Ste že zbrali prve vtise?

Vseh 24 ur sem mlela, bila boj sama s seboj, vse moje misli pa so imele le en skupni imenovalec: vreči čez ramo in odpustiti. Ta projekt je bil zelo zahteven, način dela je bil povsem drugačen kot na Šmarni gori. Šmarna gora je moj dom, drugače je, če imaš zabavo doma ali na tujem terenu, tu si gost in ne gostitelj. Ti prepadi so vplivali name, več kot sem delala, bolj sem bila občutljiva in težje sem kaj pozabila. Noro se je toliko časa pripravljati, noro je tudi 24 ur hoditi v hrib. Imela pa sem odličnega vodjo ekipe, Miloša Poropata, Mariborčana, ki je preučil Pohorje. Prej ga nisem poznala, spoznala sva se prek facebooka. Tudi mnogih drugih v ekipi nisem poznala, a saj veste, kaj pravijo: v hribe ne hodijo slabi ljudje.

Ribnica, Hrovača, Sveta Ana, tisti konci me vlečejo, malo se samo bojim medvedov (smeh).

Kolikokrat ste se vzpeli na vrh?

Petkrat smo dosegli vrh, prehodili smo 4400 višinskih metrov, in to z nogami, ki so že dvajset let vajene prehoditi le 300 višinskih metrov.

Zdaj ko vas poslušam, moram reči, da govorite že s pravim mariborskim naglasom …

Ja, to je bilo nujno. Tam drugače ne gre, ljubljanskega narečja ne bi sprejeli. Spraševali so me, ali sem Mariborčanka, rekla sem, da sem Celjanka, oni pa so rekli: no, saj to je tudi v redu (glasen smeh).


Foto: Mediaspeed

Ste že kaj razmišljali, kje boste hodili prihodnje leto na najdaljši dan?

Scenarij je že narejen! Morda ni pametno, da že vse povem, lahko pa namignem. Ribnica, Hrovača, Sveta Ana, tisti konci me vlečejo, malo se samo bojim medvedov (smeh). Za sončni vzhod bi se lahko vzpeli na Sveto Ano, v dolini bi nas pričakal koncert simfoničnega orkestra z operno pevko, potem pa ne bi hodili z nogami, temveč bi delali kilometre v glavi, spoznavali bi kulturo, obrtništvo in podjetništvo, tega je v tej dolini v izobilju.

So letos z vami hodili tudi kakšni znani obrazi?

Alfi Nipič je prepeval ob petih zjutraj in objemal se je z mano, to je bila prijavnina, z nami je bil Orkester slovenske policije, Barbra Drnač in Bojan Požar, znani mariborski športnik Zdravko Čufar, Ilka Štuhec je med dogodkom naredila en trening, z nami in skupino otrok se je povzpel tudi hokejist Jan Muršak.

Greste jutri zjutraj na Pohorje ali na Šmarno goro?

Na Šmarno! Razlika med Šmarno in Pohorjem je, da imaš na Šmarni gori občutek, da si na tritisočaku, le pol ure potrebuješ do vrha, to te zelo motivira in ti dvigne samozavest. Ko greš na Pohorje, pa eno uro hodiš in grizeš kolena, ko prideš gor, pa imaš občutek, da imaš mesto na dlani. Zdi se ti, da bi naredil tri korake in bi pil kavo na Lentu, to se ti ne zdi pošteno po eni uri hoje v hrib. To sem razlagala tudi Štajercem, niso mi nasprotovali, kar tiho so bili (smeh).