Slovenija se je spet razdelila na pol. Tisti, ki zaradi novega virusa paničarijo, so, kot češ desničarji. Tisti, ki so zaradi novega virusa brezbrižni, so, kot češ levičarji. Nalepke se radostno delijo sem in tja in z njimi se tako eni, kot drugi še bolj radostno obmetavajo. Kako je mogoče, da pri vsaki temi, celo o kamnu, špagetih, Beatlih ali zeleni barvi, vedno najdemo elemente desničarstva ali levičarstva? Ali pa nove ali stare vlade? Eni so čisto nesposobni in nespodobni, drugi pa najbolj sposobni in spodobni. In ta sodba je, kar je res smešno, odvisna od tega, KDO sodi in ne, KAJ je, kdo od vladajočih v resnici za ljudi konkretnega NAREDIL. Kje je gumb za RESET, da skočim nanj? 

Ljudje državnim institucijam na splošno težko zaupajo, zaupajo pa sebi. Zato jim ne gre zameriti ali jih zasmehovati, da si delajo zaloge hrane. Ko poslušajo nastope tako imenovanih strokovnjakov, ki mirijo, da smo pripravljeni, da je postelj dovolj, celo 10 jih imamo (!), zaupanje vanje izpuhti. 

Covid-19 se je verjetno vsakega dotaknil. Vsi duhovi, levi in desni, so že zdavnaj izpuhteli iz steklenic in možnosti, da se širitev pri takem neukrotljivem in izmuzljivem virusu ustavi, ni več nič. Proti njemu in potencialnim nevarnostim okužb se bomo borili vsak po svoje. In ja, smrtnost je v primerjavi z drugimi boleznimi in lakoto po svetu zanemarljiva. Neke blazne nevarnosti torej ni.

Preberite še: Ksenija Benedetti: Spet bo cirkus 

Šele pred dnevi so se malce bolj zbudile tudi slovenske državne institucije in razni sekretarji in sekretarke ter strokovnjaki za to in ono. Zbudili in zavedli so se takrat, ko je bil v Italiji že nekaj časa cel rock'n'roll. Za zajezitev je bilo tako ali tako že zdavnaj prepozno. Zdravstvene ustanove so bile zbegane, nihče jim ni sporočil postopka, kako naj ravnajo, kam naj pošljejo brise, na stran NIJZ niso kukali, vsesplošno komuniciranje je bilo podobno eni mineštri, da ne omenjam tega, da so bili brez zaščitnih oblačil. Oni so vendar najbolj na udaru. Oni to prvi potrebujejo. In če njim virus zveže roke in jih položi v postelje, nas bo zdravil kdo? Martin Krpan? Kralj Matjaž?

Foto: Reuters

Danes je menda vse bolje, malce smo zajeli sapo in se zorganizirali. Začeli pa smo v nekem kaosu, nobene odločnosti nikjer, tipali in zaletavali smo se v megli. Predstavniki odločevalcev in nekateri strokovnjaki so vidno pretiravali s pomirjanjem ljudi, kar je vzbujalo še večje nezaupanje tako v institucije, ki so zadolžene za skrb za zdravje ljudi, kot v medije, ki naj bi bili zadolženi za navajanje realnih podatkov brez senzacionalizma in brez tekme, kdo od njih bo prvi sporočil bum.

Ljudje državnim institucijam na splošno težko zaupajo, zaupajo pa sebi. Zato jim ne gre zameriti ali jih zasmehovati, da si delajo zaloge hrane. Ko poslušajo nastope tako imenovanih strokovnjakov, ki mirijo, da smo pripravljeni, da je postelj dovolj, celo 10 jih imamo (!), zaupanje vanje izpuhti. 10 postelj? Razpoložljive postelje na intenzivni negi namreč odločajo o tem, koliko najtežjih bolnikov bo preživelo. In ko tako imenovane strokovnjake poslušamo govoriti, da maske ne pomagajo, jim ne verjamemo, ker vemo, da mask nikjer ne moremo kupiti in da verjetno to govorijo zaradi tega razloga. Pošle so tudi tiste v tehničnih trgovinah, ki jih uporabljajo za zaščito pred strupi ob kakšnem pleskanju ali špricanju gnojil. Morda bi jim verjeli, če bi jih lahko kupili, pa čeprav morda res ne pomagajo, vendar bi ljudje gotovo bili bolj mirni, če bi to možnost imeli.  

Sem kristalno čisti realist s čustvenimi prameni. To pomeni, da imamo doma razkužilo. To pomeni, da smo kupili malce več peresnikov in mil, kot bi jih sicer. To pomeni, da pijemo vitamin C. To pa tudi pomeni, da ne čepimo zaprti doma in se ne utapljamo v ekranih. 

»Umivajte si roke in razkužujte«, pravijo. Prav. Naslednje jutro stopim do lekarne in želim kupiti razkužilo. Nimajo jih. V nobeni ljubljanski lekarni. Tudi v koprskih ne. Niti v drugih trgovinah. Čakajte malo. A nihče ne misli kakšen korak ali dva vnaprej? Kakšno posteljo več vnaprej? Kakšno masko vnaprej? Kakšno pomoč zdravstvenim ustanovam V-N-A-P-R-E-J? »Vsaj v eni situaciji bi lahko Slovenci ugotovili, da država skrbi za njihovo varnost. S tem, da imajo na razpolago tisto, kar mislijo, da potrebujejo,« pravi Vesna Vuk Godina. »Uzdaj se u se i u svoje kljuse,« (samo nase se lahko zaneseš, op. p.) je stavek, ki so ga v teh trenutkih mnogi ponotranjili. Tudi jaz.

Preberite še: Ksenija Benedetti: Dober dan. Jutro. Večer.

Panika ne stanuje v meni. Sem kristalno čisti realist s čustvenimi prameni. V mojem ne pol polnem in ne pol praznem kozarcu voda samo JE. To pomeni, da vem, da ne vem, kaj in kako bo, a da nekaj skoraj zagotovo bo. To pomeni, da imamo doma razkužilo (ki ga je moja mama po česanju lekarn in prodajaln dan kasneje našla v lekarni na Markovcu v Kopru in sem ga preselila v Ljubljano). To pomeni, da smo kupili malce več peresnikov in mil, kot bi jih sicer. To pomeni, da pijemo vitamin C. To pa tudi pomeni, da ne čepimo zaprti doma in se ne utapljamo v ekranih.

Panika zagotovo bolj škodi kot koristi. Škodi tudi zdravju. Pogledi na prazne police v trgovinah v ljudeh poiščejo speči primarni strah. Pogledi na Kitajce, sedaj tudi Italijane, v njih vzbudijo občutke nelagodja in ne želijo jih blizu. So v stiski in slabo obveščeni, ker je informacij pravzaprav preveč in toliko različnih, da ne vedo, katerim verjeti. Četudi je resnica ta, da je covid-19 malce težja oblika gripe, temu vseeno ne verjamejo čisto zares. In ne vem, kaj bi jih lahko v tem razgretem trenutku in v taki situaciji zares pomirilo. Morda marec, zvončki in trobentice?