Da je telo družbena dobrina, da je identiteta telesa kulturno pogojena in da je poskus nadzorovanja in kaznovanja telesnosti le še eden od številnih možnih odgovorov ideologij sodobnosti, smo lahko opazovali pri spopadanju sveta z raznoraznimi izumi, novitetami, pa tudi grožnjami in nevarnostmi, ki so pretile človeštvu zadnjih sto let. In vsakokrat se je telo discipliniralo s standardi in vzorci, kakšno naj to telo bo, ali pa z odmikom ali npr. izolacijo, ki je najosnovnejši način boja pred klicami in biokemijskimi nevarnostmi, ki pogojujejo okužbe. Od leta 1918 do 1919 je tako španska gripa, poznana tudi kot La Grippe Espagnole ali La Pesadillia, pobila okrog 50 do 100 milijonov ljudi po vsem svetu. Velja za eno najbolj smrtonosnih pandemij v dosedanji človeški zgodovini. Trenutno nas okupira pandemija, ki je »bolj prijazna« in manj usodna. 

Narava sama si je, tako kot že tolikokrat poprej, poiskala doslej nezamisljivo pot. Ovila nas je v plastiko, ker/saj mi v plastiko ovijamo njene vode, gozdove in studence. A v plastiko nismo zavili le teles. 

In kako smo do danes v sodobnosti družb obilja disciplinirali telo, da je služilo ideološkim obrazcem? Z estetiko estetike, lepotnimi standardi in definirano prikupnostjo konformnih identitet, ki kličejo le po gladkih poteh, boječ se preobrazbe. S številnimi koprenami resnic zdravega življenja, ki se prodajajo kot edino možne in z nedavno ideologijo varnosti, ki je po sebi vselej iluzorna. Res je. Vlogo telesa kot stroja, ki prek opravil discipline in prikritega raziskovanja užitkov telesnosti prepoznavamo kot sodobni medij pogojevanja potrošniških družb, z novimi nevarnostmi spreminjamo in dopolnjujemo. 

Če so bili ideali lepega telesa, uglajenega vedenja in sterilnosti - ki so prekrili vso naravnost, ki kljub vsemu dopušča nered, viharje in prav tako pristno strast v službi razvitega potrošniškega kapitalizma - nova realnost telesnosti, zavite v skafandre, maske in plastične rokavice ta standard postavlja v paradoksalni položaj. Ta spolirana definicija modernih uspešnih družb je bila grobo prekinjena z epidemijo, ki nas je predramila v užitkih kolektivne amnezije, narekujoč, da je poleg naših ambicij še kdo ali kaj, ki ima pravico do mnenja ali celo obstoja. Tako si je narava sama, tako kot že tolikokrat poprej, poiskala doslej nezamisljivo pot. Ovila nas je v plastiko, ker/saj mi v plastiko ovijamo njene vode, gozdove in studence. A v plastiko nismo zavili le teles. Zdrav razum ali common sense je moral oder prepustiti strahu in iracionalnostim, ki kažejo dokaj nevarne apetite po uničevanju človečnosti.



Da je telesnost bila in ostaja vir fantazem domala slehernika, je seveda logično, saj vsak od nas obstaja v telesu. Ljudje smo telesa in seveda več kot zgolj telo. Kako močno smo povezani z lastno biokemijo, prepoznavamo v samorefleksiji, ki se odraža v sodobnih konceptih in praksah čuječnosti, meditacije in vizualizacije. Seveda imamo kot vrsta tako instinkte kot intuicijo, a ju različno razvijamo in uporabljamo. In bolj kot smo oddaljeni od lastne naravnosti, tem močneje smo vpeti v družbeno in kulturno definicijo telesnosti, ki nas vsaka na svoj način vsrkata in zaklepata, po drugi strani pa določata in osvobajata.

O takšnih in podobnih temah je razmišljal Helmuth Plessner (1892-1985), primarni zagovornik in oče filozofske antropologije. Med drugim je razvil »tezo o ekscentričnosti«. Razvil jo je kot točko praznine in ničnosti, kjer ljudje smo in obenem nismo telo, saj o njem razmišljamo prek zavesti, ki je nekje »drugje«, a ne v nas. Vsakokrat smo, prek procesov mišljenja oddaljeni od telesnosti, umaknjeni v svoje notranje svetove in teze o prihodnosti ter v spomine na preteklost. Ta tipična dvojnost eksistence je prelom v samo celovitost človeške narave, ko smo in istočasno nismo del sebe. 

Plessner pokaže, da je človek, pravzaprav nemočen glede svoje razdalje do sebe, svojskosti in sveta, v katerem živi. In ta razdalja našega telesa do stvarnosti postaja v zadnjih tednih vse bolj očitna, saj so nam blizki stiki skupin odsvetovani in po moji oceni se jih kot narod zelo pridno držimo. Mislim, da si zaslužimo pohvalo. Prepoznali smo, kje je srž problema, zato delujemo tvorno. Solidarno. A obenem čakamo, da se opogumimo in spopademo z virusom in stoično s časom in krhkim ciljem prekuženosti dosežemo odpornost, kar skušata doseči Švedska in Danska. 

A načrtni umor družbenosti in socializacije ne more trajati predolgo – razen, če imamo kot civilizacija patološke, uničevalne cilje. 

A kakšen bo končni realni izid ukrepov zapiranja ali odpiranja družb, zaenkrat ne moremo napovedati. Seveda je možno, da razlik med okužbami in smrtnostjo med državami, ki so uvedle celovite zapore in onimi, ki so se odločile za bolj permisivno strategijo, ne bo veliko. In takrat bo od naše zrelosti in modrosti odvisno, kako bomo rezultate in ukrepe presojali. Upam, da razsvetljeno, ne glede na to, kam se bo smer nadaljnjih ukrepov obrnila. A načrtni umor družbenosti in socializacije ne more trajati predolgo – razen, če imamo kot civilizacija patološke, uničevalne cilje.



Trenutno se generalno, pan svetovno naša telesa zaklepa v omejen prostor. Da brezdelno ležanje na kavču ni posebno težavno, drži za kak teden ali dva. A ljudje za zdravo psihofizično kondicijo poleg hrane, sonca, stikov in dela potrebujemo SMISEL in POMEN. Večina ljudstva je trenutno v lastnih svetovih, soočana s smislom, ki se z vsakim dnem bolj siromaši: trgovina enkrat tedensko, spletna orodja in mediji … A brez pravega smisla doprinosa k celoti so ljudje v preteklosti obolevali duševno: skrušena psiha pa je odprta za vse klice in bolezni, kjer je covid-19 le ena od številnih.

V trenutni situaciji so ostali bolniki, od onkoloških do kroničnih, potisnjeni vstran, na kar so že opozorili ugledni in neodvisni zdravniki. Seveda omejitve telesa spreminjajo duševno stanje in dlje, ko nas bo socialna distanca držala stran od pristno človeškega, blizkega, spontanega in naravnega, težje bomo vzpostavljali bližino, ki je tako izrednega pomena za psihično zdravje in stabilnost ter vsak dober prenos informacij, s ciljem zmanjševanja samodejnih komunikacijskih šumov in pogojnih konfliktov, ki kot speči potencial prežijo na mnogih strateških točkah. 

Že Foucault je dejal, da je normalnost večinska oblika psihoze, in v času, ko je prepovedana naravnost stika, ni odveč opozoriti, da je lahko nova večinska normalnost psihotično nevrotična. Tesnobna, s prvinami prikritega nasilja, ki izvira iz strahu. 

Človeški dotik in stik ne more zamenjati delo na daljavo, lahko ga le kratkoročno dopolnjuje. In dlje, ko smo vsak k sebi, tem intenzivneje se zaklepamo v svetove notranjih interpretacij, ki se lahko zelo hitro sprevržejo v psihoze. Saj potrebujemo drug drugega, da se pogajamo o pomenih, da se podpremo, si pomagamo in počasi dosežemo konsenz o vsem, kar je za nas res pomembnega: covid-19, rak, avtoimunost, nevroze, bipolare motnje … Ali »zdrav duh v zdravem telesu« …

Že Michel Foucault je dejal, da je normalnost večinska oblika psihoze, in v času, ko je prepovedana naravnost stika, ni odveč opozoriti, da je lahko nova večinska normalnost psihotično nevrotična. Tesnobna, s prvinami prikritega nasilja, ki izvira iz strahu. S potencialom izgube svetovnega interesa, ki je, upajmo da v miru in ne vojni. In ko ljudje izgubijo smisel, ko ne morejo več plačevati položnic, ko si brezdomci ne morejo umiti rok, saj so javne toalete zaprte, ukrepi izzvenijo in dobronamernost išče svoje mesto pod soncem.



Zato je verjetnost, da se bo svet po virusu korenito spremenil, večja od verjetnosti, da se bo vrnil v »staro normalnost«. Saj smo ljudje biogenetsko predispozicionirani za stik, spoj, združevanje in skupno rast, četudi se nam zdi, da lažje delimo, kot se povezujemo. A resnica je v tem, da se osrečujemo, učimo in kot vrsta razvijamo ob pisanih barvah značajev, izkušnjah in doživetjih, ki nas polnijo v srcu in duši. In kar nas definitivno preobraža, je možnost prekinitve vsega, kar nas določa tako socialno kot kulturno.

Ljudje smo ljudje ravno zaradi razloga, da soustvarjamo kulturne, umetniške, tehnološke, znanstvene, podjetniške, športne in druge inovativne dosežke, a nikdar sami. Skupaj zmoremo več in multipliciramo tako dobro, kot seveda slabo, če se za to odločimo. Kot vrsta sledimo zapisani usodi: iz mesenih bitij se v toku zgodovine mukoma preobražamo v duhovna, abstrakcije in kreacije sposobna bitja socialnih in družbenih svetov. In to največkrat prek fenomena zavesti, ki ga je zares odlično opredelil Plessner. In verjetnost, da bomo generalno začeli razmišljati drugače, je precejšnja, saj smo kot vrsta prisiljeni ustvarjati nove rešitve in s tem nove nevronske poti, kar pa je že velik korak. In pot do korenitih sprememb se je začela z virusom, ki ni apokaliptičen.

Da. Svet ne bo več isti, a globoko verjamem, da bo ravno zato boljši, svetlejši in pravičnejši. A le, če ponovno predamo oder zdravi pameti, srčnosti in človečnosti. Le te se lahko izgubijo hitreje kot misel … Na škodo vseh. Na škodo vsakogar od nas.