Kljub epidemiji še vedno hodite na Šmarno goro in na druge vrhove. Kakšne so razmere v hribih, se ljudje držijo pravil? 

Še pred petimi dnevi, v soboto, ob sončnem vzhodu nisem na Šmarni gori srečala žive duše. Danes je polna že za dobro jutro, zato se izogibam obljudenim potem. Ne stopim med ljudi, ki postopajo na vrhu. Res je, da mnogi držijo varnostno razdaljo, ampak nekateri pa posedajo in uživajo na sončku. Ne ustavim koraka. Hodim izključno sama. Pomaham na daljavo. Močno, močno stiskam pesti, da postopače zdrava pamet sreča pred ukrepi države, ki bo zaradi njih prosto gibanje primorana ukiniti za vse. 

Za obsojanje niso pravi časi. Poteze niso samo v naših rokah. Ob vseh bombardiranjih, ki nevidnemu sovražniku dajejo krila, stiskamo pesti, da ne uidemo izpod samonadzora in ozaveščenosti. Priznam, kljub temu imam na skrivaj večkrat na dan solze v očeh. Žal mi je ljudi, ki zbolijo ali drugače trpijo.  

Kaj svetujete vsem, ki želijo ostati aktivni? Po kateri poti naj jo mahnejo? Kje naj poiščejo ideje za sprehod ali tek? 

Kar odleglo mi je, ko je pred dnevi Elen Batista Štader začela Dnevnik z besedami: »Nujno je, da ostanemo telesno dejavni in na svežem zraku!« Vendar moramo upoštevati dve točki, ki sodita pod apel OSTANIMO DOMA! Ti sta: preprečuj stike z ljudmi in ohranjaj varnostno razdaljo. Ker poznam Šmarno goro kot svoj žep, sem se preusmerila stran od najbolj obljudenih poti, to sta Čez Peske in Čez korenine. Zjutraj izberem pot čez Zatrep. Ko proti večeru sprehodim še otroka, pa jo ubereva po Poti svobode, ki ne vodi do vrha, obkroža pa Grmado in Šmarno goro. Z aviona ima obliko srca. Sprehod po njej traja skoraj dve uri. Zagotavljam, da na tej poti srečaš srno. Človeka pa zelo redko. Vrhu Šmarne gore se zaradi preventivnih razlogov izogneva. In da ne pozabim, zakaj je gibanje tako pomembno! Ker za učinkovito borbo proti koroni potrebujemo rdoživ imunski sistem. Z gibanjem na svežem zraku dajem imunskemu sistemu najzaneslivejšo, gotovo možnost, da se uspešno brani.

Preberite še: Slavni glasbeniki dvigujejo moralo z brezplačnimi koncerti 

Zdite se kot nekdo, ki težko #ostanedoma. Kaj počnete, ko vendarle ste med štirimi stenami? 

#ostajamzdrava, #ostajamaktivna, #ostajampozitivna Edino jutra so samo moja. Sicer pa dan poteka po točno določenem urniku. Vsi trije delamo od doma. Otrok šolo, midva službo. Zaenkrat je disciplina na visoki ravni. Do 13.ure ni vklopljena nobena elektronska naprava. Potem spremljamo poročila. Predebatiramo, kaj se dogaja v medijih, na socialnih omrežjih, pokličemo sorodnike in prijatelje, ker nas skrbi zanje in jim želimo vliti optimizem. V teh dneh sem napisala veliko osebnih sporočil ljudem, za katere vem, da so v prvih bojnih linijah. Kolegi novinarji in zdravniki. Potem spet delamo. Popoldne gre mož na kolo, midva z otrokom na Šmarno po manj obljudenih poteh, zvečer so na vrsti vse informativne oddaje. Preden gremo spat, vedno naredimo delovni načrt »za jutri«, da otrok obstoječih izrednih razmer ne zamenja za počitnice. Pod črto, toliko, kot se v teh dneh pogovarjam z ljudmi na daljavo, se nisem še nikoli v življenju. Saj veste, zgodbe pa zdravijo. Tako tistega ki jih pripoveduje, kot onega, ki posluša. To vzajemnost doživljam izjemno globoko. 



Kako skrbite, da ostanete mirni in pozitivni? 

Kar ves čas pazimo, je, da vsebine, o katerih se pogovarjamo, nimajo negativnega tona. Da jih ne izrekamo s paničnim in gromkim glasom. Izpostavljamo dogodke okrog nas, ki so se zgodili iz solidarnosti in dobrote, tiste, ki so povezani z agresijo, pa skušamo opravičiti, češ, da jih vodijo strah, negotovost, nevednost in stiske ljudi. Krizne situacije so tiste, ki na plano potegnejo človekovo pristno plat. Moževa je v duhu športnih napovedi, sina vodi fantazijska plat, sama dramatiziram z elementi veseloigre. Hvaležna sem,  da eden drugega pri tem spoštujemo. Za obsojanje niso pravi časi. Poteze niso samo v naših rokah. Ob vseh bombardiranjih, ki nevidnemu sovražniku dajejo krila, stiskamo pesti, da ne uidemo izpod samonadzora in ozaveščenosti. Priznam, kljub temu imam na skrivaj večkrat na dan solze v očeh. Žal mi je ljudi, ki zbolijo ali drugače trpijo. Naš dolgoročni načrt je, ko se trenutno stanje normalizira, da se na novo izumimo. Za življenje po koroni, ki je v družinskih debatah naša prioritetna misel, pa potrebujemo moč, notranji mir in povezanost.  Dejstvo je, da nihče od nas ne ve, kakšno dejansko bo.