»Ddiwrnod da, dober dan,« me je po valižansko pozdravila Elizabeta pred vrstno hišo nevpadljivega mesteca. »Kljub pomanjkanju turističnih znamenitosti v okolici dobimo kar nekaj gostov, a Slovenca še ni bilo med njimi!« med razkazovanjem sobe pove gostiteljica. Z možem na eni izmed spletnih platform priložnostno oddajata sobo odraslega sina, ki se le še občasno vrne na obisk. Včasih kakšnega gostita tudi brezplačno, še posebno motoriste. Oba sta namreč lastnika motociklov in vsako poletje nekaj tednov preživita na cesti. »Vse do Turčije sva se že odpravila in tudi v Sloveniji sva bila nekajkrat, vsakič žal le nekaj dni.«

Žlica namesto zaročnega prstana

Pravi čaj je tod priljubljen prav tako kot v Angliji in ne spodobi se ga odkloniti, še posebno ker je to priložnost za klepet ter okušanje tradicionalnih kolačkov! S temi se je izkazala tudi Elizabeta. Ob dolgem popoldanskem druženju sem spoznal, da znajo Valižani ceniti bogato narodno dediščino, zlasti so ponosni na tradicionalno petje ob spremljavi harfe. Eden njihovih prepoznavnih simbolov so narcise, ki si jih pripenjajo na obleko 1. marca, na dan valižanskega zavetnika svetega Davida. Za nacionalni šport velja ragbi, prav tako priljubljen pa je tudi nogomet. Domačini so bili nekoč znani po izdelovanju lesenih ljubezenskih žlic, ki so danes predvsem izviren spominek. V 17. stoletju so jih najrevnejši uporabljali kot zaročni prstan: ženin je izdelal bodoči ženi ljubezensko žlico, na katero je vrezal različne simbole: keltski vozel za dolgo ljubezen, ključavnico za varnost, podkev za srečo, žogico v zibki za otroke ... Tradicionalne ljubezenske žlice so izdelane iz enega kosa lesa in so prava rezbarska umetnija.

Valižani so ohranili tudi starodavni jezik, ki spada v skupino keltskih jezikov. Na skrajnem severozahodu je to prvi jezik sporazumevanja, medtem ko drugod prevladuje angleščina. Valižanščino govori le petina domačinov, čeprav si močno prizadevajo za njeno ohranitev. Za tujca je popolnoma nerazumljiva, saj sem imel prve dni težave že z razumevanjem njihove angleščine, ki poleg neobičajnega naglaševanja vsebuje tudi valižanske besede.

Kjer so okronali princa Charlesa

Wales, dežela ob jugozahodni obali Britanskega otoka, je nekoč doživljal razcvet zaradi bogatih zalog železove rude in premoga. Rudniki so danes večinoma zaprti, na čas industrializacije pa spominjajo muzeji in nekaj privlačnih železniških prog, po katerih še vedno sopihajo parne lokomotive. Njihov dim me je spominjal na valižanski simbol – rdečega zmaja. Opažal sem ga vsepovsod, tako na valižanski zastavi kot na številnih spominkih. Za okoli tri milijone domačinov je znak suverenosti. Boj med rdečim in belim zmajem, v katerem zmaga rdeči, je prispodoba zmage Keltov nad Anglosasi. Ti so klicali prvotne prebivalce Wealeas (tujci) in od tod ime za Wales, medtem ko Valižani sebe imenujejo »compatriots« – vojaki, pokrajino pa Cymru – dežela vojakov.

Na burno preteklost spominja nekaj sto gradov. Enega najmogočnejših sem občudoval v mestu Caernarforn. V 13. stoletju ga je postavil kralj Edward I. Toda ko je njegova rodbina izumrla, so posestva pripadla angleški kroni in tako je angleški prestolonaslednik dobil naziv valižanski princ. Prav na tem gradu je bil leta 1969 za valižanskega princa okronan Charles.

Povezave s Slovenijo

Med potepanjem po mestu me je na pločniku presenetil mozaik, poln slovenskih simbolov! Mimoidoči mi niso znali razložiti, kaj naj bi predstavljal. Na turističnem uradu pa so pojasnili, da so ga izdelali domači srednješolci leta 2004 ob širitvi Evropske unije. V počastitev dogodka so naredili mozaike s simboli na novo sprejetih članic. Slovenije sicer niso obiskali, so pa navezali stike z nekaterimi našimi šolami in tako izvedeli za slovenske posebnosti in jih ovekovečili po svoje. S Slovenijo je bolj povezana valižanska kiparka Gail C. Morris, ki prihaja s tega konca Walesa. Že nekaj desetletij ustvarja na območju Istre, kjer je našla tudi svoj drugi dom. Do konca junija si lahko ogledate razstavo njenih del v Mestni galeriji Piran.

Čez viseči most na največji otok

Caernarforn se ponaša z razgledom na največji valižanski otok Ynys Mon (angleško Anglesey). Nekoč je bil pomembno kmetijsko območje, zdaj pa je znan po pristanišču Caergybi (Holyhead), povezavi z Irsko. Otok so leta 1826 povezali z visečim mostom, enim prvih takšnih na svetu. Po večkratni obnovi ga uporabljajo še danes. Zanimiva je bila gradnja, saj so ga morali zgraditi dovolj visoko, da so lahko pod njim še vedno plule velike ladje tudi ob največji plimi. Med večletno gradnjo namreč niso dovolili postavitve gradbenih odrov, saj bi s tem ovirali ladijski promet, zato so najprej postavili  na obeh bregovih stolpa ter ju povezali s šestnajstimi jeklenimi pletenicami in nanje obesili železno konstrukcijo. Leta 1850 so v neposredni bližini zgradili še železniški most, po katerem danes poteka tudi glavnina cestnega prometa. Dobrih trideset kilometrov dolg otok je pretežno raven. Ponaša se z nekaj peščenimi obalami in več naravnimi zaščitenimi območji. Pohodnikom je na voljo veliko pešpoti. Najdaljša je dolga več kot sto kilometrov in spremlja večino otoške obale. Vodi tudi skozi vas, ki se ponaša z najdaljšim krajevnim imenom v Evropi. Ima kar 58 črk: Llanfairpwllgwyngyllgogerychwyrndrobwllllantysiliogogogoch, kar pomeni Cerkev svete Marije, obdana z lesko, poleg deročega vodnega vrtinca pri rdeči jami sv. Tsilija. V vsakdanji uporabi je k sreči le njegova močno skrajšana različica Llanfairpwll. Ime je mogoče videti zapisano le na železniški postaji, turistom pa podjetni domačini v potni list odtisnejo žig s krajevnim imenom.

Najstarejša lokomotiva na svetu

Wales se ponaša s slikovitimi progami, med katerimi je najbolj zanimiva Ffestiniog Railway, ki povezuje pristanišče Porthmadog z nekdanjim rudarskim središčem Blaenau Ffestiniog. Je ena najstarejših na svetu, saj so začeli voziti po njej že daljnega leta 1836. V preteklem stoletju je postajala vse manj dobičkonosna, a so jo zaradi zanimanja turistov ohranili. Vlak s parno lokomotivo danes prevozi nekaj več kot dvajset kilometrov dolgo pot v dobri uri. Med nostalgičnim potovanjem sem lahko občudoval gorske vrhove, gozdove in travnike narodnega parka Snowdonia. Tako kot drugod v Veliki Britaniji tudi v Porthmadogu ohranjajo staro železniško progo predvsem s pomočjo prostovoljcev. Podjetje Rheilffordd-Ffestiniog Railway, ki upravlja železnico, ima v svoji zbirki tudi najstarejšo delujočo parno lokomotivo na svetu, Prince.

Na tem koncu Walesa je zanimiva še gorska zobata železnica Snowdon Mountain Railway, ki je speljana pod najvišji valižanski vrh Snowdon (1085 m). Manj kot uro dolga vožnja je privlačna predvsem zaradi strmega naklona, potniki pa so na vrhu nagrajeni še z lepimi razgledi na okoliške vrhove in jezera, v lepem vremenu pa je mogoče videti celo Irsko. Na vrhu si lahko odpočijete v razgledni restavraciji. Zaradi lahkega dostopa in mikavne lege je goro obiskalo že več kot 12 milijonov ljubiteljev planin! Nekateri se odločijo za hojo, drugi za vlak, veliko pa jih izbere le vožnjo v eno smer.