Ko je irski pisec Bram Stoker leta 1897, torej pred več kot 120 leti, napisal grozljivko o Drakuli, izmišljeni osebi, ki je postala najslavnejši vampir vseh časov, najbrž še zdaleč ni slutil, da bodo po njegovi knjigi – razvrščajo jo v več literarnih žanrov, med drugim v vampirsko literaturo, med srhljivke, h gotskemu romanu in v invazijsko literaturo – zaživele tako številne filmske adaptacije in animacije kot tudi literarna dela in glasbene spremljave. Pa vendar se je zgodilo prav to in najbolj slavnega nesmrtnika, pred katerim trepetajo vsi, ko zaide sonce, danes poznajo skorajda po vsej zemeljski obli. Toda Stokerjeve literarne klasike zagotovo nikoli ne bi bilo, če pisca ne bi navdihnila zgodba o transilvanskem vladarju Vladu III. Tepešu (1431–1476), ki je bil znan tudi kot Vlad Nabadalec ali Vlad Dracul. Bil je knez Vlaške in velja za romunskega narodnega heroja zaradi boja proti turškim osvajalcem.

Bodi priden ali pa pride Drakula pote!

Vlad je večino mladosti kot talec preživel v ujetništvu pri otomanskem cesarju. Leta 1448 so ga Otomani postavili na prestol Vlaške, da bi prek njega vladali Romuniji, a se jim je hitro uprl in pobegnil v krščanski samostan. Čez dve leti se je vrnil na svoj prestol in v imenu krščanstva začel sveto vojno, da bi obranil Evropo pred Turki. Kot pravijo zgodovinski viri, se je nekaj časa boril tudi v Bosni. Znan je postal po izjemni krutosti, tako do sovražnika kot neposlušnega ljudstva, ki mu je vladal. Njegov zaščitni znak je bilo natikanje žrtev na kol, kjer jih je nabodene pustil počasi umirati. Pil naj bi tudi človeško kri. Med vladavino naj bi pobil več kot 40.000 sovražnikov, izdajalcev in trgovcev brez časti. Umrl je v boju s Turki, star 45 let. Turki so mu odsekali glavo, jo shranili v medu in jo kot trofejo poslali sultanu. Knjige s pripovedmi o Vladovih krutih dejanjih so bile prve uspešnice na nemško govorečih ozemljih. Vlad Tepeš je vzhodnoromunskim otrokom poznan kot ustrahovalec, saj so jih vzgajali s svarilom: »Bodi priden ali pa pride Drakula pote!«

In kakšna je pravzaprav povezava med Vladom III. Tepešem in Drakulo? V romunščini »dracul« pomeni zmaja in celo hudiča, zelo verjetno pa so ta vzdevek dobili pogumni romunski bojevniki med 14. in 19. stoletjem ter vitezi Zmajevega reda. Med te je spadal tudi oče Vlada III. Tepeša, ki so ga klicali Vlad Dracul in ki je leta 1442, potem ko so Ogri premagali Turke, izgubil transilvanski prestol. V večletnih vojnah si je Vlad Dracul poskušal prestol znova priboriti, njegovo delo pa je nadaljeval Vlad III. Tepeš. Njegov oče je nosil ime Vlad Dracul, torej Vlad Zmaj, njegovega sina pa so že kot otroka poimenovali Draculae, kar v romunščini pomeni majhen zmaj. Ime Drakula torej v dobesednem prevodu pomeni majhen zmaj oziroma zmajček. Resnični prototip literarne osebe ima s knjižnim junakom Brama Stokerja bore malo skupnega. In če se morebiti sprašujete, kdo je spremenil Drakulo v vampirja in ali je bil on prvi vampir, naj vas potolažimo – na neodgovorjeno vprašanje nima razlage niti roman Brama Stokerja.

Krvavi zrezki in krsta z Drakulo

Lahko pa zato v Transilvaniji spoznate vsaj nekaj drobcev življenja zgodovinske osebnosti Vlada III. Tepeša. Odkrivati sem jih začela v Sighișoari, njegovem rojstnem kraju in brez dvoma enem najlepših transilvanskih mestec, ki se s svojo čudovito srednjeveško obleko dviga na gričevnati vzpetini ob reki Târnava Mare in je vpisano na Unescov seznam kulturne dediščine. Že ko se skozi debela obzidna vrata približuješ središču mesteca, je mogoče začutiti njegov družabni utrip in živahni značaj. Pa vendar je večina poti, ki se prepletajo med srednjeveškimi ulicami, po katerih so zasajeni mestni stolpi, cerkve, trgovinice in kavarne – zaradi česar so naravnost ustvarjene za raziskovanje, posedanje in uživanje – usmerjenih prav proti rumeni stavbi, kjer se je rodil Vlad III. Tepeš. Danes v stavbi domuje restavracija, kjer so med turisti še zlasti priljubljeni krvavi zrezki, v zgornjem nadstropju pa si je za nekaj romunskih levov – govorimo seveda o denarni valuti, da ne bo pomote – mogoče ogledati Drakulovo bivališče. Obisk se največkrat začne s prestrašenimi kriki ob gromozanskem pajku in visečih mrežah, ki pozdravljajo turiste, zatem pa ob pozdravu grofa Drakule, ki se v soju rdeče svetlobe kar naenkrat dvigne iz krste …

Pa vendar je Sighișoara še veliko več: slovi namreč po dobro ohranjenem mestnem obzidju in številnih stolpih – med drugim boste tu našli čevljarskega, krojaškega in mesarskega, med katerimi je nekaj posebnega kar 64 metrov visok urni stolp. V mestu je mogoče našteti več kot 160 stavb, ki so stare več kot tristo let, zato je priložnosti za raziskovanje tega Unescovega bisera zagotovo dovolj. Kaj lahko naredi v turizmu dobra zgodba, je še bolj kot v Sighișoari mogoče spoznati ob svetovno znani graščini Bran, ki jo javnosti predstavljajo kot Drakulov grad. Graščino so 1. junija 2009 odprli za javnost kot prvi zasebni muzej v Romuniji. Lastniki – potomci plemiških družin Holzhausen in Sandhofer – so objekt obnovili, na novo opremili z restavriranim pohištvom in drugo opremo, s čimer je Bran postal največja znamenitost v državi. Prav vsi, ki potujejo v Romunijo, namreč hočejo videti tudi slavni grad zloglasnega grofa Drakule. Če povem po pravici, je bilo to zame eno največjih razočaranj potepanja po tej 21-milijonski državi. Grad je namreč le mimobežno povezan z Vladom Tepešem, Stokerjev opis Drakulovega izmišljenega gradu pa Branu sploh ni podoben. In v njem boste o Drakuli izvedeli zelo malo, saj v njem živi muzej, posvečen prikazu umetnosti in pohištva, ki ga je zbirala romunska kraljica Marija. Še dobro, da je na dnu hriba majhen muzejski park na prostem, ki prikazuje tradicionalne romunske kmečke strukture (hiše, hleve in podobno) iz vse države ter je mogoče kupiti nekaj najboljših dobrot romunskega podeželja v državi.

Pozabite na Drakulo! Mar res?

Ni kaj, Drakula očitno ostaja romunski turistični produkt številka ena, pri čemer se zdi, da ne domačinov in ne množic, ki se v Transilvanijo zgrinjajo raziskovat poti nesmrtnega grofa, ne moti nedoslednost povezav med Vladom III. Tepešem in grofom teme, ki išče človeško kri. Vendar pa Romunija ponuja mnogo več: ta zanimiva vzhodnoevropska država, o kateri imamo še vedno veliko stereotipov in predsodkov, namreč navdušuje tudi s samostani, gradovi, palačami, parki, prelepo naravo ter zgodovinsko in kulturno pomembnimi mesti. Tu je, na primer, doma rudnik soli v Turdi, ki ga je Business Insider razglasil za najlepši podzemni kraj na svetu. Hiša ljudstva, ki jo je v Bukarešti dal zgraditi romunski diktator Ceaușescu, je druga največja upravna stavba na svetu in pusti obiskovalca odprtih ust zaradi razkošja brez primere. In tu so še nepozabni spektakularni razgledi s ceste Transfagarašan, kjer so pred natančno desetletjem posneli eno od nadaljevanj za znano britansko TV-oddajo Top Gear ter cesto označili za eno najslikovitejših na svetu. A o tem kdaj drugič.