Ko sem odložila slušalko, sem se lotila resne analize, kdaj in zakaj se mi je dan pomnožil v dva in zakaj se to dogaja tako pogosto. Vstajam ob petih zjutraj. Sonce ne čaka. Bolj ko se pomika proti poletju, zgodnejše je. Če ga hočem ujeti, moram biti ob šestih že na vrhu Šmarne gore. Tako je trenutno. Na Golovcu ga ne lovim, ker ga ni kotička, skozi katerega bi posijalo v vsej svoji lepoti.

Kako naj premagam nejevoljo, ko se cijazim nazaj proti mestu v največji jutranji konici, še nisem pogruntala. Duška si dajem z glasbo zelo naglas. Skok v pekarno po svež kruh, skok pod tuš in skoraj skok skozi okno, če otrok še vedno sanja svoje sanje, namesto, da bi že korakal proti šoli, vzame naslednje pol ure. Minute po sedmi uri zjutraj bežijo s svetlobno hitrostjo. Tu se delovni dan že gradi. Če do devetih ne odgovorim na vsa elektronska sporočila, se mi lahko podre. Še vedno spoštujem bonton, da poslovno ni dobro gnjaviti ljudi prezgodaj. Zato jim raje pišem. Hitim.



Od doma ne odidem pred deveto. Ena jutranja prometna konica na dan je čisto dovolj. Med vožnjo razmislim, kaj vse me bo tisti dan doletelo v operativnem smislu. Aktivnega časa za izvedbo imam pet ur. Obožujem tisti občutek, ko v beležki naredim kljukico 'narejeno'. Te kljukice namreč živijo v sožitju z mojim spancem. Več jih je, bolj je miren. Včasih te ure zletijo skozi dan, kot bi mignil. To pomeni dvoje. Da smo tisti dan očitno izjemno dobro fokusirani in strukturirani. Včasih pa seveda, tako kot je v življenju naravno, zgrajeno sproti podiramo. Za take dneve obstaja rešitev. Nasmej se, izpusti, domisli in vzemi v roke jutri.

Ob dveh popoldne prideta na vrsto kosilo in pes. Ker sta oba na isti lokaciji, torej doma in ker je prvo treba najprej skuhati, se v tem delu dneva v meni prebudijo nadnaravne sposobnosti. Desno roko zaposlim s telefonom in si med sprehajanjem psa, letanjem po tržnici in med razmišljanjem o tem, kaj bom dala v lonec, skušam zapomniti vse, kar se pogovarjam. Še vedno  sem namreč v službi. V levi roki se izmenjujejo povodec, vrečke za iztrebke in kuhalnica. Iz ust mi sicer tu in tam izleti tudi kakšen 'ne tja', 'pusti to' in 'priden'. Ampak sogovorniki na drugi strani so pametni in ukazov ne vzamejo osebno. Spet hitim.  

Mislim, da kdor dela z ljudmi, potrebuje veliko energije. Kje je tisti kanal iz katerega jo črpamo, da jo lahko dajemo? Kaj naj naredimo, če je nimamo? Kako jo optimalno razporedimo čez ves dan? 

Ura je pol štirih popoldne in skozi vhodna vrata vstopi najmlajši general družine. Ozračje se popolnoma spremeni. Sumim, da se množitelj dneva zgodi zdaj. »Mami, lačen sem! Utrujen sem! Ne bom še delal nalog. Tega ne bom jedel. A si jezna? Kdaj pride oči? Lahko iPad? Dolgčas mi je!« Uf. Telefon še vedno zvoni. Popoldanski sogovorniki skozi sito spuščajo ukaze kot so 'pojej, kar sem skuhala' in  'med tednom ni iPada'. Prosta roka kuhalnico zamenja za tipkovnico, da ujamem dnevno normo kljukic. Pes spet hoče na stranišče. Otrok je spet lačen. Do takrat, ko bo iz službe prišel moj mož in bomo za uro in pol lahko vsaj približek sproščene družine, kar nam med tednom redko uspe, teče čas v smeri lovljenja minut za storilnost, načrtovanja naslednjega dne, iskanja kreativnih rešitev za nove projekte, učenja snovi za četrti razred osnovne šole... Do devetih zvečer. Hitim? Seveda!

Jutranji odmerek gibanja se izkaže za koristnega v vseh ključnih momentih delovnega in družinskega delovanja. Doziram ga v vse segmente. Ampak proti večeru pa zmaga. Ker se mi zdi pošteno, da sem dobre volje tudi med domačimi stenami.  

Mislim, da kdor dela z ljudmi, potrebuje veliko energije. Ne samo  pozitivne. Govorim o energiji, s katero sporoča, da je aktivno prisoten. Veste koliko stvari lahko doživi tak človek? Za dva dneva! Kje je tisti kanal iz katerega jo črpamo, da jo lahko dajemo? Kaj naj naredimo, če je nimamo? Kako jo optimalno razporedimo čez ves dan? Z vsaj enourno športno aktivnostjo zunaj štirih zidov ubijemo vse muhe na en mah. Vemo. Želimo. Zmoremo. Da lahko zvečer mirno zaspimo.