Ampak začnimo pri odgovornosti. Vemo, Miklavčičeva je rekla Jurasovi, da je nagravžna, kajti znana borka za živali meni, da spanje otrok in psov v skupni postelji ni problematično. Potem je dala beseda besedo, v kateri je Miklavčičeva nadrobila veliko amaterskih, tudi žaljivih besed, kar pa je problem. Problem je tudi, da nacionalna televizija v upanju po višji gledanosti (kar pa vemo, da je v konkretni oddaji bila) to dopušča. Miklavčičeva bi obdavčila pasjeljubce, ona ne razume, zakaj se človek sprehaja sam s psom in ne s prijatelji, ima problem s pasjimi iztrebki ... Skratka, v nekem trenutku izvrže: »Jaz sem do živali rezervirana.« Ja, to pač razumemo, a s to odklonilnostjo se mora spopasti ona sama. Biti rezerviran do živali? Ima vso pravico do tega, ampak potem ne more predavati o psih. Ker jih ne pozna! Zato ji povem, da ko gre človek na sprehod s psom, gre zato, da se ukvarja z njim in da se mu polno posveti. 

Ustavimo se. V grobosti. Lažnem užitkarjenju. Pohlepu. In beganju. Pred samim sabo.   

Ampak, zakaj Miklavčičeva misli, da lahko govori o psih in o živalih vobče? Priznava, da nima nobene izkušnje in da je tudi takšne izkušnje ne zanimajo. Mar ni dovolj? Ni jasno, da ne pozna tematike? Vsi tisti, ki imamo živali, vemo, kakšno veselje je to, kakšna skrb in tudi odgovornost. Večina živalovarstvenikov tudi ve, da je pes žival in naj uživa svobodo tega življenja. Prav tako večina ne hodi z njimi v frizerske salone, jim ne lakira nohtov, ne kupuje oblačil in modnih dodatkov ... Privoščijo psu tisto, česar sebi ne morejo. Svobodo. Jasno, so ljudje, ki hočejo živali počlovečiti, ki si jih jemljejo za talce, ampak bodimo stvarni: življenje ni preprosto, za te ljudi je vsaj pes terapevt, kako bi šele bilo, če bi bili povsem sami ...

Miklavčičeva je zdaj spisala pismo, zelo dolgo, ker bojda po njej ljudje zlivajo krop: ampak zopet je v njej vse polno nepoznavanja živali, neokusnih primerjav, zato lepo prosim, vzdržimo se javnih debat o temah, ki jih ne poznamo. Hvala.

Preberite še: Sabina Obolnar o postu, virusu n 8. marcu

Ta hip mnogo bolj pomembna pa je naša odgovorna drža do lastnega zdravja in seveda zdravja drugih, starejših in kronično bolnih, ki so pri okužbi koronavirusa najbolj ogroženi. Če ste v dvomih, kako morate postopati, prosim obiščite uradno stran Nacionalnega inštituta za varovanje zdravje (NIJZ), kjer je vse razloženo. Tudi če ste v dvomih, ali ste ogroženi (ker vidim, da nekateri posamezniki, ki imajo diabetes, so srčno-žilni bolniki, preboleli infarkt ..., mislijo, da ne spadajo v rizično skupino). Predvsem pa ne razumem ljudi, ki še vedno blodijo po svetu, pa se res ne morete ustaviti? Kaj za vraga iščete tam naokrog, poznam tudi ljudi, ki gredo mirno v Italijo ta hip in danes, na dodatne razprodaje. Ne razumem, žal. Mi govorijo, da niso panični, oni pač ne, ja super, so pa neodgovorni, kar pa je srž problema. Kaj imaš za hoditi v tem času naokrog, sploh če si v rizični skupini, in potem niti ne razumeš navodil, ki jih poslušamo tukaj in zdaj vsaj že štirinajst dni, da ne hodi k zdravniku, če imaš znake okužbe, ampak ga prej pokliči, da ne letaj po trgovinskih centrih, da ne trosi okužbe naprej in še in še. Vemo že na pamet, pa mar res tega ne razumemo? No, vidite, to smo ljudje. Neodgovorni. 



Ob tem bi rada opomnila na še eno pomembno misel, ki jo je za Onoplus izpovedala dr. Lučka Kajfež Bogataj, klimatologinja. Opozarja na nečimrnost sodobnega človeka, rekoč, da je včasih potovanje za človeka pomenilo osebnostno in duhovno preobrazbo, z veliko potjo, na katero se je spoštljivo kot romar pripravil in odpravil in pridobil bogato življenjsko izkušnjo. Danes pa lahko za drobiž odletimo kadar koli kamor koli in iščemo zgolj hitre užitke. Ja, res obrnjeno na glavo je vse skupaj. Včasih gledam turiste po Ljubljani, kako tekajo in se fotografirajo za vsakim vogalom, samo to počnejo in s temi samoposnetki tudi odidejo. Mar sploh vedo, da so bili v Ljubljani?

Ustavimo se. V grobosti. Lažnem užitkarjenju. Pohlepu. In beganju. Pred samim sabo.