Iskanje iskrivih pogledov in oči ga je toliko zaposlovalo, da je vse bolj užival v družbi živali, narave in tišine. Seveda je bil del civilizacije, a bolj po sili razmer kot po lastni izbiri. Sanjaril je, da bi si nekoč kupil preprosto posest ali kmetijo, od koder bi spremljal svet le od daleč. Želel si je živeti v miru s tistimi, ki v očeh ohranijo žar.

Sivi teptajo vse, kar je čisto in smelo. Že male otroke hitro naučijo, da je domišljija le sinonim za slabištvo in da je vse, kar velja, le tisto, kar lahko prevedemo v denar. Mar so pozabili, da je domišljija pot do čistosti in čistost most do večnosti?

Mama mu je že v rosnih dvajsetih umrla, očeta pa ni nikdar poznal. Niti ni imel potrebe, da bi ga iskal. Kljub temu da je bil v šoli med boljšimi, priden in predan, se po gimnaziji ni želel vpisati na fakulteto. Ni hotel postati del sistema, saj je videl svetove in bral paralelne skrite misli in stremljenja, ki so bila nekaj povsem drugega od tistega, kar so ljudje pokazali navzven. Pa tudi pravih možnosti za študij ob bolezni matere ni imel. A ničesar ni obžaloval, saj je v sebi nosil moč, za katero je njegova mama vselej govorila, da ni s tega sveta. Kmalu je z Bogom, s katerim se je redno posvetoval, sklenil dogovor: »Bog, pustil si me na zemlji, kjer se ne počutim doma. Med ljudmi, ki ugasnejo toploto srca in postanejo sivi in otožni. Med ljudmi, ki jim več kot iskrivost oči pomenijo hiše, dobra jedača, dobro ime in hitra zadovoljitev potreb. Ne vem, ali še sploh kdo opazi iskre v očeh čistih in nedolžnih? Mar so pozabili, da smo tukaj zato, da prižigamo iskre v srcih in očeh? In tako so veseli, ko poteptajo tuje sanje. In včasih se mi zdi, da jih iskre v očeh čistih in nedolžnih zmotijo. Kot bi spominjale na tisto čisto nadložnost otroka, ki ne poseduje, da bi imel. Pač pa ima in zna izpustiti. To jih zaboli, saj prepoznajo lastno ničevost samoprevare. Ja, sivi teptajo vse, kar je čisto in smelo. Že male otroke hitro naučijo, da je domišljija le sinonim za slabištvo in da je vse, kar velja, le tisto, kar lahko prevedemo v denar. Mar so pozabili, da je domišljija pot do čistosti in čistost most do večnosti? Dolgčas mi je tukaj, Bog, in ostanem le pod enim pogojem. Želim si družbe vseh, ki jim svetijo oči.« In Bog se je strinjal in tako se naša zgodba nadaljuje. Kaj hitro je spoznal, da je družbeni svet igra in da za vsakim iskrivim konjem prah zapraši tudi nedolžne. Odločil se je, da bo živel nevidno in skromno. In edino, kar je želel, so iskrive oči, ki mu jih je obljubil sam Bog.



Kmalu je pričel z iskanjem ljubezni; našel jo je v iskrivih očeh sosede, ki je imela trajno okvaro nog. Težko je hodila in ta funkcionalna motnja, ki je motila ves svet, vključno njene starše, ki so se je na tiho sramovali, je njega očarala. Saj so njene oči žarele tako močno, kot še niso nobene nikdar. Kmalu sta zaživela skupaj, kar je osrečilo njene starše, njiju pa blagoslavljajo do večnosti. Poiskal si je delo in si kruh služil kot taksist. Izbranka pa je pričela z ročnimi deli in služila simbolno, a za dve skromni duši je bil žar njunih src največ, kar sta si sploh kdaj želela. Denar pa tako ali tako pride in gre. V očeh svojih strank, ki so se usedle v njegov taksi in hitele od točke a v točko b, je hitro zaznal vse tisto, kar je večini skrito. Nekje je bral, da obstaja nevidni svet, dosegljiv le izjemno subtilnim ljudem, kar ga je opogumilo, da je svoje občutke in zaznave vse bolj poslušal in se iz njih učil. Tako mu je postajalo jasno, kaj vrti ta svet, in še bolj, zakaj so ljudje takšni, kot so. Sam v sebi se je nasmehnil, saj je imel Bog zopet prav. Iskre so vsepovsod, a ne vedno vidne … in on jih lahko prebuja! Zato ni obsojal nikogar: niti premožnega lepega mladega moškega, res lepo oblečenega, obutega, nadišavljenega in besnega, ko je po telefonu zadirčno opozarjal svojo ljubico, kaj vse je pozabila in česa ni naredila. In ko je ta gospodič v ogledalu opazil nenavadno žareče oči taksista, se je za trenutek ovedel, kaj počne. Prekinil je telefonski pogovor in se taksistu pričel opravičevati. Ta mu je povedal, kaj se je pogovoril z Bogom in da mu želi, da tudi on poišče iskrive oči, ki bi žarele samo zanj. Mlad gospodič se je nasmehnil, in njegova duša se je prebudila, srce zažarelo. In oči? Zasijale so v siju mrzlega decembra, ki se je poslavljal bučno in obilno. In ko je pripeljal do treh mladenk, vidno okajenih in polnih življenja, želje po žuru in iskrenju, se je nasmehnil. Tudi takrat, ko je bilo eni do deklet slabo, ni sodil. Ja, res je, bil je december, ljudje so slavili življenje in sam se je vselej opremil z ustreznimi vrečkami, kamor so naključni gostje izbruhali tisto, kar ni želelo ostati v želodcu. Dekleta so cvilila in se veselila, prepevala in ga pošteno nagradila. V slovo jim je pomahal in zaželel vse dobro. Zažarele so.

Dojel je, da je z njima imel usodno srečanje; to so tista srečanja s posebnimi ljudmi, ki so poslani od Boga in za tisto, kar je očem nevidno. Njegove oči so zažarele. Zasijale so tako silno, da je postal čista bela svetloba. 

Večkrat se je spomnil na svojo mamo, in kako zelo vesel je bil, da je svobodna v domu onkraj razkritja. Ravno ko je mislil na njo, zazvoni telefon. Prevzame starejšega moškega, ki se mu kaj hitro zjoče na zadnjem sedežu. Pravi, da ga je prevarala, pa ji je dal vse. Denar. Status in moč. Delala ni, le skrbela je zase in za svoje telo. Živela kot dama. V soju njegovih privilegijev. Tako zelo žalosten je bil ta večerni gost, ki ni bil le okajen in zakajen, bil je predvsem poln bridke bolečine, ki je taksist ni videl že dolgo. Povedal mu je zgodbo o Bogu in o tem, da je cilj naših življenj, da prižgemo iskre. Da je to pravzaprav poslanstvo vseh, ne glede na to, kaj počnemo in kakšen poklic opravljamo. Ker je bilo konec njegove izmene, se je z gospodom zlil pozno v noč. Ker je gospod izgubil vse ključe, mu je ponudil svoje skromno bivališče nekje visoko v eni od stolpnic prav tam, kjer je iz ceste vidna plesen. Z izbranko so govorili pozno v noč. O duši, o smislu, o božiču. O njuni ljubezni in njeni bolezni. O bolečinah, ki jih čuti v nogah in o tem, kako je vsak korak zanjo boleč. Nočni gost se je počutil zares polnega. Srečnega. In kmalu je potonil v spanec.

Naslednje jutro je zadišalo. Pa ne po kavi. Niti svežem kruhu. Temveč po preprosti srčnosti. Gospod, ki je bil zares bogat, uspešen in pomemben, je v njunem darovanju časa in srca prepoznal tisto, kar večina spregleda. Dojel je, da je z njima imel usodno srečanje; to so tista srečanja s posebnimi ljudmi, ki so poslani od Boga in za tisto, kar je očem nevidno. Njegove oči so zažarele. Zasijale so tako silno, da je postal čista bela svetloba.

Kako izmeriti ljubezen? Smo že iznašli merilne inštrumente, ki bi stehtali lahkotnost naših src, kar pri prehodu v večnost opravi Anubis? Koliko iskric v očeh dragih, neznanih in vseh, ki so nam prekrižali poti, smo prižgali? 

Kako izmeriti ljubezen? Smo že iznašli merilne inštrumente, ki bi stehtali lahkotnost naših src, kar pri prehodu v večnost opravi Anubis? Koliko iskric v očeh dragih, neznanih in vseh, ki so nam prekrižali poti, smo prižgali? Kolikim smo z iskrenim pogledom in čisto besedo pomagali, da so našli pot iz sivih con delnega smisla?

Kakšno bo leto pred nami, zares ne vemo. Lepo bi bilo, da bi iskrivo prižigali iskrenost. Igrivo ustvarjali prostor za vse tiste, ki so drugačni. Pogumno korakali v smer, ki je pravilna. Utišali viharje v sebi, ko nas izzove klic pravičnosti.

Želim nam, da spoznamo, da smo tukaj zares doma. In topline doma ne pričara hlad nove skodelice za kavo. Pač pa topla ljubeča roka, ki nam jo postreže.