Zares živimo v času porušenih ravnovesij? Neuravnovešenih umov, požrešnih apetitov in izgube občutkov za estetiko in pravo mero stvari? Estetika kot notranji čut za lepo, izgrajeno in urejeno, posameznike spremlja vse poredkeje. Tudi iščejo je ne več, saj je vse manj ljudi, ki bi jo nudili. Saj za estetiko moramo dozoreti in nekdo nam mora razkriti, zakaj slediti lepoti besed, značajev, oblik in izrazov. Torej ne gre za to, da človeku dar za iskanje, občudovanje in sledenje lepemu ni prirojen. A lepo in estetsko zahtevata nego, zavedanje, trud, čas in prostor. Notranji prostor, ki je izpraznjen nesmislov in konfliktov. Notranji prostor, ki dovoli lepoti, da zažari, brez povratnih zank zavisti in ljubosumja. Ter spora. Spora znotraj in zunaj. 

Nekateri brez obrekovanj, spletk, laži in prepira ne morejo obstati, saj je določena količina dnevne doze strupa esencialna za njihovo preživetje.  

Vzrok porušenega ravnovesja v naravi, v družbi, njenih podsistemih in v gradilni celici, ki je v sodobnosti ne več klasična, pač pa reorganizirana družina posameznikov, domačih ljubljenčkov in ne nujno sorodnikov po krvi, je v notranjem sporu. V iskanju identitete. V nekem vmesnem prehodu, ki zahteva pogum, da se odločimo za iskanje harmonije. Za to, da svet začnemo spreminjati pri sebi. Ker so ravnovesja vselej narava samih stanj stvari, od psihe do trgov in borz, ki vselej z razvojem preidejo do točke porušenega ravnovesja in zopet v iskanje vnovičnega ravnovesja, lahko zatrdimo, da je ravnovesje stanje popolne harmonije v odsotnosti česarkoli, kar je odveč.

Preberite še: O prepirljivih sorodnikih, ki ne znajo uživati miru  

A v tenzijah, v katerih ljudje živijo, ni nič lepega, kljub morebitnemu blagostanju potencialnega obilja. Ljudje spore in konflikte pogosto ustvarjajo namerno. Ciljno porušijo neko ravnovesje, saj imajo od tega korist. Konflikt prav tako sprosti potlačene energije, zastoje in blokade ter, če ostaja nerazrešen, kreira nove. Nekateri brez obrekovanj, spletk, laži in prepira ne morejo obstati, saj je določena količina dnevne doze strupa esencialna za njihovo preživetje. A tudi oni sledijo naravnemu stanju ravnovesja, v kar se vse prevesi, saj smo podvrženi načelom rasti, ki so večna. Pravi balzam je najti ljudi okusa, estetike in lepote značaja, ki takšne kvalitete negujejo in kontinuirano delijo s svetom. Prav lepo jih je poznati in imeti ob sebi. A žalostno je opazovati subtilne ravni nasilja, ki so posledice načrtnih in strateških rušenj ravnovesij…

Tako sem nehote v lokalu po nekem praznovanju poslušala gospo, kako je bevskala nad svojim soprogom. Histerično, stavek za stavkom bruhajoč nepovezano vsebino. O tem, da je nesposoben (on prinese ves denar k hiši), da je »kurbir« (morda, a kaj mu nudi, da bi se vračal k njej?), o tem, kako se je ona žrtvovala (zase, jasno). Po salonih, plačanih dragih dopustih in smučariji, ki je bila vsako leto v bolj eksotičnem kraju in ob izrečenih besedah značaj te ženske bledi. Ob izgubljeni zdravi kmečki pameti in porušenih ravnovesjih osnovnih spoštovanj med moškimi in ženskami in družbo, ki sem in tja nehote naleti na spor med zakoncema, ni ne duha ne sluha o estetiki, razsodnosti in lepoti človeške duše. In ko se dotična družba spogleda in zapusti prizorišče, od daleč opazim silhueto soproga. Groza, kako mučen prizor, kako žalostna dekadenca moškega in ženskega lika. Koliko grdote sprožajo takšni očitajoči prepiri sredi gostilne, brezsramno in hladnokrvno vsem na očeh.

Ob tem se spomnim Jacka in Janice, koliko prepirov je eskaliralo zlaganje posode v pomivalni stroj. Ali je res bistvo življenja v tem, da soprog ženo z argumenti dan za dnem prepričuje, kako je njeno zlaganje posode manj ekonomično in manj učinkovito od njegovega? Če bi Jack in Janice imela realne težave, s poslom, iskanjem novih priložnosti, zdravjem ali drugimi nevšečnostmi, verjetno časa, energije in idej za takšne nesmisle ne bi imela. In tako romata od terapevta do terapevta… in vsi so, kajpada, zanič. Da ne govorim o tem, kje kdo pusti nogavice, skodelice in kam odlaga papir prepovedanih sladkih priboljškov v času, ko je par na dieti. Zopet porušeno ravnovesje, totalna norost ali dekadenca človeške vrste? Poškodovani ljudje, ki jim preobilje poškoduje možganske centre? A, kot smo zapisali, vsi romamo po algoritmu ravnovesje-kriza-ponovno ravnovesje in od naših osebnosti in kvalitet značaja je odvisno, kako se bomo v časih preizkušenj znašli. A krize lahko trajajo. Kot vemo iz zgodovine, tudi desetletja, če naša zavest nič ne ukrene in zaspi v trenutni coni udobja. Ali, če ima nekdo od porušenega ravnovesja osebne, sadistične ali gmotne koristi.

Občudujem blagajničarko; iz nje žari modrost. Nič in nobena nergajoča stranka je ne spravi iz notranjega ravnovesja. Prav z veseljem bi jo imela v svojem krogu dragih žlahtnih oseb. 

Po drugi strani pa takšnih patoloških izpadov v »povprečnih« družinah z normalnimi dohodki ni, ali pa jih je manj. Opazujem prijazno blagajničarko v enem od trgovskih centrov. Kako potrpežljiva je s starejšo gospo, ki ne sliši dobro in ne razume, za katero akcijo in kartico gre. Vmes se oglasi mlad moški s komentarjem, »da pač nima celega dne časa čakati na druge«. »Seveda, mudi se vam gospod, hitim, kot le morem«, mu prijazno odvrne. Jaz sem šesta v vrsti. Občudujem blagajničarko; iz nje žari modrost. Nič in nobena nergajoča stranka je ne spravi iz notranjega ravnovesja. Prav z veseljem bi jo imela v svojem krogu dragih žlahtnih oseb. Ni več rosno mlada in njene oči žarijo mir. Srečo. Ima občutek za lepo. Za estetiko in notranji prostor za sočutje in sočloveka. Huraaa! Lepoto je potrebno iskati povsod in najde se tam, kjer je rezervirana za pronicljivo oko.

In nasilje? Moških nad ženskami, žensk nad moškimi? Otrok nad starši in staršev nad otroci? Sorodnikov nad sorodniki? Bratov nad sestrami in vice versa? Politikov nad politiki? Agresija se ne odvija le na ravni besed in fizičnega spoja med posamezniki. Da imamo poleg fizičnega telesa še cel kup subtilnih energijskih teles, o katerih pišejo Vedske tradicije in staroverska izročila, vemo. Na bolj poljuden način o tem pišem v zadnjem poglavju knjige Heroji. Potrebno je razumeti, da sta spor in nasilje prisotna v človeku, v njegovi misli in notranji melodiji, če sledi enoumju, bližnjicam in napačnim odločitvam. Takrat se nasilje ugnezdi v njegov ustroj, v način mišljenja in delovanja. Utrjuje se z negativno retoriko, lažnimi novicami in novačenjem, ki je jasna oblika namenske hipnoze.

Preberite še: Kakšno energijo nosijo zlobne besede 

Le zdrav odnos do znanja, lastnega ega in gonskih apetitov nas dela lepe in dobrotljive. Človečne, empatične in žlahtne. Ravnovesja finejših ravni so pri številnih posameznikih, ki sledijo le lastni koristi, hedonizmu in koristoljubju, v celoti izmaličena. Človek, ki je porušen v sebi, okrog sebe ustvarja le zmedo, odpor, žalost in trpljenje. Torej, splošna definicija nasilja bi lahko bila sledenje vsemu, kar je grdo, lepljivo in opolzko. Nečisto, nejasno in zlovešče. In teh kvantnih ravni zavedanja je v sodobnosti preveč. Če želimo spremeniti svet, moramo torej začeti pri sebi. Krepiti notranjo moč in lepoto z delom, trudom in vadbo askeze. Saj je trdna osebnost edini garant za pravično bivanje v svetu porušenih ravnovesij, ki na nas prežijo na vsakem koraku.

A vendar! Gre za porušena ravnovesja, norost in izgubo zdrave kmečke pameti? Ali smo le tik pred novo harmonijo in paradigmatskim preklopom v čisto drugačno realnost, ki si jo ta naš lep narod zasluži? Slednje je odvisno od vsakogar izmed nas, saj šteje vsak, čisto in prav vsak posameznik, ki se je pripravljen spreminjati, opuščati predsodke in pristranskosti ter trdno delati na sebi!