Na daljnem severu Evrope na Laponskem v finskem mestu Rovaniemi uradno že od leta 1985 biva Božiček. Kdor ne verjame v dobrega moža, Dedka Mraza ali kakor koli mu že pravimo, naj ne pričakuje daril, z nasmeškom pomenljivo pravi kolegica soimenjakinja in prav ima. Decembra v te predele znotraj arktičnega kroga, ki so večino leta zasneženi, pripotujejo številne družine in posamezniki z vsega sveta, da bi se iz oči v oči srečali z vsemogočnim bradačem v rdeče-beli opravi.

Obisk Božička in njegovih domačih postojank nikakor ni poceni. Avtorica tega članka je za pičle tri dni doživetja zimske pravljice skupaj z družinskimi člani pridno varčevala približno leto dni, saj le osnovni stroški za eno osebo krepko presegajo tisočaka. Za občutek, koliko denarja je poleg tega še treba imeti v denarnici: za dva kozarčka vroče čokolade povprečnega okusa iz avtomata v Santa Parku (Božičkovem parku) je treba odšteti sedem evrov; sicer izjemno okusna sočna srednje velika pica margerita v središču Rovaniemija je stala 14,50 evra, za dva srednje velika burgerja z vrečko pečenega krompirja v Santa Claus Village (Božičkovi vasi) pa smo plačali 17,80 evra. 

Lov na severni sij

Takoj po pristanku na majhnem letališču Rovaniemi so prišli na račun ljubitelji snega, saj je prekrival tako večino pristajalne ploščadi kot ceste. Prve snežinke začno padati že septembra in vztrajno poplesujejo po nebu vse do sredine marca. Včasih, sicer redko, se zgodi, da sneg skoraj popolnoma izgine sredi novembra, vedo povedati domačini, a se hitro vrne. Med čakanjem prtljage je nekatere presenetil velikanski oglas za restavracijo, v kateri ponujajo specialiteti – file divjega medveda in jelena. »Morda tam pristanejo tisti, ki se v Božičkovi vpregi ne izkažejo najbolje,« je sopotnik šepnil družici, da ga ne bi slišali otroci. 

Po prihodu v hotel je sledil prvi izlet iz mesta, lov na znameniti severni sij, imenovan tudi aurora borealis. Sredi zasneženega gozda v popolni temi, preoblečeni v kombinezone, ki ščitijo tudi pred temperaturo –30 stopinj Celzija, smo hrepeneče zrli v nebo, a ga nismo dočakali. Vsaj ne prvi dan. Po besedah vodnika so bile temperature prenizke, saj so segale le nekaj stopinj pod ničlo, kar je za to obdobje nadpovprečno toplo, pa tudi nebo je bilo premalo jasno. Kljub temu smo preživeli čudovit večer ob zakurjenem ognju, nad katerim so otroci in starejši pekli penice ter se pogreli s tipičnim, zelo okusnim rdečim čajem. V njem so zmlete različne divje jagode, ki jih Finci nabirajo avgusta v svojih gozdovih; ti se razprostirajo po neskončni ravnini ob številnih jezerih, ki jih je na Finskem več kot 55.000.

Preberite še: Princ Harry se je letos našemil v Božička 

Hard Rock Hallelujah!

Naslednji dan okoli 10. ure, ko se je šele počasi začelo daniti, smo v središču Rovaniemija prečkali trg s stolpom, vse od leta 2006 imenovan po lokalni heavy metal skupini Lordi. Ta je namreč prav tistega leta zmagala na Pesmi Evrovizije z odmevnim nastopom v komično zastrašujočih maskah in udarno pesmijo Hard Rock Hallelujah; njeni člani so po tem uspehu dobili še naziv častnih meščanov mesta Rovaniemi. Med našim sprehodom po ulicah, na katerih ni bilo pretirane gneče, so s ceste ves čas prihajali zvoki, ki nastajajo ob zanesljivem zaviranju štirikolesnikov v snežnih razmerah. Na stojnicah ob okrašenih in osvetljenih smrečicah, nanizanih okoli uličnih svetilk, so trgovci ponujali tipične spominke – kape v obliki glav haskijev in jelenov pa usnjene in volnene izdelke. Ledene skulpture v obliki stolov, klopi in miz se na prostem brez težav ohranijo, saj temperatura večji del leta redko pade pod 0 stopinj. 

V vpregi haskijev vodi alfa samica

Okoli 14. ure, ko se v Rovaniemiju pozimi spet začne mračiti, smo odšli do farme haskijev, ki so poleg jelenov nepogrešljivi sopotniki v vožnji s sanmi. Ta način prevažanja sploh ni tako zahteven, kot se morda komu zdi, saj le stopiš na zadnji del sani, na vrhu se jih oprimeš z obema rokama in psi – pri nas so bili po štirje, lahko jih je več – te že začno navdušeno vleči. Pred tem tulijo in nestrpno lajajo, kot bi komaj čakali, da se poženejo po zasneženi pokrajini. Kadar je v karavani sani tvoja skupina haskijev prehitra in obstaja možnost trka, stopiš na leseno prečko in jih tako upočasniš. Po besedah mlade vodnice domačinke, ki nas je spremljala na motornih saneh, so psi vpreženi tako, da je vodilna skoraj vedno alfa samica. Po adrenalinski vožnji smo se v prijetno topli koči, osvetljeni s svetilkami z jelenovimi rogovi in usnjem s tipičnimi laponskimi ornamenti, z veseljem spet pogreli s tradicionalnim čajem in posladkali s cimetovimi piškoti. 

Srečanje z Božičkom

Zadnji dan pred vrnitvijo v deželico na sončni strani Alp smo se z avtobusom podali še do Božičkovega parka in nekaj kilometrov oddaljene ogromne Božičkove vasice. V prvem uživajo predvsem najmlajši, saj so med drugim na voljo vožnja z vlakcem po sobah pomočnikov dobrega moža, delavnice s škrati, na katerih je mogoče okraševati piškote, izdelovati voščilnice, zapisati ali narisati največje srčne in materialne želje ipd. Lepo doživetje je prinesel ogled sobe z ledenimi skulpturami avtohtonih polarnih živali od volkov, lisic in medvedov do sov. Za zaščito pred mrazom ti pri vhodu ponudijo elegantno ogrinjalo v smetanovi barvi. 

Božičkovo vasico si v nasprotju z Božičkovim parkom še v treh urah težko v celoti ogledaš, saj je velikanska. Najprej smo se podali do pisarne, kjer je treba na srečanje z dobrim možem čakati v vrsti najmanj pol ure. Njegova škratinja je vsako družino oziroma skupino vprašala, od kod je, in že si se kot po tekočem traku znašel pred Njim, sedečem na starinsko oblikovanem stolu. Nam, ki nismo bili več rosno mladi, je z mirnostjo in spokojnostjo v glasu namenil pozdrav »Ahoj«. To je bila vsa komunikacija, poleg pomahljaja. Morda so Slovenijo pomešali s Češko ali Slovaško, kdo bi vedel; Božičku pač ne gre zameriti. Nekajsekundno srečanje posnamejo in fotografirajo, kar lahko ob plačilu dobiš za spomin takoj ali pa si pozneje malce dražje naložiš s spleta za 45 evrov. V Božičkovi vasi je mogoče opraviti najrazličnejše nakupe in vse cene vendarle ne gredo v nebo; denimo v outletu znane finske znamke Iittala so določeni kosi za nekaj evrov cenejši kot v Sloveniji. 

Pravi dobri mož živi na gori

Resnici na ljubo je treba povedati, da pravi Božiček, finsko joulupukki, ne biva v opisani vasi, temveč na 468 metrov visoki gori Korvatunturi, o čemer priča tudi najstarejše ljudsko izročilo. Gora je na meji med Finsko in Rusijo in ima tri vrhove, njena oblika pa z ene od strani spominja na velikansko uho, zato naj bi slišala želje otrok z vsega sveta. Na Korvatunturiju je po legendi tudi prava Božičkova delavnica igrač, ki jih pomagajo izdelovati škratje. Gora je še danes precej nedostopna in verjetno tudi zato ni bila izbrana za turistični cilj. 

Kdor je gledal črnohumorno obarvan finsko-ameriški film Dedek Mraz naprodaj (Rare Exports) iz leta 2010, verjetno pozna izvorno temnejšo plat joulupukkija, kar v prevodu pomeni božična koza, torej mitološki lik z rogovi; ta predvsem odnaša oziroma kaznuje poredne otroke. Američani so bili prvi, ki so nadnaravno, pretežno strašljivo bitje iz teme v prejšnjem stoletju spremenili v debelušnega radodarnega dobrodušneža s kokakolo v roki in ta podoba se je skupaj z bajnimi zaslužki vseh industrij, ki so povezane z njim, obdržala vse do današnjih dni. 

In vendar ga je ujela

Že res, da klasičnega severnega sija, ki nebo najpogosteje obarva v zelenih odtenkih, med tridnevnim obiskom finskega dela Laponske na lastne oči nismo videli, a nam je na pomoč priskočila tehnologija. Ta ga je namreč ujela povsem zadovoljivo – prvič ob reki Ounaskoski in drugič prav nad Božičkovo vasjo. Namreč, fotoaparat lahko včasih magnetno delovanje aurore borealis zazna na fotografiji, čeprav tega s prostim očesom ne vidimo. Tako smo na nebu presrečni ujeli celo izjemno redke belo sive lise severnega sija. V kombinaciji z gosto padajočimi snežinkami si lepšega slovesa od krajev znotraj finskega severnega tečajnika nismo mogli želeti, saj so čudoviti – z Božičkom ali brez njega.