Babi je pekla potico, jaz sem med tem kepo testa, ki mi ga je odstopila, poimenovala in metala v strop. Ker to pač narediš. Narezali sva šunko, za tem pa sva šli na njivo izkopat korenino hrena.

Tudi pretekli teden je bilo tako, pa vendar povsem drugače. S fantom sva najprej pobarvala pirhe, naribala hren in odmrznila taščino potico. Živiva v stanovanju, a sva se vseeno odločila poljedelsko udejstvovati. Ker so se odprle vrtnarije, sva šla po sadike, semena in zunanje korito, nato pa sva se na pločniku pred stanovanjem igrala vrtičkarje. Seveda sem poklicala babi, ki mi je svetovala, naj redkvice posadim »za dva prsta narazen«. Vesela sem bila njenega toplega glasu in nasvetov, ona pa je bila ponosna na svojo malo kmetico.

Moja babi, vem, pogleda vse relevantne informativne oddaje. Ker je modra ženska in želi biti s situacijo seznanjena. Zato pa ji je težko ostati pozitivna, ko pa se prav vsaka poročila pričnejo s številom mrtvih in morebitnimi poostritvami ukrepov. 



Hudo mi je, zdaj še posebej, ker je tako sama. Ona tega sicer ne pokaže, ne želi, da bi me skrbelo. Ampak kaj, ko se zavedam, da so ona in njeni sostanovalci v domu, prva bojna linija te bitke. Da so najbolj na udaru in da bi bilo treba najprej poskrbeti za njih. Vem, da zaposleni v domu dajejo vse od sebe, da bi ta vojna terjala čim manjše število žrtev. Hkrati pa si prizadevajo stanovalcem tudi v tem kriznem času, pričarati domače vzdušje. Tako se je med prazniki menda tudi po hodnikih šmarskega doma vil vonj domače potice.

Sicer smo se te grozljive situacije, ki je, kot bi jo napisal Stephen King, režiral pa Stanley Kubrick, zavedali in se takšnega razpleta bali že s prvim potrjenim primerom okužbe znotraj doma upokojencev. Najšibkejše je strah, ne poznajo situacije, sami so. Trenutno si večina čas krajša z gledanjem televizije. Moja babi, vem, pogleda vse relevantne informativne oddaje. Ker je modra ženska in želi biti s situacijo seznanjena. Zato pa ji je težko ostati pozitivna, ko pa se prav vsaka poročila pričnejo s številom mrtvih (redkokdaj se omeni pokojnikove priključene bolezni ali starost) in morebitnimi poostritvami ukrepov.  

Ustrahovanje. Graja. Ustrahovanje. Graja. Ustrahovanje. Ali ne bi bilo pomirjujoče, up vlivajoče, če bi enkrat nekdo k novicam dodal: »Pa ne skrbite, vse bo v redu.« Ali pa: »Samo mirno, skupaj nam bo uspelo, še vedno nam je.« Ko bi nas tisti, ki nas vodijo, povezali s pozitivnostjo namesto z ustrahovanjem.



Ampak ne, prestrašenim nam je lažje vladati. Ne dvomim o resničnosti informacij, želim si le, da bi namesto grobih besed slišala še kakšen drug nasvet kot #ostanidoma. Rada bi slišala, kaj lahko naredimo zase, da bi lahko pomagali svetu. Kako si dvigniti imunski sistem. Zakaj se nihče ni spomnil govoriti o pomenu vitamina D, na primer? Pa o pomenu fizične aktivnosti. Narodu predlagal, naj gre na balkon ali vsaj za deset minut dnevno kuka skozi okno. Nam svetoval, kako priti do sveže zelenjave in sadja na najbolj varen način. Kje so te teme? 

Saj vem, edina pot, ki vodi ven, je not. Trenutna situacija temu citatu daje dvojni pomen, nanašam se na tistega prvotnega, o iskanju notranjega miru in ravnovesja. Jaz pač svojo zdravo pamet ohranjam z meditacijo, športom, kulinariko, filtrom, skozi katerega spremljam novice, in s pogovori. Najrajši klepetam z mojo babi. Sva se dogovorili, da bom tudi njej, ko bodo obiski ponovno dovoljeni, prinesla eno devetdeset krat dvajset centimetrov veliko njivo, da si jo bo lahko postavila na okensko polico. Narava je prilagodljiva, mi smo del nje, imamo neizmerno moč obnove. Z ljubeznijo in vero v srcu smo še vedno vse premagali.