Iz prejšnje nedelje na ponedeljek ponoči sem po snemanju v kovček hitro zmetala vse svoje stvari in iz Zagreba odhitela domov. Zavedam se resnosti situacije, v kateri smo se znašli, a vseeno priznam, da sem za zdaj še neizmerno navdušena nad domačim »karantenanjem«.

Morda bomo dognali, da je šesturni delavnik dovolj, da prodajalkam ni treba v službo ob nedeljah, da nič ne zamudimo, če se ne udeležimo rojstnodnevne zabave, do katere nam tako ali tako ni bilo.  

Čeprav priučeni ekstrovert, sem po naravi introvertirana, zato nimam težav z ostajanjem doma. Nasprotno, zdi se mi rajsko. Pisanje, ples, izumljanje novih receptov, joga, meditacija, zažiganje žajblja, branje, dekoracija doma … Seveda me skrbi za zdravje šibkejših in če že ne zaradi sebe, ostajam doma zaradi njih. Skrbi me tudi zame, kot svobodnjakinjo, kdaj se bo to nehalo in ali bom imela do takrat dovolj prihrankov. Ampak skrbi me ravno toliko, da bom pač pametno razpolagala s časom in denarjem. Ne bom pa zaradi skrbi za prihodnost pozabila uživati danes.

Preberite še: Tara Zupančič: Zaradi epidemije sem se vrnila v otroštvo 

Danes mi je zelo všeč. Ko sem še obiskovala šolo, sem se vedno razveselila viroze ali prehlada. Zato, ker se že, odkar pomnim, borim s preganjavico. Samo kadar sem bila bolna, sem si oprostila počitek. Na žalost pogosto podležem svetu, ki me nagovarja, da je produktivnost in to, da nimaš časa za nič drugega kot delo, huda vrednota. Da obstajaš samo, če se ubijaš od dela in si dober, če si ne moreš privoščiti osem ur spanca. Stroga sem do sebe, zato me ta miselnost hitro ujame, čeprav se zavedam, da to ni prav. Delam na tem, da valovanje te ideje ne bi prebilo moje avre. Ampak sama se težje uprem svetu, zato se, iskreno, veselim kolektivne upočasnitve.

Mogoče se bo zaradi karantene povečala nataliteta, ali število ločitev. Karkoli bo, bo že prav. Čiščenje. Čas je, da s podstrešja zmečemo vso navlako in ponovno pretehtamo, kaj nam služi in kaj nas obtežuje. Stara oblačila, maske, toksični miselni vzorci, ego, tekmovalnost … Ponovno ovrednotenje. Šele, ko greš počasi, lahko zaznaš okvaro. Pri 200 kilometrih na uro in glasni glasbi težko slišiš nenavaden zvok motorja, ki opozarja na okvaro vozila. Ko greš počasi in motorju prisluhneš, pa se da slišati in težavo popraviti, preden bi motor pregorel. In tako ima v prvi vrsti posameznik priložnost uglasiti sebe, posledično pa bo tudi družba stopila po poti proti harmoniji. Morda bomo dognali, da je šesturni delavnik dovolj, da prodajalkam ni treba v službo ob nedeljah, da nič ne zamudimo, če se ne udeležimo rojstnodnevne zabave, do katere nam tako ali tako ni bilo. 

Ko so mediji začeli poročati o koroni, sem bila sprva prepričana, da gre za teorijo zarote. Zdaj pa dopuščam možnost, da je to poziv matere narave, poziv k pogovoru in povezovanju. Mislim, da nas narava poziva, da bi prenehali bežati sami pred seboj in posledično pred problemi v odnosih, kot to počnemo, ko pobegnemo v delo. Želi, da se ustavimo, prisluhnemo in popravimo, kar se mora popraviti. To je budilka. In zdaj, ko ne moremo tekmovati v samoubijanju od dela, lahko tekmujemo v ljubečnosti, poslušanju in milosti. Čas je za fizično distanco in emocionalno bližino. Čas je za ponovno ovrednotenje.