Alpinisti so ga osvojili šele leta 1800, med prvimi pa je bil tudi slovenski gornik Valentin Stanič. Med pohodniki, ki si za cilj izberejo slikoviti gorski vrh, je tudi danes kar precej Slovencev. A običajno dvodnevni vzpon, ki zahteva tudi do šest ur hoje, ni ravno za priložnostne gorske obiskovalce. Vseeno lahko vsakdo občuduje visoki vrh s prvovrstnih razglednih točk. Dostop do njih je namreč mogoč po eni izmed najprivlačnejših evropskih gorskih cest Hochalpenstrasse, ki je speljana čez najvišji cestni prelaz v Avstriji. Cesta elegantno premaga razgledno golo sedlo skozi kratek predor Hochtor na višini 2504 metrov. 

Prigrizki preženejo strah

Na travnatih pobočjih ob eni izmed razglednih točk me je presenečalo nekaj ne ravno planinsko napravljenih posameznikov. Z vrečko prigrizkov v rokah so postopali, kot bi nekaj iskali. Najbližjemu dekletu se je opletanje in šumenje z vrečko arašidov očitno izplačalo, saj je nasmejano obmirovala. Izpod velike skale je previdno pokukalo nekaj rjavega. Čokata postava v velikosti rejenega zajca je zastrigla s kratkimi ušesi, se razgledala naokoli in ko v mirujočem dekletu ni zaznala nevarnosti, se je počasi približala. »Svizec!« je vzkliknil deček na bližnji poti in žival je v trenutku izginila v luknji. A vrečka s prigrizki je očitno mikavnejša in čez kakšno minuto je svizec spet pokukal na plan ter se počasi približal mirujoči postavi, ki je v rokah držala poslastico. Tokrat ga ni nič vznemirilo in s taco je vešče vzel arašid ter ga brez strahu poglodal. 

Svizci so mnogim žal znani le kot neutrudni zavijalci čokolade v eni izmed odmevnih reklam. Na višje ležečih travnatih pobočjih ob cesti pa jih je mogoče občudovati res od blizu. Na ljudi in cestni promet so se tod tako navadili, da nanje opozarjajo celo prometni znaki. Za bližnje srečanje je vseeno dobro imeti s seboj kakšen čim bolj naraven prigrizek (semena, oreščki) in nekaj potrpežljivosti. Poleg svizcev je mogoče z malo sreče videti še druge gorske živali in številne cvetlice. Nič čudnega, saj je območje del narodnega parka v pogorju Visoke Ture. 

Razgled za cesarja

Svizci seveda niso glavni cilj večine obiskovalcev, ki se od maja do novembra v vsakem lepem dnevu množično podajajo na dobrih petdeset kilometrov dolgo gorsko cesto. Ta s prelazom povezuje Solnograško in Koroško. V oblačnem ali celo deževnem vremenu obisk nima smisla, saj boste prikrajšani za enkratne razglede, ki segajo na številne gorske vrhove. Razlog več za skrbno načrtovanje poti je še cestnina, ki znaša kar 38 evrov za osebni avtomobil. 

Pogledi na gorske vrhove in številne slapove se začnejo odstirati nekje od kraja Winklern. Razmeroma široka dolina je videti kot urejen park: vrstijo se pokošeni travniki in slikovite domačije, cesto pa nekaj časa spremlja kolesarska steza. Večina kolesarjev jo ignorira, saj je bolj adrenalinsko hitenje po cesti. Kmalu za krajem Heiligenblut (Sveta kri) z izstopajočo gotsko cerkvijo se v ozadju počasi pojavi težko pričakovana koničasta gora. Za cestninsko postajo se po nekaj ovinkih presenetljivo prikaže krožišče, v katerem slepi odcep vodi do osem kilometrov oddaljene razgledne točke Franz Jozefs Hohe (Višavje Franca Jožefa). Razgledna ploščad z veliko, a dobrodošlo brezplačno garažno hišo je pravzaprav za mnoge glavni cilj, poimenovana pa je po avstrijskem cesarju. Od tod se ponujajo najlepši neovirani razgledi na mogočno steno z vrhom Velikega Kleka. Dolino spodaj zapolnjuje manjše jezero, ki nastaja kot posledica taljenja ledu enega zadnjih večjih ledenikov v Avstriji. 

Ledenik je vse manjši

Ob zgraditvi ceste pred dobrim stoletjem je ledenik segal prav do razgledne ploščadi, zato so z nje speljali kratko, a strmo vzpenjačo, ki je omogočala preprost obisk ledenega prostranstva. Toda v zadnjih desetletjih se je ledenik tako skrčil, da je treba do njega hoditi več kot uro! Ime ledenika Pasterze je popačenka imena Pastirci in je slovenskega izvora. Ohranilo se je kot spomin na pašniško planino, ki jo je med zadnjo malo ledeno dobo prekril led. Mimo skrčenega ledenika vodi tudi ena izmed poti na Veliki Klek. Ker je tura zahtevna, se je je priporočljivo lotiti z gorskim vodnikom, najugodnejše razmere za hojo pa so poleti. Na tej višini tudi v tem času nikoli ni pretirano vroče. 

Ob razgledni ploščadi sta urejena muzej, posvečen prelazu, in restavracija s prenočišči, nad njo pa se dviguje zastekljen miniaturni razgledni stolp. V mirnejšem okolju in z nekoliko nižjimi cenami se je mogoče okrepčati še v nekaj gorskih postojankah ob cesti. Ena prijetnejših je v les odeta gostilna Schoneck. Sicer se ne ponaša s tako spektakularnimi razgledi kot razgledna ploščad, toda podjetna lastnika sta nadvse prizadevna in postrežeta z okusnimi jedmi. Poleg suhih mesnin in sirov si posebno pohvalo zasluži jabolčni zavitek v vaniljevi kremi! 

Brez konca ovinkov

Gorska cesta je v poletnih mesecih odprta od 5.30 do 21. ure. V lepih dneh se po njej pogosto že navsezgodaj zjutraj valijo cele kolone avtomobilov in motoristov, kar nekaj pa je tudi avtobusov in kolesarjev. Ti so med spustom prav predrzni in najhitrejši prehitevajo celo motorna vozila. Med temi so pogosto dragi športni avtomobili ali pa starodobniki, saj je slikovita gorska cesta pravi magnet za srečanja ljubiteljev avtomobilov in motorjev. Večina se poda do razgledišča pod Velikim Klekom. Mnogi nadaljujejo še vzpon mimo manjšega smučišča do vrha prelaza, ki pa ni tako spektakularen. Lepši razgledi na visoke gorske vrhove se obetajo šele nekaj kasneje, ko kratek odcep vodi še do razgledne točke Edelweiss spitze (Planikin vrh, 2571 metrov).  

Cesta se v naslednjo alpsko dolino spusti pri znanem turističnem kraju Zell am See, iz katerega je mogoče nadaljevati pot proti Salzburgu ali na drugo stran proti Innsbrucku. Med vožnjo čez gorski prelaz je treba premagati šestintrideset ovinkov, ki se zasučejo tudi za 180 stopinj, in še nekaj ducatov manjših. A vožnja zaradi premišljene gradnje ni niti težavna niti naporna. Vsekakor lažja kakor na Vršič ali Mangartsko sedlo v Sloveniji. 

Pot iz Dravske doline do Salzburga (Solnograd) so uporabljali že stari Rimljani. V 17. stoletju je bil na voljo kolovoz za vozove, leta 1905 so odprli cesto do razgledišča pod Velikim Klekom, najvišji del ceste pa so zgradili med letoma 1930 in 1935. Povprečen naklon na tirolski strani je 7,9 odstotka (33 kilometrov), na solnograški 5,7 odstotka (15,5 kilometra), največja strmina pa dosega 12 odstotkov.