Sladkorna bolezen me ni ustavila

Zbolela med potovanjem

Pred tremi leti je Laura več mesecev potovala po Jugovzhodni Aziji. Pogosto je bila zelo utrujena, nekajkrat pa je celo izgubila zavest. Vseeno je vztrajala pri načrtovani poti, po vrnitvi pa je vendarle odšla na pregled. Hitro so ji postavili diagnozo, ki jo je prestrašila: sladkorna bolezen tipa 1. »Ali bom lahko še potovala?« je bilo njeno prvo vprašanje, saj si ni mogla predstavljati življenja brez najljubšega hobija. Zdravniki so jo potolažili, da lahko, če bo potovanja dobro načrtovala. Odsvetovali pa so ji obisk revnejših dežel in odročnih krajev.

Enkraten koncept

Le nekaj mesecev kasneje se je Laura spet odpravila na potovanje, tokrat v Gruzijo. Prej se je dobro podučila, kako nadzorovati sladkorno bolezen. Toda nasvetov, ki bi ji pomagali odgovoriti na številna vprašanja med potovanjem, tudi na svetovnem spletu ni našla. Potovanje je minilo brez hujših težav, izkušnje pa so ji dale zamisel, da bi napisala potovalni vodnik za sladkorne bolnike. Odločila se je celo, da bo opustila odvetniško prakso in se posvetila pisanju. S partnerjem Omarjem sta v naslednjih letih prepotovala več držav in nastajati so začeli unikatni in zelo uporabni turistični vodniki, namenjeni sladkornim bolnikom. Z vsebino, posvečeno hrani, znamenitostim in izletom, pa so privlačni za vsakogar. Doslej sta jih izdala že ducat, nekaj pa jih bo izšlo v kratkem. Knjige pokrivajo tako države (Kuba, Mehika, Tajska, Kostarika ...) kot mesta in regije (London, New York, Rim, Dunaj, francoska riviera ...). Na voljo so v tiskani in digitalni obliki. V njih so opisane izkušnje iz prve roke, saj se Laura ni odpovedala svoji največji ljubezni – potovanjem. Le našla je način, kako lahko kljub bolezni potuje varno.

Tudi Slovenija pride na vrsto

Vodniki so razdeljeni na tri poglavja, pomemben del je posvečen lokalni hrani. Podan je opis značilnih jedi, tudi sladic, pijač, in kar je za diabetike pomembno, opisane so njihove prehranske vrednosti in sestava. Avtorji svetujejo, katere jedi lahko kombinirajo diabetiki, kako se izogibajo sladkorju. Dodane so tudi fraze v domačem jeziku, s pomočjo katerih si lahko bolniki pomagajo, da jim pripravijo jed po posebnih zahtevah, zelo priročen pa je še seznam restavracij z zdravo prehrano.

V drugem poglavju je opisan lokalni zdravstveni sistem, dodani pa so kontakti in naslovi ustanov, ki bi jih utegnili potrebovati. Zelo priročen je še slovar pomembnih medicinskih izrazov v lokalnem jeziku, ki lahko pride zelo prav ob obisku zdravstvenih ustanov.

Gibanje in dobra fizična kondicija sta pomembna za diabetike, zato vsebujejo vodniki tudi predloge za aktiven oddih, nasvete za izlete, pohode, kolesarske ture, tako v mestih kot na podeželju.

Lani se je Laura s sodelavci skoraj mesec dni potepala po Sloveniji. Vsi so bili navdušeni nad lepotami naše dežele in pripravili so veliko materiala. Prvič v življenju so izkusili čare raftanja na Soči, za vzpon na Triglav pa jim je zmanjkalo časa. »Ampak kmalu se vrnemo in opravimo še to!« obljubljajo ustvarjalci vodnikov. Med njimi bo torej prej ali slej tudi Slovenija.

Naj bo potovanje varno

Laura se je na prvo potovanje odpravljala s kopico neodgovorjenih vprašanj: »Kaj če mi zmanjka zdravil, kako bom hranila na hladnem inzulin, je lokalna hrana primerna za diabetike ...?« Toda odločena je bila, da gre prek vseh ovir, tako psihičnih kot fizičnih.

Prva skrb sladkornih bolnikov je pravilno uravnavanje krvnega sladkorja. Sprememba časovnih pasov, teže predvidljiv čas obrokov, obilje nepoznanih jedi, to je samo nekaj stvari, ki lahko povzročijo težave že zdravim, kaj šele bolnim. Sladkorni bolniki pa med drugim vsakodnevno potrebujejo zdravila in pri resnejših zapletih ustrezno zdravstveno oskrbo. Če imajo kronične zaplete, je priporočljivo potovati le v kraje s primerno zdravstveno službo. Tisti, ki potrebujejo hemodializo, morajo bivati v bližini centrov, kjer to storitev opravljajo. Ritma hemodialize namreč ne smejo spreminjati. Sladkorni bolniki s koronarno boleznijo ali popuščanjem srca morajo biti posebno previdni. Tistim z resnejšimi zapleti pa odsvetujejo dolge polete.

Kam z injekcijami?

Potovanja v daljne dežele tudi za diabetike niso nič nenavadnega. Nekaj težav je med dolgim poletom, ko se dan podaljša oziroma skrajša glede na naš srednjeevropski čas. Bolniki, ki prejemajo inzulin večkrat dnevno, morajo ta čas premostiti z dodatno injekcijo kratko delujočega inzulina in dodatnim obrokom hrane. Nekatere letalske družbe nudijo tudi hrano za diabetike, večinoma pa je najbolje, da zanjo poskrbijo kar sami. Tisti, ki prejemajo tablete, običajno ne potrebujejo dodatnega odmerka. Naslednji dan preidejo na ustaljen ritem zdravljenja. Če pa se dan skrajša zaradi potovanja (proti vzhodu), izpustijo večerni odmerek inzulina oziroma tablet.

Vse potrebne pripomočke (injekcije, glukometer, zdravila ...) je dovoljeno nesti na letalo v ročni prtljagi, najbolje v zaprti plastični vrečki ali posodi. Inzulina ni dobro imeti v oddani prtljagi, ker ne veste, kakšna je temperatura prostora, v katerem je prtljaga. Zaradi neustrezne hrambe se lahko pokvari in ga začne telo zavračati. Najbolje je, da je v ročni prtljagi in po možnosti v hladilni torbi. Če pride zaradi zdravil do nesporazuma na meji, zahtevajte zdravnika, ki bo lahko potrdil, da gre za zdravila in injekcije kot pripomoček pri njihovem jemanju. Bolniki z inzulinsko črpalko lahko gredo skozi vse elektronske kontrole. Le pri osebnem pregledu je nanjo dobro opozoriti osebje, saj vsi niso seznanjeni s takšnim zdravljenjem.

Za potovanja v manj razvite države je priporočljivo potrdilo diabetologa o tem, da ste sladkorni bolnik in potrebujete inzulin, igle, merilnik sladkorja v krvi, testne lističe. Potrdilo naj bo napisano v angleščini. Priporočljiva je tudi izkaznica sladkornega bolnika, v kateri je zapisan način zdravljenja sladkorne bolezni in kako je treba ravnati pri hipoglikemiji. S seboj je dobro imeti dvojno količino zdravil kot običajno, saj se lahko na poti telo začne odzivati drugače.

Za potovanje je zelo priročen avtomatični neinvazivni merilnik glukoze, ki omogoča analizo količine sladkorja brez uporabe testnih trakov in vzorčenja krvi. Lahko ga namestimo na roko ali uho, mogoče pa ga je povezati z računalnikom. Laura ga s pridom uporablja že nekaj časa.

Hladilnik v najem

Laura je poskrbela tudi za postavitev spletne strani, ki je v veliko pomoč sladkornim bolnikom, ljubiteljem potovanj (https://www.sweettrip.org). Na njej so predstavljene knjige vodniki, na voljo so številni uporabni nasveti, recepti dietetičnih jedi in različne povezave. Zamislila si je tudi zanimiv projekt Fridge surfing community. Gre za prostovoljce, ki brezplačno odstopijo prostor v domačem hladilniku, da lahko popotniki v njem hranijo inzulin. Če potrebujete to uslugo, vam po brezplačni prijavi posredujejo naslove prostovoljcev na vaši poti, ki so pripravljeni pomagati.

Laura pravi, da ji ne gre samo za posel. Predvsem želi povezati potovanjem naklonjene sladkorne bolnike, ki so razširjeni po vsem svetu. Z nasveti jim pomaga odgovorno in zdravo uresničiti sanje. Napotki so koristni tudi za vse druge, saj pomagajo pri lažjem premagovanju napornih potovanj.

Laura je zgovoren dokaz, da si omejitve večinoma postavljamo sami. Tudi s potovanji je tako. Če smo res odločeni in ustrezno pripravljeni, se lahko odpravimo na kateri koli konec sveta.