Ksenija Benedetti: Država moja ljuba, to ti zelo zamerim

Da bi lahko živel dostojanstveno in da ne bi bil nikomur na grbi. In da bi imel dovolj denarja, da mi ne bi bilo treba za prehranjevanje kupovati konzerv mačje hrane ali šteti, koliko morebitnih plenic mi bodo na dan zamenjali in ali mi bo kdo, če bom potreboval, prinesel kaj za jesti in pomagal vstati iz postelje. Razmišljanje o posebnem praznovanju bi bilo verjetno tudi pri žurerjih težke kategorije šele kakšna 47. točka na seznamu želja. 

Slika stričevega življenja v tem istem domu nekaj let kasneje je bila popolno nasprotje od nonine. V zaprtem dnevnem prostoru se je gnetlo tudi do 50 podobnih bolnikov, nekateri z na stol privezanimi rokami. Pogled najhujše nočne more. Dogajale so se krivice za krivico predvsem zato, ker je bil dementen.  

Moja nona (ja, tista iz ene prejšnjih kolumn, ki se je med vojno na begu pred požigom svojega doma zatekla v gozd, se, ko je postalo neizprosno mraz, slekla, da bi pokrila svoja otroka in pri tem skoraj umrla), se je poslovila pri svojih triindevetdesetih. Do petinosemdesetega leta je živela na Pregarju, okopavala svoj vrt in sadila zelenjavo. Nato je udarila kap in druge rešitve, kot oskrba v domu za starejše, ni bilo. Imeli smo srečo, da so jo kmalu sprejeli v dom v Ilirski Bistrici. Takrat neskončnega brezupnega čakanja za sprejem še ni bilo. 

V domu je živela v neke vrsti garsonjeri, s kuhinjo, kopalnico, z balkonom, polnim njenih rož, za katere je neumorno skrbela, in s pogledom na zeleno pokrajino, ki je segal do njene vasi. Vsi njeni smo jo redno in z veseljem obiskovali. Njena otroka, mama in stric Ivan, sta jo enkrat tedensko odpeljala domov, na Pregarje, kjer je »prekontrolirala«, če je vse v redu, »zaukazala«, kaj naj še naredijo in potem kar sama določila: »Peljite me nazaj v dom.« Tam je imela družbo in družabne igre, delavnice, krožke, srečanja, veliko je pela, hrano je, če je tako želela, dobila v sobo. Sama si je kuhala kavo in nanjo vabila sosede. To je postal njen dom v osnovnem in dobesednem pomenu besede. Ko je pri dvaindevetdesetih zbolela in obležala, se je mama dogovorila z osebjem, da so jo vsak dan dvignili, dali na voziček in peljali ven, na zrak. Zanjo so zelo dostojno skrbeli, večkrat jih je pohvalila.

Leta 2005, ob njeni 90-letnici, smo ji v večnamenski dvorani doma pripravili veliko slavje s programom, povabili smo oskrbovance, osebje in vse naše sorodnike od blizu in daleč. S sestrično Lidijo sva jo »po protokolu« ob bučnem aplavzu okrog stotih povabljencev v dvorano slovesno pripeljali, njen pravnuk ji je igral na kitaro, jaz na klavir, moj oče je pripeljal Hrušiške fante, ki so zapeli njej ljube pesmi (nekatere skupaj z njo), direktorica doma je imela govor in na koncu je pred njo prišla še torta velikanka. Stroške pogostitve smo pokrili sami, a dom je veliko pripomogel z organizacijo prostora, ozvočenjem in pomagal narediti dan veselja, ki je ostal v vseh nas za vedno. Veliko smo se smejali, tudi kakšna solza ganjenosti je stekla po licih. Vzdušje je bilo popolnoma primerljivo z vsakim vedrim in srečnim praznovanjem za okroglo obletnico. Res je, da si samo s svojo pokojnino takega bivanja ne bi mogla privoščiti, če ne bi obenem prejemala tudi tako imenovane »italijanske« pokojnine. Ampak njena jesen je bila dostojna, prepričana sem, da tudi srečna in doživeta. Za to smo poskrbeli njeni najbližji in tudi dom, ki jo je ovil v mehko ogrinjalo prijetnega ozračja, zagotavljanja dostojanstva in kakovosti življenja. 

V istem domu starejših v Ilirski Bistrici, le da na drugem, zaprtem oddelku je bil leta kasneje, po nonini smrti, tudi njen sin, moj stric. Razlog: vaskularna demenca. Doma ni več mogel biti, zanj bi bilo prenevarno. Slika njegovega življenja v tem istem domu nekaj let kasneje je bila popolno nasprotje od nonine. V zaprtem dnevnem prostoru se je gnetlo tudi do 50 podobnih bolnikov, nekateri z na stol privezanimi rokami. Pogled najhujše nočne more. Nekatere, samo nekatere, so včasih peljali z dvigalom na vrt. Redna prehrana in nega je bila dostojna, vse drugo pa nevredno človeka. Kljub temu da je bil operiran na kolku, ni dobil pravice do rehabilitacije in zdravilišča. Dogajale so se krivice za krivico predvsem zato, ker je bil dementen. Tu je stroka v domovih na krutem dnu. 

Izvedeli smo, da drugod po svetu nudijo takim bolnikom terapijo z glasbo. Njegova hči in mama sta mu na MP3 posneli njegovo glasbo iz mladosti. Ko sta mu na ušesa položili slušalke in je zaslišal svojo priljubljeno glasbo, so se mu zasvetile oči in raznežil obraz. V začetku si je tudi sam pomagal, celo sam je polnil baterije. Pozneje so to skrb prevzeli njegovi obiskovalci, ko so ga obiskali. Osebje ni imelo časa, da bi se ukvarjalo z njegovimi potrebami in slušalkami. Nekateri iz strokovnega osebja pa so le prisluhnili njegovi želji, ki je bila včasih le mimika obraza, a so bili nato od odgovornih ošteti, češ da za to ni časa. Psihologinja doma je bila o tem obveščena, a naredila ni nič. O neprimernem odnosu je bil obveščen celo minister, a spet se ni zgodilo popolnoma nič! Napoteni so bili na razne civilne iniciative, pa spet – NIČ! Nič, nič, nič. Bilo je malce pred letom 2013. In kako je danes? Še vedno in še bolj kruto in obupno.

Zgodb in osebnih izkušenj z domovi za starejše je pri nas neskončno. A zdi se, da je z leti žal vedno manj takih, kot jih je doživela nona, pa ne zaradi domov samih ali tamkajšnjega osebja. Država moja ljuba, kako si lahko pozabila na svoje srebrne niti, kako si jih lahko skupaj s svojci prepustila v svojih stiskah in kako si dopustila, da se je sistem pomaknil na rob kolapsa, da so standardi oskrbe starostnikov postali tako zelo neprimerni, da domove imenujemo hiralnice? Da je človeka strah starosti in obnemoglosti, ker ne veš, ali boš kje »gnil« do smrti ves zapuščen? Ponekod oskrbovanci ne dobijo niti osnovnih zdravstvenih in higienskih storitev! Kako si brezbrižno dopustila, da si s povprečno pokojnino ne moremo privoščiti povprečne nege v domu za starejše, če sploh po težkih in krivičnih letih čakanja pridemo do doma? Zakaj je včasih bivanje v hotelu s tremi zvezdicami s svojo sobo in nekaterimi podobnimi uslugami enako ali celo bolj poceni kot v domu? V kakšna brezna si, moja ljuba država, zašla pri skrbi za svoje ranljive? 

Zakaj si, ljuba moja država, gledala stran, ko so nekateri domovi za starejše postali hiše groze? In zakaj od leta 2007 nisi zgradila nobenega novega javnega doma? Nanj čaka 12.300 Slovencev, takoj bi ga potrebovalo od 1200 do 1500 starostnikov. In to so ljudje z imeni in priimki in ne številke!!! 

Kako lahko dopuščaš, da se plača negovalke/negovalca prične pri 860 evrov bruto (!), kar ni niti minimalna plača? Po dvajsetih letih dela pa lahko pridejo »celo« do 1070 evrov neto!? Vsaka taka plača je sramota za državo. Pričakovano in logično negovalci in negovalke množično odhajajo v domove v Avstrijo za dvakrat višja plačila in dodatno 13. in 14. plačo. Ne moremo jim zameriti. Razpisi za ta delovna mesta so (ne)uspešni manj kot 50 odstotkov. Negovalk in negovalcev ni dovolj, pregoreli so, utrujeni, izmučeni, verjetno nekateri tudi neprimerni za opravljanje takega dela, ki je eno izmed najbolj zahtevnih del tega sveta.

In hkrati, država moja, postavljaš omejitev vpisa v šole, ki izobražujejo kader za delo v socialni oskrbi? Povej mi, zakaj mora strežnica v enem od domov za starejše ponoči popolnoma sama skrbeti za 120 starostnikov, podnevi pa jih nahraniti 12? Zakaj oskrbovanci dobijo trnovo obvestilo, da bodo čez vikend ostali in obležali v postelji? Dva dneva sta za starostnike, ki se ne morejo premikati samostojno, neskončna večnost. Zakaj je standard zdravnika v domu 305 stanovalcev, v bolnišnici pa skrbi za 10 postelj? In zakaj je ta že itak nemogoč standard isti z epidemijo v domu? 

Zakaj si, ljuba moja država, gledala stran, ko so nekateri domovi za starejše postali hiše groze? In zakaj nimamo organizacije, ki bi se ukvarjala z morebitnimi zlorabami v domovih, imamo pa n število agencij, malodane za meritve ukrivljenosti banan? Zakaj pozna sosed, povprečen Avstrijec, 15 programov za dolgotrajno oskrbo, povprečen Slovenec pa 1,5 programa: dom in pol pomoči na domu? Zakaj si, država moja, porabila mnogo evrov za študije (Analiza stanja skupnostnih storitev in programov ter potreb v letu 2017), od katerih ni bilo nobenega konkretnega rezultata, razen votlih črk na papirju? In zakaj od leta 2007 nisi zgradila nobenega novega javnega doma? Nanj čaka 12.300 Slovencev, takoj bi ga potrebovalo od 1200 do 1500 starostnikov. In to so ljudje z imeni in priimki in ne številke!!! 

Ali bodo morali starostniki s piščalkami na ceste, da jih boš država opazila in slišala?

Med nami je tudi veliko starostnikov, ki nikakor nočejo v dom in nikoli ne bodo šli. Pa ne le zaradi finančne situacije, temveč zato, ker želijo ostati doma. Tem štirideset tisočim ljudem moramo doma nuditi isto storitev, kot jo ima uporabnik v domu. Morda bi te, država moja, to celo manj stalo!? Se boš končno zganila? Ali bodo morali starostniki s piščalkami na ceste, da jih boš opazila in slišala? Danes je pomoč na domu odvisna od premožnosti in dobre volje posameznih občin, ki nego na domu subvencionirajo. Ampak – država moja, dá se! Nekaj pilotnih projektov oskrbe na domu, ki veliko obetajo, že poteka. Starostniki, ki so vključeni v ta projekt dolgotrajne oskrbe, so presrečni! Vsa oskrba je plačana iz projekta, za uporabnike je brezplačna. V Krškem imajo menda poleg osnovne oskrbe na domu, še zdravstveno nego na domu, delovno terapijo na domu, fizioterapijo na domu pa še kineziologa. Sistem deluje. Je skoraj nepredstavljivo – ampak se dá! 

Ni dovolj, da ena parlamentarna stranka sklicuje odbore in podaja predloge, če je to škrbasti tiger, ki ne uspe nič narediti in premakniti! Kaj čakaš, država moja ljuba? Na svoj sveti zakon o dolgotrajni oskrbi, ki naj bi vse rešil? Nanj se celo večnost izgovarjajo politiki in parlamentarni odbori (vseh vlad vseh političnih barv), skoraj kot v opravičilo, da jim ni treba nič storiti. Počakajmo samo še malo, to bo rešil zakon. Ga »že« pripravljamo. Zdaj zdaj bo. Zdaj zdaj traja že dolga leta, čez palec dolgih deset. In zdaj zdaj tako dolgo traja tudi tesno ob boku »stranke upokojencev« v vseh vladah. Sto prikladnih izgovorov se najde tudi v tem, da je to problem dveh ministrstev, za zdravstvo in za delo, družino in socialne zadeve, ki krivdo za brezplodno kotaljenje časa prevaljujeta drug na drugega.

Država moja ljuba, kako je vendar mogoče, da se iz leta v leto kot nemočna brezzoba jara kača glasno zgražamo nad istimi zgodbami in poslušamo enake blabla votle obljube in odgovore odgovornih? Zakaj se v vsem tem času ni spremenilo nič? Imamo danes strategije domov glede epidemije in zakaj so starostniki zopet eden izmed virov žarišč Covid-19? Najprej Vipava, nato Hrastnik, kjer so prostor za rdečo cono, ker drugače ne gre in druge možnosti v hiši ni, menda uredili v kleti. Da, v kleti. Drugače ne zmorejo. Tretjina domov ne ve, kako bodo reševali stisko, če se pri njih razraste virus. Kaj bomo? Kaj bomo?

Že lepo, da minister obiskuje domove, pozornost ne škodi, ampak ključno je, kateri konkretni ukrepi in kakšna konkretna dejanja za pomoč sledijo tem obiskom in kako hitro. Rešitve, rešitve, rešitve, ne piar fotografije, pozdravčki s komolci in simbolno trepljanje po rami.

Epidemija je samo potrdila siceršnje dolgoletno brezvestno zanemarjanje skrbi za starostnike, ki so prisiljeni doživljati grozljive in krute življenjske preizkušnje, nevredne človeka. Imamo socialno državo? Nimamo je. Na tem izpitu smo padli, kaj padli, raztreščili smo se. Država moja ljuba, to ti zelo zamerim. Sram naj te bo.