»Tu je šla lisica!« pokaže Matthias na svežo sled v snegu. »Verjetno ponoči, saj takrat najraje lovijo, ker se počutijo varnejše. Zadovoljne so z manjšimi glodavci in celo hrošči, včasih pa je njihov plen tudi zajec.« Matthias Muhlburger je prava enciklopedija znanja o naravi. V avstrijskem naravnem parku Visoke Ture (Hohe Tauern) dela kot vodnik. To mu je pisano na kožo, saj se rad zadržuje v naravi. »Kot bi imel hobi za službo,« se široko nasmeje. »Ne bi mogel sedeti v pisarni. Sicer je moje delo včasih vezano na računalnik, a večino dni preživim na prostem.«

Snežni užitki brez smuči

Matthiasov korak je hiter in odločen, a tudi v skoraj meter visokem snegu mu ni težko slediti. Za raziskovanje doline smo bili dobro opremljeni. Krplje omogočajo lahkotno spoznavanje sveže zasnežene pokrajine, saj preprečujejo vdiranje v sneg. Nedostopni kotički kar naenkrat postanejo dosegljivi, tudi če do njih ni shojenih poti. Krplje, priprava, ki na prvi pogled spominja na teniški lopar brez ročaja, so enkraten zimski pripomoček. Za stare in mlade, s kondicijo ali brez nje, za izkušene pohodnike ali popolne začetnike. So nastavljive in pripeti jih je mogoče na vsake čevlje, ki so primerni za sneg. Še nepremočljiva obleka, kapa in rokavice ter zabava se lahko začne. Na Vzhodnem Tirolskem vodniki v naravnem rezervatu organizirajo nekajurne pohode, na katerih lahko spoznate številne živali. S pomočjo daljnogleda so gamsi in kozorogi kot na dlani. Cena ogledov je nizka – 17 evrov z vključeno izposojo krpelj.

Preberite še: Razvajanje pod gorami

»Zajci so odeti v bel kožuh in težko bomo kakšnega videli. Le konice ušes imajo črne, da jih sonce laže ogreje, saj je to najhladnejši del njihovega telesa,« po tihem razlaga Matthias, ko oprezamo okoli zasneženih smrek. Imel je prav. Dolgouhca nismo našli, zato pa smo splašili več ptic in skozi daljnogled občudovali kozoroge, ki se pozimi zadržujejo visoko v gorah. Na izpostavljenih legah je snežna odeja najtanjša in tako laže pridejo do trave. Žal se zaradi podrtih dreves nismo podali do privlačnega visečega mosta. Pohodnike lahko ogrožajo tudi plazovi. Po prvem letošnjem močnejšem sneženju je bila dolina več kot dan odrezana od sveta! To se zgodi vsakih nekaj let, toda trdoživi domačini se znajo prilagoditi naravi in brez težav preživijo nekaj dni brez fizičnega stika s »civilizacijo«.

Razvajanje v naravnem paradižu

Naravne lepote smo okušali v dolini, na koncu katere se stiska vasica Kals am Grossglockner s cerkvijo, informacijskim središčem in nekaj manjšimi hoteli. Med temi je pravi gorski biser Gradonna Mountain Resort. Hotelski kompleks se kljub veliko prenočitvenim zmogljivostim zliva z naravo. Nekaj prestižnih apartmajev je urejenih v stolpu, ki sega kar enajst nadstropij visoko in se vsako jutro med prvimi v dolini spogleduje z vzhajajočim soncem. Pročelje glavne stavbe je pretežno obloženo z lesom in steklom, okoliški bungalovi pa z lesenimi skodlami. Les se kot rdeča nit pojavlja tudi v hotelski avli, kjer pozornost vzbujajo veliki leseni kipi umetnika Petra Niedertscheiderja iz bližnjega Lienza. Restavracija se ponaša z veliko panoramsko steno. Podobnih razgledov so gostje deležni v sobah, kjer je kotiček s počivalnikom urejen ob zastekljeni steni. Sanjarjenje ob razgledih na idilično dolino vas lahko hitro zavede, da preživite v sobi več časa, kot ste nameravali.

Najrazličnejši užitki

Hotelski kompleks je skupaj z več smučarskimi središči v lasti družinskega podjetja Schultz Gruppe. Zanj so prejeli že več nagrad, kar potrjuje dobro premišljen koncept trajnostne naravnanosti. Pri gradnji so uporabljali pretežno lokalne naravne materiale, uredili so svoj vir pitne vode, bazene ogrevajo s sončno energijo, druge prostore pa s toplotno postajo na sekance, ki so v osrčju gozdov najprimernejši vir energije. Lastniki vedo, da je za dobro počutje gostov potrebna prava kombinacija gibanja, uravnotežene prehrane, sprostitve in nege. Poskrbljeno je prav za vse. Pritlične prostore zasedajo obsežni prostori s savnami in bazeni. Privlačen posebnež je zunanji ogrevan bazen, ki je pozimi obdan z bolj ali manj visoko snežno odejo. Prav to mu daje poseben čar. Kulinarično razvajanje ne pozna meja. Mnogo sestavin pride iz doline, tudi odlični siri. Pečejo izvrsten kruh in postrežejo slastne lokalne specialitete. Navdušili so me nekakšni ravioli (Schlutzkrapfen), polnjeni s krompirjevim in zeliščnim nadevom, ki jih pred serviranjem prelijejo s stopljenim maslom.

Preberite še: Bi tudi vi doživeli švicarsko pravljico?

Smučišča pred pragom

Hotel je obdan z neokrnjeno naravo. Na pragu smučišč je idealno izhodišče za aktivno preživljanje oddiha v zasneženi pokrajini. Iz hotela se je mogoče spustiti naravnost na smučarsko progo, ki se pravzaprav vije med naseljem bungalovov. Nedaleč stran se začenja tudi proga za tek na smučeh, dolino pa prepredajo številne pešpoti. Najvišja avstrijska gora Veliki Klek (3798 metrov) je vidna le iz stranske doline. Kadar dolino ogrožajo plazovi, dvodnevni vzpon po tej poti ni priporočljiv, lahko pa najvišji avstrijski vrh občudujete iz restavracije Adler Lounge na smučiščih. Tu si velja privoščiti gurmanske specialitete, ki odlično dopolnjujejo dih jemajoče razglede na visoke gorske vršace. Na višino okoli 2500 metrov se gostje pripeljejo s kabinsko žičnico. Ta obenem povezuje s smučiščem Matrei.

Tradicija v marcipanovih kolačih

Najbližje mesto Lienz je oddaljeno dobrih trideset kilometrov. Glavno mesto Vzhodne Tirolske po velikosti in legi ob vznožju gora spominja na Kamnik, ponaša pa se z avstrijsko-italijanskim šarmom, saj meja ni daleč stran. Mesto ob sotočju reke Isel in Drave leži ob od nekdaj pomembnih trgovskih poteh, na kar nakazuje odkrito rimsko naselje Aguntum v bližini. V pestri zgodovini so imeli tod posestva tudi goriški grofi, ki so bivali na gradu Bruck. Danes je v njem urejen zgodovinski muzej, na ogled pa so tudi dela priznanega domačega slikarja Albina Eggerja.

Italijanski vpliv občutim tako v arhitekturi kot gostinski ponudbi in pogosto slišani italijanščini na ulicah ter dvojezičnih napisih. Mestno središče je zaprto za motorni promet. Tu je med številnimi lokali mogoče najti odlično sladoledarno in nekaj kavarn, v katerih je kar težko izbrati, s čim bi se posladkali. Prvovrstna izbira je Lienz Lebzelt, kolač v obliki majhne torte, narejen po skoraj pozabljenem receptu iz leta 1644. Testo spominja na medene kruhke, osvežilen nadev je iz jagodičevja, za gurmanski presežek pa skrbi zgornja plast z marcipana, v katero je odtisnjen zgodovinski relief. Središče mesta zaznamuje mestna hiša Liebburg z dvema čebulastima stolpičema. Tod je še posebno živahno decembra, ko na ulici vzniknejo stojnice božičnega sejma.

Lienz je odlično izhodišče za obisk okoliških smučišč. Zettersfeld in Hochstein segata vse do predmestja. Hochstein je vsako drugo leto decembra prizorišče ženskih tekem v alpskem smučanju za svetovni pokal. Tam so stopničke osvajale tudi Slovenke.