»Z ženo sva študirala računalništvo, a po diplomi ugotovila, da želiva ostati povezana z okoljem, v katerem sva odrasla, s puščavo. Tu daleč stran od vsakdanjega hlastanja za materialnimi dobrinami čutim, da res živim,« se je razgovoril voznik in vodnik Mohamed. S terenskim vozilom smo umirjeno premagovali kilometre peščenih brezpotij. Jaz v kabini z angleško govorečim sogovornikom, skupina Slovakov pa zadaj na odprtem kesonu poltovornjaka.

V puščavi Wadi Rum je večjih peščenih sipin le za vzorec, zato pa so toliko bolj privlačne rdečkasto obarvane skalne formacije, soteske, prepadne gore in številni petroglifi – izklesane podobe v skalah, ki pričajo o več kot desettisočletni prisotnosti ljudi. Najbolj slikoviti predeli so zavarovani kot naravni park, ki je na Unescovem seznamu svetovne dediščine. 

Ženske ostajajo doma

Puščavske predele naseljujejo beduini, pripadniki arabskih nomadskih plemen, ki se od nekdaj selijo naokoli v iskanju vodnih virov in hrane za črede domačih živali – kamel, ovac in koz. Njihov status je v Jordaniji razmeroma dobro urejen, saj podpirajo monarhijo. To se še posebno kaže v puščavi Wadi Rum, kjer se preživljajo s turizmom. Večina se je ustalila v manjših naseljih, kjer imajo dostop do zdravstvenega sistema, izobraževanja, vode in komunikacijskih povezav. Delo s turisti jim omogoča zaslužek, ne da bi morali bistveno spremeniti svoj način življenja. Tako so moški postali vodniki in prevozniki po puščavskih prostranstvih, ženske pa kot nekoč ostajajo doma. »Tudi žena ne razmišlja o morebitni karieri. Bolje je, da se posveča hčerama,« se je z njihovim statusom strinjal Mohamed. »Delo s turisti je prenaporno. Zaposlene ženske v naši skupnosti so predvsem učiteljice in medicinske sestre ali pa se ukvarjajo s tradicionalnimi obrtmi.« 

Življenje v šotoru

Beduini iz plemena Zalabia so med najbolj podjetnimi ponudniki turističnih storitev. Že v šestdesetih letih preteklega stoletja so zaslutili priložnost, ki jo prinaša turizem. Takrat so v slikovitih prostranstvih puščave Wadi Rum snemali z več oskarji nagrajeni film Lawrence Arabski. Za potrebe filmske ekipe so postavili zametke stalne naselbine, ki je danes dom dobrih tisoč domačinov. Nevpadljiva vas premore asfaltirano povezavo, ambulanto, policijsko postajo, šolo, nekaj trgovin in gostišč. V njej je na voljo nekaj preprostih prenočišč. 

Toda redke pritegne bivanje med kockastimi hišami ob zaprašenih ulicah. Turistom so namenjena več kilometrov oddaljena šotorska naselja, ki so razpršena po okoliških dolinah. Videti so kot beduinska naselja: večina šotorov kaže tradicionalno črno podobo z belimi črtami, saj za njihovo izdelavo uporabljajo predvsem dlake črnih koz. Danes je najbolj preprosto kupiti industrijsko narejeno tkanino, še pa se najdejo ženske, ki jih izdelujejo ročno. Za enodružinski šotor potrebujejo kar leto dni! Material je presenetljivo trpežen in uporaben: lastnike varuje tako pred žgočim soncem kot pred redkimi deževnimi nalivi. 

Udobje za turiste

Šotori, namenjeni turistom, so narejeni iz manj trpežnega industrijskega materiala, zato potrebujejo še tanko notranjo zaščito iz umetnega materiala, ki jo prekrijejo z barvitimi tkaninami igrivih vzorcev. Običajno premorejo dve udobni postelji, opremljeni pa so še z električno napeljavo. Tako je poskrbljeno za razsvetljavo, polnjenje tehničnih pripomočkov, marsikje pa je na voljo internetna povezava. Nekateri šotori imajo celo kopalnico s tekočo in ogrevano vodo. Sanitarni prostori so pogosto skupinski, podobno kot v avtokampih. Večina lastnikov turističnih naselij se vede do okolja prijazno, saj so od nekdaj navajeni življenja v sožitju z naravo. Danes to pomeni, da elektriko pridobivajo s pomočjo sončnih celic, sanitarno vodo v zbiralnikih ogrevajo sončni žarki, poskrbljeno je tudi za odvoz odpadkov. 

Hrana je pretežno lokalnega izvora in tradicionalna: različni namazi vključno z nepogrešljivim humusom, beli ovčji sir, meso, pečeno na oglju, nekvašen kruh ... Za popestritev si lahko privoščite vodno pipo, alkohol pa v pretežno muslimanski deželi že težje. Lastniki šotorišč organizirajo različno dolge ture s terenskimi vozili tako, da nikomur ne more biti dolgčas. Marsikatero naravno posebnost pa je mogoče najti tudi peš ali na hrbtu potrpežljive kamele. Na življenje v puščavi prilagojene živali so še vedno ponos berberskih družin. 

Dobrodošlica v Mirni vasi

»Prispela sva,« je Mohamed pomignil proti visoki prepadni skalni gmoti, v zavetju katere se je stiskala gruča šotorov. »Poimenovali smo jih Mirna vas (Quiet village).« Ni bilo težko ugotoviti, zakaj. Kolikor daleč je segal pogled, ni bilo videti človeških bivališč. Večer sta zaznamovala popolna tišina ter presenetljivo hladen zrak, saj se pozimi nočne temperature pogosto spustijo pod 10 stopinj Celzija. Puščavo zna pobeliti celo sneg! 

Ob tabornem ognju so posedali gostje s kozarci pravega čaja v rokah. Arabska dobrodošlica v obliki izdatno oslajene pijače je stalnica povsod. »Dobrodošli,« je pozdravil Husein, eden izmed šoferjev, ki se enako dobro kot z volanom znajde z oudom, lutnji podobnim glasbilom. Otožno brenkanje so spremljale vedno bolj ogrete dlani, vse dokler ni pozornosti pritegnil kuhar Ahmed. S pomočnikom sta iz kupa peska odkopala posebno oblikovano posodo, namenjeno tradicionalni pripravi hrane na žerjavici. Pod pokrovom se peče in duši hkrati ter je s primernimi začimbami res okusna, pa naj gre za meso ali zelenjavo! Večerjo so tako kot zajtrk postregli v največjem šotoru, ki je namenjen druženju. 

Prišel je tudi lastnik kampa Salem in si vzel čas za pogovor s prav vsakim gostom. Odet v toplo tradicionalno oblačilo je kazal skoraj filmsko podobo beduina. S temnimi lasmi in bliskajočimi očmi ter toplim nasmehom pa je vzbujal zaupanje in radovednost, ki pa mu je ni bilo težko potešiti, saj odlično govori angleško in rad predstavlja življenje beduinov. Ti kljub sodobnim pripomočkom še vedno spoštujejo naravo in cenijo neokrnjeno okolje ter način življenja, ki se ni kaj dosti spremenilo v zadnjih stoletjih. Najopaznejše spremembe so prinesli terenski avtomobili in mobilni telefoni skupaj z internetom. 

Po kamnitih mostovih

Za doživeto spoznavanje puščave je z zanesljivo vožnjo naslednje jutro poskrbel Mohamed. V nekaj urah smo se navduševali nad veliko rdečkasto obarvano sipino, ki je bila večkrat prizorišče snemanj filmov. Po njej je mogoče celo deskati, čeprav počasna vožnja ni posebno adrenalinska. Popolnoma drugačno podobo je kazala dober kilometer oddaljena soteska z vodnim izvirom. S skalnimi formacijami je narava navduševala še v obliki različno velikih skalnih mostov. Videl sem dovolj, da sem se odločil ostati še nekaj dni in si vzel čas za samostojno potepanje po naravnih prostranstvih.