Nisem pretiravala niti malo, mar sedaj, danes, ko virus neusmiljeno kosi po naši zemeljski obli, še kar ne vidimo, kako neodgovorno se vedejo ljudje. Ne malo, veliko jih še vedno užitkari in seveda ne slišijo nikogar, kaj je prav. Nesramno in nedostojno. Na žalost spletna omrežja prenesejo vse in vsakogar, zato lahko vidimo, kako neobvladani so ljudje. Ne samo da niti za trenutek ne pomislijo na tiste, ki se borijo za življenje, očitno tudi za eno samo sekundo ne pomislijo na starejše, ki so v domovih. Mar jih res ne bi raje vzeli domov, kajti očitno imajo nekateri časa več kot dovolj? 

Danes gledamo prepolne smetnjake hrane. Krompirja, raztrošenih kivijev in drugih dobrot. Po množičnih in tudi brutalnih okupacijah trgovin so zdaj Slovenke in Slovenci ugotovili, da si navkljub vsemu lahko naročijo hrano na dom, in mirno zavrgli nakupljeno. 

Bojim se, da je uradni poziv prišel prepozno, ne predstavljam si, kdo bi si v tem trenutku, ko niti sam ne ve, ali je (še) zdrav, upal vzeti starejšega človeka k sebi, domov. Ampak, ta čas je pokazal vso bedo našega odnosa do prednikov. Če le lahko, jih odpošljemo v domove, dasiravno bi še vedno lahko živeli z nami in med nami. Doma. Vemo, da nepokretni in močno dementni ljudje težko bivajo doma, a ko so nam še pred kratkim kazali prizore, kako se v času karantene ostareli v domovih zamotijo, so bili to pokretni in vitalni ljudje. Pravijo, da je takšnih samo deset odstotkov, dobro, zakaj potem niso z nami, v skupnem domu? Zakaj si morajo deliti mišje luknje s popolnimi tujci, zakaj jih odrivamo od sebe? Zato ker doma niso varni? Znabiti. Samo zato, ker so stari? In je pač diktat družbe biti mlad, zdrav, lep, motor s popolnim delovanjem?! Žalostno dejstvo, še eno v nizu mnogih, ki se razkrivajo te dni.



Vrnimo se k užitkarjenju, zaradi česar imamo nove ukrepe, kajti ljudje iz vse Slovenije se sprehajajo po Bledu, Bohinju, Piranu. Ne vem, kaj tam iščejo. Potem berem, da so Slovenci zlezli na Krk, Murter, v Zadar in vrag ve, kam še vse. Kajti tam imajo svoje vikende. Ja, in? Staroselci se jezijo, upravičeno, da v tem času ljudje, ki imajo, prihajajo na dopust. Župani pozivajo narod, naj se ustavi. Pa ne. 

Zdaj se ljudje, nekateri, ne vsi, da ne bo pomote, skušajo spraviti s teh hrvaških otokov in drugih destinacij, pa ne morejo ter modrujejo in kličejo vse možne kanale, po katerih bi se priplazili nazaj. Ker jih domačini nočejo več gledati. Saj samo za to gre in to je problem. Sicer bi se oni še naprej mirno predajali morskemu zraku in soncu. Andrej Šter je pravkar povedal, da neka Slovenka z neke odlične destinacije noče domov, ker tam gleda delfine. Takšne moramo poslušati.

Pa tudi gledati prepolne smetnjake hrane. Krompirja, raztrošenih kivijev in drugih dobrot. Povejte mi, kako si vi to razlagate. Jaz samo na en način. Po množičnih in tudi brutalnih okupacijah trgovin so zdaj Slovenke in Slovenci ugotovili, da si navkljub vsemu lahko naročijo hrano na dom, in mirno zavrgli nakupljeno. Medtem pa slišimo pozive humanitarnih organizacij, poslušamo izpovedi izjemnih prostovoljcev. Ljudje nimajo kaj jesti. Kakšen čas, kakšna tema v tej deželi.

Veste kaj. Zelo me skrbi. Odkrito vam povem, da bi najraje videla, da me zamrznejo in spustijo na zrak – enkrat, ne vem, kdaj bo sicer prišel ta čas. Tri mesece, pol leta, nimam pojma. Upanje umre zadnje, vsekakor, govorim o upanju, da bomo prišli k pameti. Še vedno imam pri roki Borisa A. Novaka, ki pravi: »Med obupom in upanjem izberi upanje. Težje ga boš nosil.« Ja, to mi ta hip niti malo ni všeč, je preveč resnično.

Naj sklenem z njegovo drugo mislijo: »Med dvema besedama izberi tišjo.«

Lažje bo to. Mnogo lažje.