvojitvi oblikoval slovenski turist/popotnik?

Gotovo ni enak tistemu iz leta 1991! Takoj po osamosvojitvi je v Slovencih vrela velika želja po potovanjih. Kot da bi se nam tedaj odprl ves svet. In res se je! Ponudba potovanj v prvih letih zadnjega desetletja prejšnjega stoletja je bila precej manj raznovrstna in bogata kot danes, po skoraj 30 letih. Številni so videli že veliko sveta in zato posegajo le še po izbranih ciljih. S tem se je razvijal tudi njihov okus; merila so precej višja kot nekdaj. Gostje so se oblikovali glede na svoja zanimanja. Skorajda ni destinacije, ki je ne bi ponujali (razen tistih, ki so zaradi varnostnih razmer trenutno nedostopne), vendar so prav gostje tisti, ki od nas zahtevajo vedno nove izzive; lahko popolnoma nove ali pa stare v novi preobleki. Slabosti povečanih popotniških izkušenj naših gostov pa se včasih kažejo v tem, da nekateri razvijajo pričakovanja, ki presegajo destinacijsko realnost. Kaj hitro se zgodi, da dežela ne izpolnjuje njihovih pričakovanj, zato sledi razočaranje. Po »popotniško kilometrino« se je najbolje vselej znovapodati kot nepopisan list, ostati odprt za vse, kar se nam dogaja. Čeprav je vsako potovanje obenem priložnost za izobraževanje, nam še vedno ne uspeva vzbuditi večje odprtosti in dovzetnosti za drugačnost pri vseh. Konstruktivna kritika je za mnoge še vedno neznanka, zato ima prav tu slovenski turist/popotnik še veliko dela. Negodovati zgolj zato, ker smo tega vajeni s televizijskih ekranov, ni v redu.

Na vsako potovanje lahko gledamo kot 'zapravljanje' denarja, tudi na najcenejša. Še dobro, da mnogi v njih vidijo predvsem naložbo vase, v izoblikovanje lastne osebnosti in oblikovanje spominov za čase, ko morda ne bodo več mogli na pot. Izkušenj vam nihče ne more vzeti.  

Kje turisti po nepotrebnem zapravljajo denar in s tem samo še poglabljajo prepričanje, da so potovanja za marsikoga finančno nedosegljiv zalogaj?

Na vsako potovanje lahko gledamo kot »zapravljanje« denarja, tudi na najcenejša. Še dobro, da mnogi v njih vidijo predvsem naložbo vase, v izoblikovanje lastne osebnosti in oblikovanje spominov za čase, ko morda ne bodo več mogli na pot. Izkušenj vam nihče ne more vzeti. Danes je mogoče potovati dokaj poceni; postalo je dostopno prav vsem. Treba se je le odločiti, kako želimo potovati. Ko so bili mladi, so nekateri šli »na stop« (danes za to obstajajo nizkocenovniki), spali v spalnih vrečah ali mladinskih hostlih. Potovanje je bilo vedno mogoče, le da danes mnogim statusni simbol v družbi postavlja pravila. Težko si predstavljamo zdravnika ali sodnika, ki bi zavestno izbral najcenejše prenočišče, razen seveda, če obstaja le ena od nastanitvenih kapacitet v turistično izjemno nerazvitih in manj obiskanih krajih. Vsako destinacijo se da predstaviti v poceni različici ali pa bolj kakovostno. Seveda pa ima kakovost svojo ceno. Prisegamo nanjo, kar pa ne pomeni zgolj storitev v hotelih s petimi zvezdicami. Za nekatere je hotel le prostor, kjer ponoči spijo, za druge pa je že nastanitveni objekt doživetje zase. Najpomembneje je: gost mora imeti občutek, da je za svoj denar dobil kar največ. Seveda pa pri tem ne smemo pozabiti na star pregovor Malo denarja, malo muzike!