Črno glavo ponovno uzrem v tematski restavraciji, posvečeni rokoborbam, a njena nagačena podoba na steni izgubi naboj, ostane le mrtva žival. Nauk, da se prvinske moči ne da ujeti, ne glede na trud sistemov, ki usmerjajo živali in ljudi.

Rimska kotlina

Kotlina, obdana z gorami, malce spominja na domačo Ljubljano. Prestolnica avtonomnega območja Aragonije ni tako turistično znamenita, kot so sosednja mesta Barcelona, Madrid, Valencia in Pamplona, a skriva dolgo in pestro zgodovino. Naselitev sega v čas veličine rimskega imperija, ko so Rimljani uspevali v naselbini Caesaraugusta, iz katere izvira tudi ime Zaragoza in kar nekaj rimskih nahajališč v mestu, ki jih je mogoče videti še danes, med njimi Museo del Teatro de Ceasaraugusta, pravi rimski teater. Za njimi so prišli Goti, Muslimani in dinastija Almovaridov, v letu 1118 pa je mesto s pomočjo aragonskega ljudstva osvobodil Alfonso I.

Trmoglavi uporniki

V času Napoleonovih obleganj so prebivalci Zaragoze še enkrat pokazali svojo neustrašnost, saj so se sami uprli francoskim osvajalcem, preživeli prvo obleganje in odbili sovražnike. Dogodek naj bi bil eden izmed prvih v zgodovini, ko so redno vojsko premagali plačani in ulični bojevniki, simbol uspešnega upora pa je postala ženska, Agustina Zaragoza. Legenda pravi, da se je na bojišču ob Portillo Gate znašla kot ljubica artilerijskega polkovnika in njegovega polka, a bojevniki so bili vsi do zadnjega ubiti, preden so izstrelili zadnjo salvo iz topov. Agustina je iz rok umrlega ljubimca pograbila prižgano vžigalico, zanetila strelivo in izstrelila naboje, s tem pa zadala zadnji udarec Francozom. Za svoj dosežek je bila povišana v podpolkovnico, njena zgodba pa je povzeta tudi v znamenitem filmu Agustina de Aragón. A slavje ni trajalo dolgo, Zaragoza je klonila med drugim obleganjem, od 100.000 prebivalcev naj bi jih ostalo le 12.000.

Obetajoča prihodnost

Število meščanov vztrajno raste, trenutno naj bi jih bilo nekaj več kot 700.000, kar Zaragozo postavlja na peto mesto največjih v državi. Razmere za razvoj prebivalstva so precej ugodne, v bližini je nekaj večjih tovarn, ki zaposlujejo velik delež ljudi, priznana univerza z dolgo tradicijo in sklopi neprofitnih stanovanj, namenjenih mladim. Soseske so urejene, stanovanja velika in sodobna, notranji atrij okrona pravcat skupni bazen. V mestu je opaziti napredek, premišljeno ureditev in mišljenje, ki vsaj malo upošteva ljudi. Prebivalci so zadovoljni, mladi se sicer spogledujejo s tujino, a se vračajo, v zavetje domačnosti in poznanih obrazov.

Glasni večeri

Dogajanja ne manjka, četrti napolnjujejo tapas bari, klubi in vrsta nočnih lokalov, kjer se zabava začne šele po polnoči. Druženje ni rezervirano le za mlajše, med znanci in prijatelji so običajna srečanja ob dobri hrani in pijači, ki se zavlečejo pozno v noč. Opazim povezanost in medsebojno naklonjenost, radodarne poljube in objeme med požirki gintonika, pijače, ki je trenutno najbolj modna. V mestu je čutiti urban utrip, sama žal zamudim festival grafitov, ki kmalu po mojem odhodu zapolnijo prazne utrujene fasade. Sobotno in nedeljsko brezdelje si človek hitro zapolni z obiskom tržnice, bodisi s ponudbo hrane bodisi vinilnih plošč, naključnim obiskom koncerta in obvezno črno kavo z ledom. Pravim ledom, ki zdrži še tako dolgo posedanje ob kozarcu. Glasbenih dogodkov ne manjka, zelo živa je alternativna scena, z vrsto stilov za sladokusce, ki ne marajo radijskih popevk.

Nebeške dolžnosti

Glavna znamenitost mesta je Basílica del Pilar, ogromna svetinja religiji, ki je v mestu in državi še kako živa. Baziliko prek trga gleda še ena pomembna cerkev, La Seo de Zaragoza, romanska stavba s čudovitim stolpom, skupaj z muslimansko palačo Aljafería tvorijo Mudéjar Architecture of Aragon, sklop spomenikov pod Unescovo zaščito. Osrednji praznik v mestu, Fiestas del Pilar, poteka kar devet dni, z vrhuncem 12. oktobra, na dan, posvečen špansko govorečim prebivalcem sveta. Priprave potekajo že prej, na septembrsko sobotno popoldne naletimo na vajo za sveto procesijo, ki nase opozarja z zavidljivim bobnarskim odredom in silno počasnostjo. Svetosti pač ne gre prehitevati.

Vladavina jote

Kulturna posebnost je vsekakor jota de aragon, tradicionalna zvrst glasbe, ki jo spremlja tudi ples. Izvirala naj bi prav iz Aragonije, poznajo pa jo tudi v drugih regijah, na primer Galiciji, Kataloniji in še kje. Tričetrtinski oziroma šestosminski ritem spremljajo kitare, bandurije, lutnje, posebne orglice in bobni, tudi kastanjete v rokah plesalcev. Teme pesmi se povečini vrtijo okrog ljubezni do pokrajine, države ali religije, jota de aragon na primer je najbolj poznan izraz aragonske folklore. Jota ne obstaja le v klasični obliki, sodobni avtorji se močno trudijo, da bi jo uspešno prenesli v prihodnost. Sama si ogledam sodobnejšo predstavo izpod rok znanega španskega plesalca Miguela Angela Berna in njegove ekipe. Predstava me očara, čeprav vsebuje netradicionalne elemente, kot je na primer violina, v njej uzrem Španijo, ki ustreza stereotipnim predstavam. Petje, ples in ritem, z intenzivnim nabojem, ki ga sever težko izrazi.

Znameniti slikar

Drugi največji kulturni izvozni artikel je vsekakor slikar Francisco José de Goya y Lucientes, veliki romantični mojster portretov, znan po izzivalnem portretu Gole Maje (slika je sicer na ogled v madridskem Pradu). Umetnik se je rodil v kraju Fuendetodos, vasi blizu Zaragoze, zato mu je mesto posvetilo muzej, Museo Goya Coleccion Ibercaja. V vrsti umetnin je največja freska na stropu osrednje bazilike, prvo večje Goyevo delo po njegovi vrnitvi iz Italije. Obiskovalec lahko občuduje romantično igro svetlobe in zametke tehnike chiaroscuro, ki je kasneje kraljevala na njegovih slikah.

Grozeči bik

Čisto prva kulturna izmenjava, ki jo doživim v Zaragozi, je obisk lokala zraven prostora, ki spominja na poročno dvorano. V resnici je to prostor, v katerem potekajo maše, te povečini obiskujejo Romi, potomci generacij, priseljenih od kdo ve kod. Pridiga ne poteka v tišini, temveč jo napolnjujejo čustveno nabiti vzkliki in pesmi, ki spominjajo na andaluzijsko petje. Posebnost, ki greni življenje prebivalcem nad svetim prostorom, meni pa odpre pogled v pregovorni španski žar. Tradicionalna krščanska vzgoja je precej prepletena s fašistično ideologijo, ki se v Španiji skriva pod masko nacionalizma. Izvem, da obešene španske zastave in rutice, ki jih mladi fantje nosijo okoli zapestij, nimajo športnih ali podobnih konotacij, temveč izražajo zavedno pripadnost Francovi zapuščini, ki je še kako živa. Nacionalizem je torej rezerviran za višje razrede oziroma tiste, ki se z njimi identificirajo. Bikoborbe, sovraštvo do migrantov in odklon do upornih Kataloncev so skupna značilnost tistih, ki v Španiji vidijo nekdanje kraljestvo obilja, svojega mišljenja prav nič ne skrivajo, nasprotno, nanj so celo ponosni. Veliki črni bik, ki popotnika spremlja ob avtocesti, tako kmalu dobi drugačno, bolj grozečo podobo.