Kar je odlična protiutež vsiljenim predstavam o brezkompromisnem veselju, v resnici pa je ta kič obupen klic po človečnosti, pristnosti in empatiji. Po sočutnosti.

Na ta praznični dan se sprašujem, mar je res minilo že sto let? In povejte mi, zakaj ni prav nič drugače? V odnosih. Med dvema.  

No, ostanimo pri Alminem Kitajcu, o katerem poznavalci povedo, da je njeno najboljše delo. In tudi prvo zares dokončano. To se morda sliši malce nenavadno, a dovolite, da povzamem: roman, delno biografski, je začela pisati po preklicu zaroke s Xujem leta 1914, ko se je začasno ustalila na Norveškem. Izšel je leta 1921, za prevod pa smo morali Slovenke in Slovenci čakati skorajda sto let. Danes je pred nami izjemno čtivo in lepšega darila si človek pravzaprav ne more želeti. Predvsem v decembru. Branje, ki te ohranja, ki tvoje misli osredotoča na bistveno, kar pač odnosi so. 

Preberite še: Vse o navdihujočem življenju Alme M. Karlin 

Tako je zapisala Alma pred sto leti: »Naučila sem se, česar prej nisem hotela dojeti, da lahko računamo le nase, ne pa na druge okrog sebe, da lahko najdemo mir le v spokojnosti, ki je nad našimi željami in strahovi. Nisem se več borila proti toku življenja, dovolila sem, da so me njegovi valovi dvigali čez vse ovire, tako dobre kot slabe, in tako sem brez globokih bolečin, a tudi brez velikega veselja drsela proti cilju. Nekoč bo tudi zame zazvonil večerni ave!«

Spoštovana bralka, spoštovani bralec. Ne glede na to, ali je božič v vas ali pa ni, naj bo to čas za razmislek. O sebi. O drugih. O svetu, v katerem smo. Ja, tudi pred sto leti (vem, da ponavljam že tretjič) je bila misel o sebi kot verodostojnem človeku bistvena in že takrat je bilo razmišljajočemu posamezniku popolnoma jasno, da mir domuje nad željami in strahovi. Je mar danes kaj drugače? Žal ni, dasiravno živimo v absolutnem prepričanju, kako zelo napredujemo in napredujemo! Presenetljivo, mar ne? Ne vem, koliko strani v Oni in Oniplus smo namenili prav temu elementarnemu samoizpraševanju. Veliko, večino. Vprašanju, kako biti resnično človek. Kako se v današnjem času ohraniti kot človek, v besedah in dejanjih. In kako biti sočlovek. V besedah in dejanjih.

Na ta praznični dan se sprašujem, mar je res minilo že sto let?

In povejte mi, zakaj ni prav nič drugače? V odnosih. Med dvema. 

»Kako nenavadno je, ko se ozreš nazaj na življenje. Ko neko stvar doživljaš, se ti zdi vse tako veliko, ko pa se ozreš nazaj, je vse tako majhno. Če ne bi imeli srca, ki meri ure, bi si lahko mislili, da smo presanjali celo življenje.«

- Alma M. Karlin