Drage upokojenke, cenjeni upokojenci, sotrpinke in sotrpini. Šeststo tisoč nas je, smo največja armada z največjim volilnim korpusom med volivci. Kam se izgubljajo, kam poniknejo naši volilni glasovi v zadnjih tridesetih letih? Pripeljali so nas do tega, da nad sto tisoč upokojenk in upokojencev živi, beri životari in umira na obroke. Sto tisoč umirajočih med mrliči, sto tisoč, ki pijejo jim kri biriči. Kdo so, ki nam vse hitreje in vse globlje kopljejo prerani grob? Kako se upreti prekrutim grobarjem? 

Tristo tisoč državljank in državljanov živi pod pragom revščine. Sto tisoč upokojencev umira na obroke. Pred Rdečim križem in Karitasom so iz dneva v dan daljše vrste. Danes je manj lačnih, kot jih bo jutri, in več kot včeraj. 

Začnimo pri sebi, postavimo se pred svoje ogledalo in se vprašajmo: Kaj sem jaz storil, česa nisem storil in bi moral storiti, da bi nas že končno nehali potiskati proti grobu. Koga sem obkrožil na volilnem listku. Ali sem obkrožil enega izmed nas, izmed naših članov upokojencev, svojega med svojimi. Z vsakim volilnim glasom, ki ni namenjen upokojenski stranki, je samomorilski. Torej, morilci so med nami. Med šeststotisočero množico je na tisoče takih članov in članic upokojencev, ki bi znali, zmogli in biti naši predstavniki. Samo upokojenec ima moralno pravico in celo dolžnost, da zastopa in brani interese svojih sočlanov. Zahtevati in uveljavljati nič več in nič manj kot to, kar smo ustvarili v svoji delovni dobi. 


Zahtevajmo vse, za kar smo bili oropani po roparskem zakonu, imenovanem privatizacija. Program ropanja je bil sprejet in uveljavljen po predlogu tujcev, ki so si opredelili večji del, manjši del pa so si razdelili domači vojni dobičkarji, profiterji, prevaranti in bančni roparji. Iz drobtinic ostanka pa so si domači špekulanti in prekupčevalci ustvarili milijone. Posledice divjega ropanja, ki ni in žal tudi ne bo dobilo epiloga, marveč je zapustilo krute posledice. Tristo tisoč državljank in državljanov živi pod pragom revščine. Sto tisoč upokojencev umira na obroke. Pred Rdečim križem in Karitasom so iz dneva v dan daljše vrste. Danes je manj lačnih, kot jih bo jutri, in več kot včeraj.

In kdo so državljani in državljanke, ki živijo pod pragom revščine, kdo upokojenci, ki umirajo na obroke? To je povojna generacija, ki je porušeno domovino po drugi svetovni vojni obnavljala in jo z nadčloveškimi napori, odrekanjem, krvavimi žulji in znojem gradila za boljše življenje svojega naroda, zlasti potomcev. Tu so borci, ki so krvaveli pri izgonu okupatorjev. Tu so povrnjeni izgnanci, ki jih je izselil okupator in so pristali na pogoriščih svojih domov. 

Živimo v nesamostojni državi. Državi, ki na svoji lastni zemlji ne prehrani svojega naroda. Iz stoodstotne samooskrbe smo pristali na trideset odstotkov. Tujci nas prehranjujejo iz svojih prehranskih kontejnerjev. 

In v kakšni (beri: čigavi) Sloveniji živimo? Od pred tridesetimi leti naše slovenske Slovenije živimo le še na njenih ostankih, ki kopnijo kot lanski sneg. Živimo v nesamostojni državi. Država, ki na svoji lastni zemlji ne prehrani svojega naroda, ni samostojna, demokratična, socialna, pravična. Prvič v zgodovini živimo, po svetopisemskem reklu, v prekletstvu: Trnje in osat ti bo rodilo. Zemljo, ki nas je pred tridesetimi leti prehranjevala, sta prekrila trnje in osat. Iz stoodstotne samooskrbe smo pristali na trideset odstotkov. Tujci nas prehranjujejo iz svojih prehranskih kontejnerjev. 


Svetovni gospodarski forum WEF resno opozarja, da bo vse manjša pridelava hrane, ki se že iz leta v leto manjša, cene na svetovnem trgu nesluteno naraščajo. Vlade vseh držav sveta vse resneje opozarja z grožnjo na grozovite posledice zmanjševanja pridelave hrane in življenjskih potrebščin, da se izogne grozeči lakoti. WEF znova in znova opozarja, da se bodo vlade, ki ne bodo pridelale dovolj hrane za svoj narod na lastni zemlji, rušile kot domine. Vladna politika, ki nima izdelanega rezervnega scenarija za oskrbo s prehrano in osnovnimi življenjskimi potrebščinami, je sama sebi grobar. V tem sodijo tudi vlade, katerih oskrba z živili in življenjskimi potrebščinam temelji na uvozu iz drugih regij in kontinentov.

Upokojenke in upokojenci, strnimo svoje vrste. Pridružimo se vsem, ki živijo (beri: životarijo) človeka nevredno življenje.

Nataknimo zanko za vrat našim grobarjem. Zanki naj bo ime naslednje volitve, torej zategnimo jo.