Ker so na sceni že več kot desetletje, jih že večinoma poznam po imenih ali po videzu. Ampak to objavo sem komaj dešifrirala. In zakaj tak pripis? Zakaj se družbi zdijo dekleta na teh starih fotografijah grda? Ker nam prav one danes narekujejo, kaj naj bi bilo lepo. Umetno. In pogosto je zato naravno oziroma iskreno na žalost grdo.

Dolge noge, ogromne zadnjice in pas tanjši od stegna. Kje imajo »popolna« dekleta debelo in tanko črevo, maternico, jajčnike, jetra in ostale notranje organe? Kako se je ljubčkati, če imaš ustnice tako velike, da ti sežejo dlje od nosu, me zanima. 

Opazila sem, da je trenutno moden en tip obraza. Velike, mandljaste, oči, ki so obvezno privihane navzgor, močne obrvi, močne ličnice, prifrknjen mali nosek in usta, oh usta, moj dedi bi jim rekel »za tri golaže« velika. Ker nam je ta ideal serviran na dnevni ravni, smo počasi sprejeli idejo, da je to lepo. In zdaj se vrtimo v začaranem krogu. Vedno več umetnega.

Preberite še: Zala Djuric o življenju z disleksijo  

Nič nimam proti lepotnim popravkom, da ne bo pomote. Spet bom rekla; vsak ima pravico odločati o lastnem telesu. Ampak kje je temu konec? Mogoče tam, kjer smo vse videti enako? Dolge noge, ogromne zadnjice in pas tanjši od stegna. Kje imajo »popolna« dekleta debelo in tanko črevo, maternico, jajčnike, jetra in ostale notranje organe? Kako se je ljubčkati, če imaš ustnice tako velike, da ti sežejo dlje od nosu, me zanima. Je z njimi občutek tak, kot bi te vanje pičila čebela, ali bolj, kot da niso tvoje?

Vem, da se je lažje spreminjati zavoljo drugih, kot sprejeti sebe. Sama sem skozi odraščanje poskusila oboje. A dokler bežimo pred sabo, sem prepričana, da ne bomo srečni. Jaz sem temperamenta, dejanja drugih me hitro razveselijo, tako kot tudi prizadenejo, v obeh primerih hitro odreagiram. Ker se tega zavedam, z duhovnimi vajami pač delam na tem, da ohranjam notranji mir, ne bom pa se označila za flegmatika, ker to nisem, ker bi bila to laž in bi pomenilo, da sebi nisem zvesta.

Ja, prav je, da se vsak trudi biti najboljša različica sebe. Ampak različica sebe, zaboga, ne različica Kendall Jenner. Ne ljubi se mi živeti življenja, ki ni moje. Ne ljubi se mi držati odprtih, s plastičnimi metlami obteženih, vek. Ne ljubi se mi svetu predstavljati kot nekdo, kar nisem. Resnica ne ostane dolgo skrita in vem, da bi me, tudi če bi skozi cilj pritekla neprava jaz oziroma umetno ustvarjen lik, vesolje postavilo nazaj na svoje mesto, tja, kamor spadam. Zakaj bi torej silila po poti, ki ni moja?

Preberite še: Zala Djuric o odnosu s svojo babico 

Upam, da nisem bila preveč groba, veste, samo žalostna sem, ko vidim obraze, telesa, duše in možgane, ki so bili prvinsko čudoviti, skrite za minljivimi trendi. Smisel pusta je bil včasih to, da se je zgodil enkrat na leto. In v sredo, ko se pokoplje, naj bi odvrgli maske, za katerimi pa se dan danes večina skriva celo leto.

»Be yourself, everyone else is already taken.« (Bodi to, kar si, vse ostalo je že zasedeni) 

- Oscar Wilde 

Preberite še: Manca Čampa Pavlin o mis Nemčije in ženskah po 30.