Ljudje se pogovarjamo o ljudeh, zanimajo nas vsi, zlasti tisti, ki izstopajo. Ni problematično, če rečemo o nekom, da dobro kuha, o tem, da je morda juho premalo ali preveč solil. Tako tudi ni nič spornega, če o nekom rečemo, da je bolj kolerični tip človeka, morda melanholik, ali pač? Vprašanje je, kje je tista meja, ko prekršimo lastno in tuje dostojanstvo. Kje je meja med opisi ljudi ter med opisovanjem njihove osebe in intime, kjer se lahko hitro podamo v polje nedostojnega, žaljivega in kaznivega. 


Se vam zdi, da živimo v prijaznem svetu?
Čas je, da se vsak zase zamislimo. To počnem tudi sama, saj sem nedavno izvedela, da sem nehote prizadela nekaj ljudi, ki jih imam rada. Bila sem prehitra v potezah in sklepanju. Del kulturnega in dostojnega vedenja je seveda v tem, da obvladujemo lastno strast in notranje ritme. In tega se učim vsak dan. Ne gre mi slabo, nisem še mojstrica, a se učim, reflektiram in spoznavam, da ljudje jemljejo moje besede zelo resno. Včasih se ne zavedamo, kakšno moč imajo besede. Ali se zavedate vi, novinarji?

Za vsako stvar potrebujemo čas in govor o drugih ljudeh je verjetno povezan z notranjo praznino in časom; mislim, da je to navada. Tako kot lahko možgane izurimo za šah, jih lahko za opravljanje. Ali obrekovanje, ko načrtno lažemo.


Premalokrat. Z besedami je torej treba ravnati sila previdno?
Seveda, vprašanje je, kdo smo in kakšen vtis želimo dajati. Morda nismo pristni, pa nas drugi v naši igri opazijo in rečejo, da smo diplomati, in nasprotno, če smo preveč iskreni, smo lahko nerodni, če smo pretirano neposredni, pa brutalni. In če smo nekultivirani in primitivni, režemo z jeziki. Če smo neiskreni, smo lahko zahrbtni, ča pa modro odločamo, smo vrhunski diplomati, ki preprečujemo vojne. 



Več preberite v današnji Oni, ki je izšla 21. februarja 2017.