Turistov je še vedno manj kot nekoč, a počasi se vračajo,« je potožil prodajalec pisanih orientalskih oblačil in dišav na največji otoški tržnici v prestolnici Houmt Souk. »Pogrešam Angleže, ki so bili med mojimi boljšimi strankami. Veseli pa me, da je Nemcev spet veliko. In ja, tudi Slovencev sem vesel!« Da misli resno in tudi dejansko ve nekaj o Sloveniji, je potrdil z nekaj stavki po naše: »Dobrodošel, kako si? Vse je poceni!« 

Pisana tržnica zaseda najstarejši del mesta. Tu se v ozkih ulicah vrstijo stojnice in prodajalne s tisočerimi izdelki. Za oči in denarnico so skušnjava preproge, pisana oblačila, umetelno oblikovan nakit, dišave, keramični izdelki ter barviti kupčki začimb, med katerimi izstopa pekoča harisa, vrsta rdeče paprike. Pretkani trgovci se nadvse trudijo ugotoviti, od kod prihajaš, in potem na hitro zdeklamirajo kaj v tvojem jeziku. Komunikacija najlaže poteka v jeziku nekdanjih kolonizatorjev Francozov. No, tudi z angleščino, nemščino ali navsezadnje z rokami kar nekako gre. Vedno pa morate biti pripravljeni na trdo barantanje, saj je prva postavljena cena lahko nekajkrat višja od dejanske!

Skrb za varnost na vsakem koraku

Tunizija me je očarala tudi tokrat. Zaradi manj turistov so videti domačini še bolj prijazni, cene pa so nizke. Le kje si še lahko privoščite dišečo kavico za pol evra? Seveda plačujemo v domači valuti tunizijski dinar. Džerba je videti varnejša kot kdaj koli prej. O tem pričajo kontrolne točke na cestah, kjer pa turistov običajno ne zadržujejo dolgo, če sploh. Oboroženi policisti in vojaki so prijazni. Pogosto se pustijo tudi slikati, včasih celo v družbi turistov. »Slik nikar ne dajaj na facebook,« me je opozoril dobrovoljni vojak s puško v rokah. »Moji nadrejeni ne bi bili preveč navdušeni, če bi me videli ...« 

V hotelu nisem opazil več varnostnikov kot nekoč, a mnogi delajo v civilnih oblačilih in svoje delo jemljejo nadvse resno. O tem sem se prepričal tudi med diskretnim pregledom luksuznega avtomobila, ki je pripeljal pred hotel. Z ogledali na dolgih nosilcih so skrbno preverili podvozje, da ni morda kje nameščena eksplozivna naprava. Vse skupaj je delovalo zelo profesionalno in lahko bi rekel, da je za varnost poskrbljeno celo bolje kot v marsikateri evropski državi. A vsak napad v arabskih deželah turiste odvrne mnogo bolj in za dlje, kot če se tragičen dogodek zgodi v katerem izmed velikih evropskih mest.

Skušnjave na krožnikih

Večina otoških hotelov se vrsti ob obali. V mnogih je na voljo ponudba, ki vključuje vse in je na dovolj visoki ravni, da številni gostje hotela sploh ne zapustijo. Poleg bazenov in urejenih plaž skrbijo za zabavo z raznovrstnimi animacijski programi za vse starosti in okuse. Nemalo jih ponuja lepotne in zdravstvene storitve s talaso spa pristopom, ki temelji na uporabi različnih elementov morja. V tej ponudbi so med vodilnimi v Sredozemlju. Hrana je vsaj v dražjih hotelih res odlična, a žal pogosto prevladujejo evropske jedi. Za pristnejše tunizijske okuse se je treba podati v katero izmed otoških mest. Najbolj privlačna izbira je Houmt Souk. Mesto seveda ne navdušuje samo s tržnico. Prijetno se je sprehoditi med belo opleskanimi hišami z umetelno okovanimi vrati in modro obarvanimi okni. K oddihu ponekod vabijo senčni parki. V njih se zvečer srečujejo družine z otroki in se družijo ob hrani ter pijači. Seveda brez alkohola. Ta je rezerviran le za turistične restavracije in boljše hotele, saj ga islamska vera prepoveduje.

Obalne restavracije

Po nasvetu zgovornih trgovcev na tržnici sem poiskal trdnjavo Borj el Kebir iz 15. stoletja. Poleg mogočnih zidov ni ohranjenega kaj dosti drugega, zato pa skupaj z datljevimi palmami in idilično lego ob morju ponuja privlačno kuliso za fotografiranje. Blizu je vedno živahno pristanišče. Iz njega vsakodnevno plujejo turistične ladje. Najbolj zanimivo je opazovati ribiče, ki se v pristanišče vračajo z ulovom. Pritegnile so me tudi obalne restavracije. Notranjost nekaterih je z razstavljenimi predmeti videti kot etnografski muzej. Na meniju so predvsem značilne tunizijske jedi, med katerimi je zanimiva specialiteta: piščanec z mandlji, datlji in marelicami. V nekaj dneh sem okušal tudi kuskus z ovčetino, brik – ocvrto testo z različnimi nadevi, pikantno omako iz rdeče paprike, mechovio – na žaru popečeno zelenjavo, servirano s kaprami, olivami in tunino, ter za sladico mestuf – sladkan kuskus z oreški in mlekom. Sladicam se je res težko upreti! Še posebno tradicionalnim, ki vsebujejo velik delež različnih oreškov, od mandljev, pistacij pa do pinjol.

Er Riadh, galerija na prostem

Med raziskovanjem otoka me je v vasi Er Riadh čakalo pravo presenečenje: stene številnih hiš so poslikane z različnimi motivi, tako da je vas spremenjena v pravcato galerijo na prostem. Stenske slikarije so nastale v poletnih mesecih leta 2014, ko je v okviru projekta Djerbahood v vasi ustvarjalo kar 150 umetnikov.

Džerbo je najbolj preprosto spoznavati s taksijem, a le, če se za ceno dogovorite vnaprej. Tudi z avtobusom gre za silo. Če nimate volje za samostojno raziskovanje, se lahko pridružite kateri izmed ponudb za organiziran ogled otoka ali pa se s terenskimi vozili podate vse do slikovitih berberskih vasi in na rob puščavskih prostranstev Sahare.

Ženske v moškem svetu

Resda je Tunizija ena izmed arabskih držav, v katerih imajo ženske največ pravic, vendar je med moškimi še vedno globoko zakoreninjeno nezaupanje v sposobnosti nasprotnega spola. Tako je tudi najbolj liberalnim ženskam težko preseči konservativne običaje. V prvi vrsti si težko izborijo selitev od doma in poskus samostojnega življenja pred poroko. Prav tako pomenijo predporočni spolni odnosi hudo kršitev družbenih norm, zato cveti estetska kirurgija, s pomočjo katere si dekleta »povrnejo« deviškost.

V izrazito patriarhalni družbi deklice od malega vzgajajo v prepričanju, da so manj vredne od fantov. Premožnejše družine jim sicer omogočajo tudi kakovostno izobraževanje, toda uspešne ženske v tunizijskem poslovnem svetu niso ravno pogoste. Vsekakor se morajo bistveno bolj dokazovati kot njihovi kolegi. Že na tržnicah in v restavracijah nisem opazil veliko zaposlenih žensk, zato sem bil toliko bolj prijetno presenečen nad ženskim osebjem med obiskom edinega otoškega igrišča za golf – Djerba golf club. S športom nimam omembe vrednih izkušenj, a je bila privlačna lega manikiranih travnatih površin, ki segajo skoraj do morja, dovolj velika vaba. »Z obiskom smo kar zadovoljni. Občasno pridejo tudi gostje iz Slovenije,« je povedala šarmantna vodja prodaje Nawel Manai. »Tisti, ki nas obiščejo le nekajkrat letno, lahko svojo opremo shranijo pri nas, sicer pa jo tudi izposojamo in prodajamo.«