Predstavljajte si sebe, kako po jedilnici dóma za ostarele krožite s hoduljico. Ali pa – v istem domu, da vam mora nekdo pomagati pri vstajanju s stola. Živimo v času, ko nekateri okrog tridesetega šele pospravljajo ropotuljico na podstrešje. Za hoduljico še niso slišali. Kaj pa razmišljate pri 60.? Smo že bliže, kajne?

V srednji šoli sem zabluzila pri francoščini do popravnega izpita. Če ne bi vsak dan gonila kilometrov v nogah, bi ponavljala. Nekaj let pozneje me je ljubezen namesto do oltarja skoraj odnesla v Polje. Če ne bi vsak dan gonila tja v hrib, danes ne bi bila poročena s pravim. 

Vadba v domu

V devetdesetih letih prejšnjega tisočletja – ne bojte se, tale raziskava ne zastara, namesto na Harvardu bi jo lahko spisal kar sam Zevs ob pomoči Higieje … Skratka, v domu za ostarele so ljudem, starim od 86 do 91, med katerimi so nekateri hodili samo še s hoduljico, večini pa je bilo treba pomagati, ko so vstajali s stola, ker za to pač potrebuješ trebušne mišice, razdelili peresno lahke, desetgramske uteži, jim pokazali tudi vadbo brez uteži in jih šest tednov silili, da ta peresa samo dvigujejo in se pod nadzorom raztegujejo vsak dan. Neskončno stari ljudje. Po šestih tednih so nekateri samostojno hodili. Preostala večina je s stola vstajala brez pomoči. Torej ni meje koristi vadbe niti z leti. Ni je. Gre v neskončnost. Res pa je, da mišice, če jih ne uporabljaš, izgubiš. Zelo hitro. Pri istem telesu in isti hrani, brez gibanja, celo za nekaj centimetrov. Ste že imeli kdaj nogo v mavcu? Potem veste. Taki boste brez rednega vzdrževanja mišične mase pri devetdesetih. Brez mavca.

Z gibanjem se vse spremeni

Tvegam sveto jezo kompetentnih zdravnikov in nutricionistov in zapišem jasno in glasno – gibanje je kakovostno življenje. Z isto hrano in istim telesom se z vsakodnevnim gibanjem vse spremeni. To je moja intimnost. V vašo se ne bom vmešavala. Veste, vem, kako je. V srednji šoli sem zabluzila pri francoščini do popravnega izpita. Če ne bi vsak dan gonila kilometrov v nogah, bi ponavljala. Nekaj let pozneje me je ljubezen namesto do oltarja skoraj odnesla v Polje. Če ne bi vsak dan gonila tja v hrib, danes ne bi bila poročena s pravim. Po porodu sem staknila hernijo. Če ne bi vsak dan gonila tja v hrib in naštudirala, kako pravilno hoditi navzdol, da prerazporedim obremenitev s hrbta na gležnje, bi danes medlela.

Ugodje me nese gor

Moja osebna izkušnja z vsakodnevno hojo na Šmarno goro, pravzaprav ukvarjanje s telesom, spodbuja tudi učinke na duha. Tako kot ukvarjanje z umom lahko deluje na telo. Zdaj tvegam, da se bodo oglasili še nevrologi in farmakologi.

Vse je prepleteno. Endorfini, ki se sproščajo pri telesni obremenitvi, zmanjšajo bolečino in sprožajo občutek ugodja. Hormoni nekega zadovoljstva so to. Nekateri v povezavi s tem govorijo o medicini uma in telesa (mind-body), o kateri so filozofi razmišljali stoletja, pionirsko pa jo je že med podiplomskim študijem utemeljila mednarodna avtoriteta med nevrologi, dr. Candace Pert. Za odkritje opioidnih receptorjev v možganih bi morala dobiti nagrado Alberta Laskerja, predhodnico Nobelove, za temeljne medicinske raziskave, a so jo dali raje vodji laboratorija, v katerem je delala. Žensko ime v laboratoriju le redko dobi zasluge od tega, da je prvo ime na papirju, ki opisuje raziskavo. Tako je bilo v sedemdesetih. Pa še k alternativi se je nagibala. Živa groza! Ampak dr. Candace Pert je verjela, dokazala in strokovni javnosti polagala na srce: »Čustva vodijo vsak sistem v telesu. Ne podcenjujte njihove moči za zdravljenje in ozdravitev. Zakaj težite k ločevanju telesa od uma?« Področje, ki ga je raziskovala, tedaj dejansko ni obstajalo. Toda začela ga je iskati in začelo je obstajati.

Kemikalije v našem telesu ustvarjajo dinamično informacijsko omrežje, ki povezuje um in telo. Zaradi prebujanja koktajla hormonov sreče, zaljubljeni boste vedeli, o čem govorim, jih tudi s telesno aktivnostjo začutiš kot sproščanje, ki odžene skrbi, okrepi spomin, izboljša spanje, pospeši učenje … Vse celice v telesu imajo receptorje za endorfine, je vztrajala Pertova. Da si srečen, ve hkrati celotno telo. Od levega gležnja do trebušne slinavke. To je fascinantno! Smo res eno?

Epilog

Bolj kot sem, ne morem poenostaviti odgovora na vprašanje, zakaj je gibanje moj način življenja vsak dan. Brez izjeme. Kot voda, hrana in zrak. Polje zdravljenja izberemo sami. Jaz sem izbrala hrib.