Tam sem mlajši, kipim od aktivnosti, čeprav še zdaj uporabljam žepni planer iz leta 1987, tudi ali predvsem zaradi ljudi, ki ne gledajo v tla, celo nasmejani so in želijo se pogovarjati o vsem, razen seveda o Kataloniji. Verjetno nikdar nisi prestar, da bi se spet naučil živeti, zadihal, naravnal svoj moralni kompas in si odpustil nekaj malega razvajanja ob vrhunski andaluzijski kulinariki, čeravno berači v zameno za nekaj centov, lačni in brezvoljni, ponujajo božje podobice in blagoslove, ki bi jih v resnici potrebovali tudi sami? In še, je zgodba zapostavljenih, pozabljenih in ubogih tudi moja? Zagotovo!

Preberite še: Na Karpatosu vladajo ženske, moški imamo le stranske vloge

Bodimo iskreni, v teh predolgih zimskih dneh, ko je sonca le za odtenek, oglasi, oddaje in filmi pa pokajo od idealiziranih podob družinske sreče, na katerih babice, dedki, bratje in sestre, sinovi in vnuki ob zvokih kraguljčkov skupaj postavljajo božično drevesce in so ob polni mizi oblizujejo, cmokajo, krohotajo na ves glas in praznujejo, kot da jutri ne obstaja, človek postane malodušen. Verjetno nisem edini, ki želi prespati domnevno najsrečnejši čas v letu, za nas, empate, življenje takrat pač ni potica, a ker ni tako močnega sedativa, je pobeg, četudi z bednim nizkocenovnim letalskim prevoznikom, ko se počutiš kot govedo, ki ga je treba natovoriti na tovorno vozilo in odpeljati v vaško klavnico, pravi jackpot. 

Zakaj Sevilla? Povsem preprosto, zaradi smešno nizke cene leta in nastanitve. Seveda poznam brivca, ki ga je v začetku 19. stoletja tja postavil italijanski skladatelj Gioacchino Rossini, slišal sem tudi za strastno, s čustvi prepredeno cepetanje z raznobarvnimi čeveljci ob petju in kitari in domu domnevno najbolj cenjenih pujsov na svetu, črnih parkeljcev, potomcev divjih sredozemskih, ki s svojimi kračami polnijo usta petičnežev, lagal pa bi, če bi rekel, da sem se poglabljal v naravno in kulturno dediščino andaluzijske prestolnice. V resnici nisem imel pojma, kaj pričakovati, vedel sem le, da moram drugam, toliko bolje, ako na toplo. In še enkrat več se je izkazalo, da je treba poslušati srce, vzgib, da je čas za premik, čas za spremembo, čas, ko se moram postaviti na prvo mesto, ali vsaj na noge.

Mesto po meri človeka

Vem, da bo slišati čudno, a težka skala, ki lomi ramena in te pritiska k tlom, se odkotali že, ko letalo zapušča letališko stezo, komu mar za majhno nevšečnost ali veliko nevarnost, turbulenca je lahko celo zabavna, prav tako naziv Mister Dominko na tabli iz plute, ki jo ob prihodu na letališče v Sevilli visoko nad glavo izteguje sveže obrit in diskretno odišavljen voznik v poslovni obleki. Nobena skrivnost ni, da si bliže cipresam, ko te enkrat začnejo zmerjati z gospodom, ti odpirati vrata in voziti na zadnjih sedežih, a roko na srce, prestar sem za iskanje linij in postaj, kjer je treba prestopati, da bi prišel do svojega hotela. Krožni ogled je minil hitreje, kot bi si želel, med pomarančevci (njihovi plodovi, grenke pomaranče, so se izkazali za popolno sestavino slovite britanske marmelade Keiller's marmalade) ujeto mesto, zgrajeno ali vsaj obnovljeno v dekorativnem slogu mudéjar ali »art mode Han«, mešanici islamskih in krščanskih prvin, pa je vzbujal strahospoštovanje in obljubljal pestrih nekaj dni odklopa. Težko jo je bilo osvojiti, skoraj prevelika je ta Sevilla, nemara tudi zaradi labirintov ulic in pravljičnih hišic, še posebno v četrti Santa Cruz, ki so si na las podobne, domišljije pri izbiranju barv za fasade pa imajo Španci na srečo veliko manj kot Slovenci.

Povsod diši, orientalske vonjave pa ne prihajajo le iz številnih skrbno negovanih vrtov, kamor so muslimanski osvajalci zasadili datljevce, granatna jabolka, rožmarin in lovor, ampak tudi iz barov s tapasi, v katerih lahko ob majhnih prigrizkih in kozarčku rujnega brez slabe vesti preždiš dobršen del dneva. Ko postaneš lačen, je čas za paeljo, značilno špansko jed, čeprav so riž v Španijo v resnici pripeljali Arabci. V Sevilli ne poznajo otožne tišine, seveda gre za dobro vzdušje na prostem »kriviti« tudi številne turiste, v letu 2018 so jih našteli nekaj manj kot tri milijone, deset odstotkov so jih pripeljale luksuzne turistične križarke, ki lahko s Sredozemskega morja in Atlantskega oceana zaplujejo po široki reki Guadalquivir. Ko križark ni v pristanišču, nov inovativni potniški terminal namenjajo razstavam, predstavam, koncertom in zabavam.

Bikoborbe, ne, hvala!

Obsojam bikoborbe, med morbidnim lovljenjem matadorja in bika pa težko zdržim že ob posnetkih, ki jih je sem in tja opaziti na televizijskih programih, ki ponujajo ultimativno špansko zabavo. Skrbno urejen muzej, posvečen takšnemu sproščanju adrenalina na Plazi de Toros, tako brez slabe vesti prezrem. Sprostitev je treba poiskati drugje, si mislim, zagotovo pa ne iščem »fensi« prizorišč, ki jih je najti na bregovih reke Guadalquivir, kjer si ljudje prizadevajo, da bi njihovo telo postalo reliefni zemljevid žil ali so zaradi odrekanj, ki jih narekuje neizprosna visoka moda, videti kot, da so tik pred odpovedjo organov.

Zavijem v bar »1987«, v osemdesetih se je namreč relativno dobro živelo, plesalo. Stene se šibijo pod težo uokvirjenih zvezd, ki so takrat krojile življenja, plešem z Madonno, Princeom, Jasonom Donovanom, Bananaramo, Samantho Fox, Bonnie Tyler in Alasko. Slednja je bila ena od ustanovnih članic španskega kulturnega in umetniškega gibanja La Movida Madrileña, ki je sledilo padcu Francove diktature. Seveda jo slišim prvič, a besedilo pesmi Bailando me prevzame; plesati, piti, z družbo ali brez. Nikogar ne pogrešam, čeprav stojim sam v kotu, tudi zato, ker me vsakih nekaj minut zabave željni vabijo k vrtenju v paru, skušajo začeti pogovor. Nekaj malega besed se je že izmenjalo, večina »poglobljenih« pogovorov pa se je izgubila s prevodom. Naposled vendarle spoznam mladega novinarja, ki tekoče govori angleško, namenjen je v diskoteko nekaj metrov naprej, kjer da se ima zgoditi zabava meseca, a do dveh, ko se zares začne, je še dolga. Pogovor nanese tudi na politiko, na nacionalne napetosti, na Barcelono in Madrid, na mesti, ki vihravo »mladostniško« razposajenost in željo po rajanju pozno v noč preženeta najučinkoviteje. »O tem nerad govorim, tudi zato, ker Katalonija ni edina, ki ne želi biti del ene, velike in svobodne Španije, ki jo je štiri desetletja zagovarjala desna diktatura. Baski se že dolgo borijo za neodvisnost od vlade v Madridu, Valencia bi sprejela svobodno konfederacijo s Katalonijo in Balearskimi otoki, z neodvisnostjo se spogledujemo tudi Andaluzijci. Saj smo priznani kot posebna jezikovna in kulturna skupina, imamo andaluzijsko avtonomno vlado (Junta de Andalucía, op. p.), parlament, izbranega predsednika, posvetovalni svet in druge organe, a vseeno nismo neodvisni! Me razumete?«

Ni vse zlato, kar se sveti

Pred kratkim je bilo v televizijski oddaji Zadnja beseda slišati eno najpreprostejših resnic, ki bi jo želel slišati vsaj pred desetletjem, če ne že prej. »Dokler človek v sebi ne najde in ne prizna tudi senc, nasprotij njegovih največjih vrlin, nikoli v življenju ne bo dosegel ravnovesja, harmonije in sreče!« Vida Žabot je komentirala risanke, ki so nemalokrat tudi krute, a jasno in glasno je povedala, vsaj meni, da sveta in ljudi ne gre slikati zgolj s črno ali belo, še najmanj v ti dve barvi ujeti sebe. Pa se, lovim se sem in tja, sem dober ali zloben, nevreden lepega, težko si oprostim vsakega brezdomca, ki mu nisem pomagal ali sem ob pogledu nanj spremenil smer hoje. Drobnjakarsko da je vse to izpraševanje, kdo sem ali kakšen sem in kam grem? Celo nekaj ženskega? Oprostite, prosim, a vse pogosteje slišim, da tesnoba, pomanjkanje samozavesti hromita tudi nas, »moške«. 

S svojimi dvomi, krizo srednjih let in slabo vestjo ob uživanju v Sevilli ne želim zbujati vašega pomilovanja, drage bralke in spoštovani bralci, ampak opozoriti, da je na strastno potovanje v deželo sonca in upanja treba plačati tudi nekaj davka. Andaluzija namreč še vedno nosi velik del bremena španske finančne krize in sedem tisoč brezdomcev je le vrh ledene gore, od tega v Sevilli približno šesto. Lani je samo Škofijska karitas za njihovo životarjenje namenila približno 800.000 evrov, poroča ABC de Sevilla, vodilni spletni časopis v Andaluziji in Sevilli. Na robu preživetja so tudi zaposleni, urejeni, čisti in trezni, uživati na prostem, na toplem soncu v številnih kavarnah, restavracijah in parkih, tako ne mine brez nenehnega prosjačenja, in pri tem so nekateri zelo izvirni, neposredni, celo kruti, vsaj tako, kot je bilo z njimi življenje. Je zgodba zapostavljenih, pozabljenih in ubogih tudi moja? Zagotovo! Vsi namreč bijemo bitke, o katerih drugi ne vedo prav veliko, in najmanj, kar potrebujemo, so obsojajoči pogledi, brezbrižnost in prezir. Pomagajmo si, če lahko, saj je vendarle praznik, ki utegne biti zaradi pomoči znosnejši.