Prazne oči, utrujeni pogledi in želje, da bi se vseeno imeli lepo in čarobno, ostajajo. A kako to pričarati? Kako ujeti tisti drobni trenutek sreče, ki lahko postane razlog za čudeže? Za multiplikacijo dobrega?

Prazniki, ki tako močno nagovarjajo družinsko vzdušje, odprejo še eno bolečino: koliko zares povezanih družin praznuje božič v spravi? Koliko zares »vernih« ljudi verjame v dobro? In se počutijo kot ljudje vredni, spoštovani in cenjeni? 

Veseli december, rdeča in zlata, svetleče lučke ter pomežiki radosti na vsakem koraku. Polne trgovine, obilje želja, ugodni nakupi, popusti in diktirano počutje rožnatih odtenkov sreče ter polnosti potrošniške družbe, ki se blešči na vsakem koraku. Pomežik prvemu snegu, ki skopni prehitro, in iskanje primernih daril za vse tiste, ki jih imamo radi. Poslušanje glasbe, ki nas opominja, da je ponovno tisti »sveti« čas, ko prihaja nekaj čarobnega – nekaj, kar nas ustavi, da se zamislimo nad časom, ki tako hitro mineva. Koliko božičev praznuje en človek v svojem življenju …? Nekateri jih 80, drugi le 20, nekateri še manj. Vsak mejnik nas po svoje opozori nase. Zanimivo se je vprašati, koliko (kakovostnih) božičev boste praznovali vi, vaši dragi, sosedje, prijatelji … in kateri bo tisti zadnji? Vaš, naš zadnji božič?

Preberite še: Dr. Lucija Mulej Mlakar o tem, da v življenju prevečkrat rečemo ne

Nas praznovanja zares napolnijo? Če imamo veliko družino z otroki, zagotovo, saj je polno opravkov, ki jih je treba opraviti, in opravil, ki jih je treba izpolniti. Pa smrekica in krašenje ter želje. Seveda na želje ne smemo pozabiti. Saj si moramo želeti in se obdarovati. A prisila nekega veselja, ki ga niti dobro ne razumemo, polzi iz rok. Kako biti ali postati čudež in kako ustvarjati veselje in ubežati bedi, revščini in žalosti, zapuščenosti in bolezni ob vsem blišču, so misli marsikoga, ki nemo strmi v nedosegljivo preobilje.

Sočutja je največ tam, kjer ga ljudje najbolj potrebujejo, a ne kriči po pozornosti. Sprehod po psihiatrični kliniki, UKC-ju, spremljanje bolnih in onemoglih ljudi perspektivo obrne navznoter. V prisotnost. V moč globine in dotik src, ki namagneteno žarijo vero v dobro, kljub trenutno slabemu izhodišču. V zavedanju preprostosti, ko zadiši po čaju in preprosti večerji in ko niti tihe pripadnosti zapojejo pesem sreče, se začne tisti pravi trenutek. Ko ni potrebno veliko besed. Ko prepoznamo, da je večkrat dovolj samo to, da je nekdo ob nas. Da nismo sami. In prazniki, ki tako močno nagovarjajo družinsko vzdušje, odprejo še eno bolečino: koliko zares povezanih družin praznuje božič v spravi? Koliko zares »vernih« ljudi verjame v dobro? In se počutijo kot ljudje vredni, spoštovani in cenjeni? Mar ni družina tisto pribežališče, kjer smo lahko to, kar smo? Varni pred zunanjim svetom?

Zakaj vsak konec leta iščemo razloge za čudeže? Mar je res treba čakati na božič, da se jezik sprave ponovno spregovori in ljudi prepriča v to, da se ob božiču in novem letu spodobi biti topel, prijazen in pravičen? 

Tisti, ki se srečujemo z veliko ljudmi tako profesionalno kot zasebno, vemo, da je mnogo nesrečnih ljudi za lepimi in okrašenimi domovi. Mnogo ubitih sanj ob prepolni mizi in izgubljenih upov ob čakanju na tisti pravi trenutek, ki nam bo prinesel nekoga ali nekaj, kar bo postalo razlog za naš čudež. Ponekod mestoma med prazniki praznina odnosov zareže še globlje. In vse praznične luči in polne mize ne morejo skriti bolečine soseda in vseh v skupnosti, ki so v stiskah; materialnih, duševnih ali telesnih. Ob soju luči se njihova senca skrije, a ko luči ugasnejo, nevarno zazeva iz teme.

Preberite še: Petra Godeša: Zakaj bom božič letos preživela v džungli 

Zakaj vsak konec leta iščemo razloge za čudeže? Mar je res treba čakati na božič, da se jezik sprave ponovno spregovori in ljudi prepriča v to, da se ob božiču in novem letu spodobi biti topel, prijazen in pravičen? Nato pa se s 3. januarjem spet vrne povprečen ljubosumen stremuh, ki bo iskal le bližnjice zase in ljudi sodil po statusu ter ugledu in ne po svetlobi duše?

Je možno, da začnemo vsakodnevno ustvarjati razloge za čudež? Da se bodo v naši realnosti dobro počutili vsi tisti, ki trenutno ne vidijo navdiha zase in lastno pot. Zakaj ne bi opustili cinizma in pritoževanj in se postavili na mesto svetilnika, ki z lastno lučjo kaže možno pot? Saj če obstaja le besedna, diskurzivna realnost, ki jo ljudje potrjujemo s svojimi mnenji in sugestijami, nam je dana precej večja moč, kot si morda želimo! Seveda se je lažje pritoževati, to drži. Vse manj je ljudi, ki si upajo pogumno in smelo stopati po poteh integritete in veličine. 

Po svoje lahko rečemo hvala bogu, da se praznuje vsaj božič in silvestrovo, da se vsaj enkrat letno zamislimo nad seboj. Ali, kot pravi prispodoba, ki sem jo že opisala v eni od svetovalnic, se moramo za dobro truditi in razloge za čudeže vzgajati vsak dan. Namreč, ko imamo zaboj zdravih jabolk, dišečih in lepih, in ko v ta zaboj damo le eno gnilo jabolko, ostala začno hitro propadati. Zakaj je temu tako? In če vprašamo retorično, »zakaj zdrava jabolka ne pozdravijo gnilega«, se lahko le nasmehnemo. Takšna je narava stvari in takšni so duhovni zakoni.

Zato vas prosim, da razmislite o razlogih za čudeže. O tem, za koga ste čudež lahko prav vi, ta hip. Danes. Ali jutri. Ter kdo je čudež za vas. In naj vam darovanje drugih, ki je dano v času, pozornosti ali le dobri besedi, ne bo samoumevno.